MEDEJINA SPREMENLJIVKA X ali Študija problematične mlade ženske

Osebe: Medeja, Jazon, Bivša, Stara mati, Eho, Nerojeni otrok, Spremenljivka X

 

I. SLIKA

 

Osebi se nahajata na dnu brezna, ki ga od zgoraj osvetljuje luč. Medeja se zbudi na zguljenem usnjenem kavču. Na njenem puloverju so strjeni madeži bruhanja. Obe njeni dlani, oba komolca in oba bicepsa so pritrjeni na marionetne vrvice, ki se dvigajo v nedefinirane višave brezna. Jazon poležava na tleh pred ognjiščem. 

Medeja (se usede in ovije roke okoli svojega trupa): Aha. Še ena strelna luknja. No, kdo je sprožil Debelo Berto tokrat?

Jazon: Nihče, draga.

Medeja: Kako nihče? Poglej to luknjo na mestu, kjer bi morale biti moje prsi!

Jazon: Tvoje prsi so tam, kjer so bile vedno, draga.

Medeja (ga ne posluša): Ha! Še srce mi je odstrelilo. Prikladno. 

Jazon: Nimam pojma, o čem govoriš. Morda misliš svoj trebuh: potem ko so te sinoči vrgli iz bara, je skoraj izven tebe splezal.

Medeja: Nehaj, ni trebuh. Ti ničesar ne razumeš. 

Jazon (zavije z očmi)

Medeja: Oprosti mi, a moja substanca je večno nespremenljiva. Sem kot plastelin, sem kot mokra glina –

Jazon (hitro vstane in jo pisano pogleda): Prosim, pri priči prenehaj. Ne morem več poslušati tvojega blebetanja. Vedno načenjaš ta stavek in prisežem, da vsakič, ko to storiš, v mojih prsih umre mačji mladiček. 

Medeja (nemoteno): Sem veteran velike vojne. Prve totalne vojne mladega evropskega duha. Prve vojne, prve s svojim sidrom najgloblje v Dantejevem devetem krogu. Vsako noč od svojega devetnajstega leta naprej se prebudim s krikom, ko me prekolne in zmečka izstrelek Debele Berte. Vsako noč – moje ledvice, moje srce. Vse zleti. Dokler pretok krvi v mojih možganih ne obledi. 

Jazon (zavzdihne): Nimam časa za tole zdajle.

Medeja (ga prekine): Zame.

Jazon: V službo grem. Pa lep dan, draga. 

Medeja ne odzdravi. Nagne steklenico z ginom in jo začne divje lokati. Jazon si na ramo zavihti aktovko in se začne vzpenjati po lestvi, visoko gor proti luči na vrhu brezna.

 

II. SLIKA

 

Medeja opotekaje vstane s kavča. Nadene si kopalni plašč nežno rožnate barve in si razmršene rdeče lase potisne za ušesa. Odpravi se k ogledalu in si z obraza začne pozorno čistiti razmazane sledove ličil. Medtem se po lestvi navzdol spušča nova figura.

Bivša: Poglej jo! Pozdravljena. 

Medeja (se obrne in se za deset sekund zastrmi vanjo. brez pozdrava se nato zopet posveti svojemu obrazu)

Bivša: Dobro zgledaš.

Medeja: Ti pa ne. To uradniško krilo ti nikakor ne pristoji. Izgledaš kot ena od tistih nervoznih in zelo zaposlenih žensk z dobro službo, ki se morajo potruditi in najti ravno pravšnjo mejo med nuno in zajčico, po kateri balansirajo svoj videz. Ravno prav, da lahko udobno sedijo z moškimi na sestanku. Etiketa: Ženska. Trademark: Ideal sodobnega. 

Sledi nerodna tišina.

Bivša: Ah, ja. Tvoj mož se ni motil; moj pa tudi ne.

Medeja: Tvoj mož? Mar tisti Janez, ki ti je rekel, da se tvoje plesanje na mizah z mano in razširjenimi zenicami ne bo dobro končalo?

Bivša (zavzdihne): Tisti. 

Medeja: Rekla si, da se tudi moj mož ne moti. O čem naj se moj mož ne bi motil? Včasih si rada govorila, da se moti o prav vsem. 

