Bela

Bila si kot princesa iz diznijevih risank.
Plesala si v dolgi beli obleki
na kamniti mizi pod lipo.

Odšla si iz otroštva, kjer si
odštevala ure, ko si pri stari materi
v kotu klečala na bukovih polenih.

Sama si prebelila vse prostore,
kamor sta se naselila.
Rodila si v sterilni porodniški sobi.
V plenice si zajemala ostanke
rasti svojega otroka.

Pozimi se je tvoj mož odpeljal
z ekspresnim vlakom.
Na postaji si nabirala belo omelo
in doma sušila listke,
postavala si ob oknih hiše.
S pudrom si si pokrivala
modrice, ki si jih dobila,
kadar se je vrnil.

Potem si nehala mesiti preste in svaljkati testo, s flomastri dorisovati vzorce na odrgnjen belež, dnevno dezinfecirati stranišče, likati in škrobiti srajce, tedensko prati posteljnino, pobirati nogavice in spodnjice pri nočni omarici in spati v zakonski postelji.

Samo še pisala si, zaradi občutka,
da te nekdo posluša.

Tako si preživela.
Otrok sega čez naročja tvojih
kril, ki spet plapolajo nad
belimi čeveljci, kadar te ne
čakajo v veži.

Mažeš se s faktorjem 50
in z lasmi prekrivaš vitiligo.
Ko pomivaš porcelan,
si nadeneš plastične rokavice.

Ne dotikaš se sten in lebdiš v prostorih,
ko te obiščem. Govoriva
o stari materi in jeva
smetano iz črnih skodel.