9. oktobra 2015

*

Ikara Černe

Zobje se zarijejo v sočno meso.
Pojem košček prostora,
ki ga dobro prežvečim,
da ga spomin lahko vsrka.
Izpljuvam snov,
najprej oglje,
potem
rjo.

Dotik, stik.
Ko dam, tudi vzamem.
Preveč blizu.

Pojem zrak, da utihne,
zagrizem vanj tako močno, da si zlomim zob.

Iz ust se mi pocedi pena,

izbljuvam kamne.

Oblak pade na zemljo
in jo strese.
Zemlja ni bila nikdar varna.

O avtorju. Ikara Černe (1984) je leta 2011 diplomirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Alenu Ožboltu. V kiparskem delu jo zanima delo z materiali, snovmi, ki sprožajo, evocirajo občutja in misli. Razstavljala je na več skupinskih razstavah, med drugim leta 2008 v Mestni galeriji v Ljubljani, … →

Avtorjevi novejši prispevki

Iz nasprotne smeri

Branje

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.

Sorodni prispevki

Punce morajo jesti

Ana J. Špiletič

(Branje, 1 min)

neki bo že šlo / ali pa tudi ne no
Terapija

Jošt Jesenovec

(Branje, 17 min)

Itak bi se moral on družiti z njo, to je že vsem trem jasno.
Tri pesmi

Matej Igličar

(Poezija, 1 min)

vsaka kava slaba diagnoza / vsak pogovor rekviem

*

Ikara Černe

Avtorjevi novejši prispevki

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!