Bivša (zadržano): Pisal mi je. Pravi, kakšna si postala.

Medeja: Kakšna pa sem postala?

Bivša: Baje … malce problematična. 

Medeja (zamišljeno): Hm, prav imata. Res sem malce problematična. 

Bivša: Tega ne mislim tako. Ne na slab način. Ne jaz ne on. 

Medeja: Ja, ja. Vem, vem. Seveda, seveda. Kar prihajajte in mi blebetajte! Naprej in naprej in naprej. Obiščite svojo bolno bivšo … prijateljico. Obiščite jo, ker je tako prav, obiščite jo, ker vam je tako predpisala etiketa, ki so vam jo prilepili na čelo: spodobna mlada ženska. Uspešna mlada ženska. Obožujem, kako me obiskujete! Na smrtni postelji.

Bivša: Vem, da ti je težko, a tole … 

Medeja: Nora sem. 

Bivša: Bolna. Vem, da si bolna, a tole … je preveč. Tvoja prijateljica sem. 

Medeja: Bila. 

Medeja (se na široko zareži): Prijateljica.

Nerodna tišina numero due. 

Bivša (zardelo): Kakorkoli. Vem, da se v zadnjih nekaj letih nisva veliko videli, a vseeno mi je mar zate. A tole … 

Medeja: Je preveč?

Bivša: Da! Lahko prenesem to, da si do mene nesramna. Lahko prenesem, da se znašaš nad mojim videzom, ker ga sama ne moraš doseči. Lahko prenesem, da se znašaš nad mojim življenjem, ker ga sama nisi sposobna živeti. Ne bom pa ti pustila, da se norčuješ iz moje skrbi zate. Nehvaležna si!

Medeja si sezuje puhast rožnat copatek in se zapodi proti Bivši. Bivša se prestrašeno opoteče nazaj, a se s hrbtom zaleti v steno. Medeja se ustavi, copatek le nekaj centimetrov od Bivšinega obraza. 

Medeja (spusti copat in bivšo nežno prime za obraz): Ljubila sem te.

Bivša (jo odrine): Nehaj.

Medeja se mirno napoti nazaj h kavču in se usede. Prižge si pipo, pogleda Bivšo in potreplja prosto mesto na kavču zraven sebe. 

Medeja: Boš en dim?

Bivša: Ne kadim.

Medeja: Več! Pravijo, da je tragedija umrla, a kako naj jim verjamem, ko si ti postala spodobna ženska, ki sploh ne kadi? Ave Maria. 

Bivša: Dovolj mi je. Grem. 

Medeja (je ne posluša): Poljubi me. 

Bivša: Bolna si. 

Medeja (je ne posluša): Na prstan ti bom nataknila smaragd, ki sem ga kupila za svojega moža. 

Bivša: Nora si. 

Medeja : Oprosti mi, a moja substanca je večno nespremenljiva. Sem kot plastelin, sem kot mokra glina. Ne! Želatina. Želatina sem; tvoj pribor se vtisne globoko vame, in ko ga izvlečeš, za sabo pusti kalupno sled.

Bivša si na ramo zavihti svojo aktovko.

Medeja: Že odhajaš?

Bivša: Da. Vidim, da ti ni pomoči. 

Medeja: Res je, prav imaš, draga prijateljica! Ni mi pomoči, ne več. Tudi zdravniki v bolnici so rekli, da se bo moja strelna rana le še večala! Dokler me ne bo zaobjela in posesala sama vase.

Bivša: Žal mi je. 

Medeja: Le glej, da si ne bi slučajno drznila nositi tistih plastičnih rož na moj grob, draga! Tako res ne bom mogla počivati v miru. V grobu se bom obračala, kot tvoj hrček teka po tistem kolesu celo noč zraven tvoje postelje. A vseeno mi kaj prinesi. Boš, ne? Seveda boš. Prinesi kakšen star pepelnik. Kakšno majhno plastično vrečko za pet gramov. Prinesi kakšno gumo, ki sva jo počili tvojemu neumnemu bivšemu tipu, s katerim si se na koncu poročila, da si lahko uspešno postala udobno dolgočasna. 

Bivša se začne vzpenjati po lestvi proti luči. Ne odzove se na Medejine prošnje. 

Medeja: Pa zbogom! Adieu!

 

III. SLIKA

 

Stara mati: Medeja moja draga! Ljubica.

Medeja: Pozdravljeni, mati. 

Stara mati: Slabo izgledaš, dragica! Kaj so ti ogromni podočnjaki? Kot da bi ti nekdo hotel zavrtati luknje v oči, a malo zgrešil!

Medeja: Ne skrbi, ogromno spim. 

Eho: Zaradi pomirjeval.

Medeja (srepo pogleda Eho): Tiho, ti. 

Stara mati: Kaj? Slabo slišim. 

Medeja: Nič, nič. 

Stara mati: Ah, ja. Tudi tvoje roke so se nekoliko stanjšale. In kaj so tiste črtice? 

Medeja: Breza postajam. 

Eho: Olfa nože zbira. 

Medeja (sikajoče): Tiho, ti. 

Stara mati: Kaj?

Medeja: Nič, popolnoma nič.

Stara mati: Hm. Ježešna! Saj vendarle z možem ne kadita pipe!

Medeja: Ceci n’est pas une pipe. 

Eho: Mais, c’est une pipe!

Medeja: Tiho bodi vendar! Mrcina neumna. 

Stara mati: Kaj? Res ne slišim več tako dobro. 

Medeja: Nič, nič.

Eho: Kako si smešna! Kar na odmev lastnih laži kričiš! Psihoza na vrhuncu, res si nekaj posebnega!

Medeja: Zadavila te bom!

Stara mati: Zadavila?

Eho: Mene? Misliš samo sebe?

Medeja se besno zapodi v Eho. Močno začne udarjati po ogledalu, od koder prihaja glas. Slednje se razleti na desetine delcev, ki jih Medeja še naprej besno tolče. Kri šprica, koščki zrcala odsevajo rdečo. Stara mati panično stoka in Medejo poskuša ustaviti. Ta jo v ekstatičnem besu odrine od sebe. Stara mati pade vznak. Medeja se predrami iz transa. 

Medeja: Joj, mati, tako mi je žal! Ste v redu?

Stara mati: Jezus Marija, tako si me prestrašila! Vnučka! Joj, poglej, kaj si storila!

Medejini prsti, dlani in podlahti so pokriti z urezninami, iz katerih počasi teče temno rdeča kri. Prav ta je s prasko na Medejini ustnici in pod očesom. Medeja ne kaže nobenih znakov bolečine.

Medeja (razočarano pogleda v svoje dlani): Moje marionetne vrvice. Nepretrgane. Seveda.

Stara mati: Kaj? Ne slišim dobro.

Medeja: Nič. Nič.

Stara mati: Ubožica. Naj ti pomagam. Kje imaš povoje?

Medeja: V redu sem. Nič mi ni. Ne rabim tvoje pomoči.

Stara mati: Ne moreš tako.

Medeja: Rane tako ali tako niso globoke. Še strun, preko katerih igra name, ni raztrgalo. 

Stara mati: Joj, prejoj. 

Medeja: Nič prejoj. Vse je, kot mora biti. 

Stara mati (zaprepadeno): Tvoj mož le ni lagal. Joj, prejoj.

Medeja (prestrašeno): Jazon? Ti je kaj rekel?

Stara mati: Da! Klicala sem za tvoj rojstni dan, pa se nisi oglasila. Rekel je, da si zelo pod stresom. 

Medeja: Da sem pod stresom? Je rekel še karkoli drugega?

Stara mati: Ne, ni bil zares pri volji za pogovor. 

Medeja (vidno zadovoljna): Priden. 

Stara mati: Kaj?

Medeja: Nič, nič. Vse je v redu. Res sem malce pod stresom, bolje bi bilo, da odideš. Oprosti mi, ne želim biti neustrežljiva in nesramna. 

Eho: Haha, kakšna lažnivka.

Medeja (trzne ob odmevu): … prosim. Odpočiti si moram. 

Eho: V grobu. V grob se bo zaprla. 

Stara mati: No prav, no prav, kakor si želiš. Samo pokliči me jutri, da me ne bo skrbelo!

Medeja: Bom, bom!

Eho: Po Stiksu se le še s sebi podobnimi pogovarjaš.

Stara mati Medejo nežno objame. Medeja roke stisne k sebi, da je ne bi umazala s svojo krvjo. Stara mati se spretno povzpne po lestvi, čisto ob Medejinih marionetnih vrvicah, a jih ne opazi. Izgine z lučjo. 

 

IV. SLIKA 

 

Medeja se ogleduje v koščkih raztreščenega zrcala. S prstom zajame kri iz rane na ustnici in si jo kot šminko razmaže po ustih. Podrgne pege na svojem malem, prifrknjenem nosu. 

Medeja: Moj otrok bi bil naravnost čudovit. 

Nerojeni otrok: Res bi bil. 

Medeja: Imel bi njegov velik nos, z mojimi pegami na njem. 

Nerojeni otrok: Točno tako. 

Medeja: Imel bi njegove vranje črne lase. Moje presvetle oči. 

Nerojeni otrok: Nedvomno.

Medeja: Imel bi njegove špičaste sekalce, kolena in komolce. Imel bi njegove krhke kosti.

Nerojeni otrok: S predanostjo.

Medeja: Imel bi mojo luknjo v ledvicah. Imel bi mojo strelno rano, kjer je srce.

Nerojeni otrok: S pobožnostjo.

Medeja: Upam, da bi imel mojo ljubezen. 

Nerojeni otrok: To pa ne. Tvoja ljubezen je nevarna

Medeja: Moja ljubezen je popolna, čista, najobsežnejša. Nihče na tem svetu ni nikoli mogel ljubiti nikogar, kot ljubim jaz. Ko ljubim jaz, te ljubim do konca. Do dna brezna. Do magme. Do izvora vsega. Do transcendence. Dokler se moje telo ne zdrobi pot težo mojega ljubljenja.

Nerojeni otrok: Tvoja ljubezen je obsesivna. 

Medeja: Le dokončna. 

Nerojeni otrok: Strupena. 

Medeja: Močna. 

Nerojeni otrok: Prezahtevna.

Medeja: Oprosti mi, a moja substanca je večno nespremenljiva. Sem kot plastelin, sem kot mokra glina. Ne! Želatina. Želatina sem; tvoj pribor se vtisne globoko vame, in ko ga izvlečeš, za sabo pusti kalupno sled. Vsaka stvar, ki jo rečeš ti, ki jo reče on ali ona, skupek vsega, kar je lahko razumljeno kot karkoli konkretnega – vse se vtisne vame, vsi dregate vame z nožem in z žlico in z vilico, ne da bi to sploh vedeli.

Nerojeni otrok: Ne zdi se mi, da sva dobra drug za drugega.

Medeja: Če te pa hočem.

Nerojeni otrok: Ne vem, če bi jaz hotel sebe.

Medeja: Kako lahko rečeš kaj takega? Lastni materi?

Nerojeni otrok: Ampak saj –

Medeja: Nič ampak. 

Nerojeni otrok: Saj umirate!

Medeja: Tišina. Želim videti, ali bodo tvoji sekalci, komolci in kolena res tako špičasti kot njegovi.

Nerojeni otrok: Marija pomagaj. 

Medeja: Jaz sem tvoja Marija. 

Nerojeni otrok: Odhajam. 

Medeja: Ne drzni si!

Nerojeni otrok: Ne skrbi. Kmalu bo ugasnila tudi tvoja luč.

Medeja izbruhne v besu, steče k steni brezna in začne po njej tolči z golimi pestmi. Kliče Nerojenega otroka, a ta se ne odzove. Čez čas se Medeja sesede, njeni besni kriki pa se prelevijo v jok. 

 

V. SLIKA

 

Spremenljivka X: Pozdravljena! Rabiš pogovor?

Medeja: Ne vem, zakaj si si izbrala mene.

Spremenljivka X (hihitaje): Izbrala? To bi bilo kar zabavno, a na žalost nimam možnosti izbire.

Medeja: Ne vem, zakaj si me morala vpeti v svoje štrene. Zakaj, povej mi, zakaj? Zakaj si mi naredila luknje v roke, kot bi me želela na križ pribiti? Zakaj si skozi napeljala te vrvice? In ravno prozorne, take, da jih nihče ne vidi? Zakaj? Prozornost njih je največja tragedija. Ne glede na to, kako jih prosim, naj sežejo nadme in jih strgajo okoli mene, tega ne morejo storiti! Še več! Večina sploh ne seže po njih, saj ne verjamejo, da obstajajo! Mislijo, da jih haluciniram, mislijo, da živim iluzijo, mislijo, da prodajam mačka v žaklju, da bi bila punčica vsakršnega očesa! In to boli. Ne veš, kako boli.

Spremenljivka X: Nisem jaz kriva, da si bila zadnja v bingu draga moja.

Medeja: Nehaj s to racionalnostjo. Ali si mar neumna? Ali človeku, ki žaluje, tudi natančno opišeš odtenke kože njegove boljše polovice po par tednih gnitja med koreninami?

Spremenljivka X: Nimam pojma. Nikoli še nisem nosila rož na grob. Kaj šele na svoj grob, tako kot ti.

Medeja: Neverjetno. Takoj bi zamenjala najini eksistenci. Kako lepo je voditi ljudi v prerano smrt, a biti popolnoma nedolžen, kot si ti.

Spremenljivka X: Tu pa imaš prav. Res sem zgolj nepopisan list papirja.

Medeja: Sovražim te. Jaz si oblečem belo obleko, a moja kri pronica skoznjo in razgali zametke mojih oblin. Ti pa nosiš nedolžnost v krvi, kot polomljen človek morfij.

Spremenljivka X: Človeško je jokati o stvareh, ki jih ni moč spremeniti. Zdaj vidiš: vsaj toliko si še živa.

Medeja: Nihče ne vidi mojih marionetnih vrvic. Vem, da si ti njih velekreator. Zakaj me tako klavrno mučiš?

Spremenljivka X: Slaba srečka. 

Medeja (začne lokati gin iz steklenice, medtem ko ji po licih polzijo solze)

Spremenljivka X: Serotonin zataknjen v receptorjih. Paranoja. Halucinacije pri 20–50 % obravnavanih bolnikov. Impulzivnost. Samodestruktivno vedenje. Pomanjšana amigdala in okvarjen limbični sistem.

Medeja: Odidi. Rotim te. 

Spremenljivka X: Strah pred zapustitvijo. 

 

VI.SLIKA

 

Po napornem dnevu mezdnega delavca se Jazon utrujen spušča po lestvi navzdol. Na dnu brezna ga pričaka Medeja, ki se ogleduje v premnogih koščkih razbitega zrcala. Njene roke so še vedno krvave, rane umazane. Nerazumljivo mrmra sama sebi. 

Jazon: Joj, draga! Pa kaj si vendar storila?

Medeja: Skoraj so me izdali. 

Jazon: Izdali? O čem govoriš?

Medeja: Mati so prišli na obisk. Skoraj bi jih začela spraševati, ali mar vidijo moje marionetne vrvice.

Jazon: Vrvice?

Medeja: Da, vrvice, ki se stekajo iz mojih rok ven iz votline! 

Jazon (zavzdihne): Naj ti obvežem rane.

Medeja: Nikakor! Še mojih niti niso pretrgale, nič mi ni.

Jazon (še enkrat zavzdihne)

Medeja: Ti ni po godu, da je življenje bingo? Pa je! Sovražim vse ljudi, ki mislijo, da s trdim delom lahko dosežejo kraljevo insignijo. Sovražim vse, ki mislijo, da se bodo po mumifikaciji na faraonovi ladji izpod piramide odpeljali v večnost! Sovražim ljudi, ki mislijo, da si lastijo dušo, ki tehta manj od svetega peresa! Sovražim jih tako globoko, iz okolice izvora vse moje plesni. S tem ne mislim sebe proglašati za svetnico. Dobro vem, da sem storila hujše stvari kot večina ljudi. A vsi smo gnili, vsi, Jazon! Eni bolj kot drugi, eni zopet manj! A zakaj ti to govorim, ti to vse že veš. Zato pa te imam rada. 

Jazon: Nisem prepričan. 

Medeja: … da te imam rada?

Jazon: Ne govorim o tem. Ne vem vsega, kar misliš, da vem. 

Medeja: Aja? Tako je to. 

Jazon: Ne vem, zakaj zahajaš v podzemeljske teme. Zakaj moraš, zakaj potrebuješ to?

Medeja: Oprosti, da se samopomilujem, a kako naj se ne? Umiram. Moj umazani kavč bo moj sarkofag. Umrla bom v krsti svoje prijetne zunanjosti, saj je slednja tako močno odtujena od koprneče gnilobe v meni. Moje ustnice, moji lasje, moje oči, moje obline; vse, kar je lepega na meni, je moje telo, ki je postalo krsta mojemu umu v trenutku, ko je bil ta dovolj star, da se je ovedel samega sebe. Gnitje je bilo takojšnje. Moj rok trajanja je pač malce krajši kot ta običajnega človeka. A živimo v svetu božje narave, katere naključja so njen edini interni sistem.

Jazon: Ne govori o smrti. 

Medeja: Želiš govoriti o rojstvu? Bi imel mojega otroka?

Jazon: Otroka? Kakšnega otroka?

Medeja: Tega pod luknjo, kjer je bilo pred strelno rano moje srce. 

Jazon: Prosim, nehaj s tem. Ne morem več. Čisto nobene besede, ki pride iz tvojih ust, več ne razumem. 

Medeja: Oprosti, da te ljubim, kot te ljubim. Boleče je. Prekleta sem. Še najresničnejša stvar, ki jo lahko človek občuti, se zame sprevrne v največjo bolečino. Jaz sem pravi edit v negativnem filtru!

Jazon: Ne menjaj teme. 

Medeja: Nisem zamenjala teme. 

Jazon: Zakaj si omenila otroka?

Medeja: Zakaj si rekel, da me več ne razumeš?

Jazon: Pri bogu! Kako naj te razumem? Svoje blodnje o smrti nenadno presekaš z govorom o otroku! Kako naj vem, kaj je blodnja in kaj je resničnost, če si taka, kot si?

Medeja: Ha! Ste jo čakali, kaj? Prevara mojega predragega Jazona se je le dogodila. 

Jazon: Prevara? Nikoli ti ne bi bil nezvest. 

Medeja: Ti da si zvest? Ti? Moški, na katerega sem zlila svojo spremenljivko x? Svoj ustroj? Svoje gnojilo moje gnijoče duše? Moški, ki sem ga postavila na nebo, med ozvezdja? Moški, katerega grob bi izkopala in vsem dokazala, da ni mrtev, kot mislijo? Kako si lahko zvest, ko sem te obremenila z vsem tem, s celoto svojega iksa, ki pa ga sploh ne razumeš? Kako mi lahko rečeš kaj takega?

Jazon (zdolgočaseno): Jutri bom poklical bolnico. 

Medeja: Nikoli nisi verjel v moj bingo. 

Jazon: Pojdi spat, dragica, počitek potrebuješ. 

Medeja: Oprosti mi, a moja substanca je večno nespremenljiva. Sem kot plastelin, sem kot mokra glina. Ne! Želatina. Želatina sem; tvoj pribor se vtisne globoko vame, in ko ga izvlečeš, za sabo pusti kalupno sled. Vsaka stvar, ki jo rečeš ti, ki jo reče on ali ona, skupek vsega, kar je lahko razumljeno kot karkoli konkretnega – vse se vtisne vame, vsi dregate vame z nožem in z žlico in z vilicami, ne da bi to sploh vedeli. Želim si, da bi me pojedli, a ne! Le sledi vtiskujete, vedno več jih je, pride čas, ko ne morem več stati, ker je v meni več kalupne praznine kot pa substance, in takrat se usedem sama vase. Takrat pa je konec. 

Jazon jo nežno poljubi na čelo. Brez besed se povzpne po lestvi. Tokrat ga vidimo zapustiti votlino, spoznamo, da stopa iz mitsko globoke krste. 

Medeja: Več kalupne praznine.

Eho: Kot pa substance.

Medeja: Takrat pa se usedem. 

Eho: Sama vase.

Medeja: Konec je.

Eho: Konec.

Medeja potegne en dim iz pipe. Odloži jo na predalnik. Napoti se proti lestvi in se začne vzpenjati. Glavo pomoli iz krste, prime za njen pokrov in jo zapre z zamolklim treskom. Luč ugasne.