LUD Literatura

Od nevarnih glasov do varne klasike?

Uvodnik Literature 423

Eva Ule

Sto let je dovolj dolgo obdobje, da se lahko naučimo občudovati skoraj vsak, še tako subverziven avtorski glas. Njihovi spori s sodobniki postanejo zanimivost, zahteve znamenje vizionarstva, življenja pa zgodbe z že znanim koncem in priročno, ustaljeno razlago. Kar je nekoč za marsikoga predstavljalo trn v peti in je vzbujalo zgražanje, lahko pozneje mirno razstavimo, ponatisnemo in vključimo v jubilejni program. Subverzija tako dobi letnico, spremno besedo, osvetljeno mesto v kanonu, njeno udomačeno podobo pa obeleži kopica posvečenih dogodkov in programov, ki uživajo okrepljeno finančno-razpisno podporo. »Odprite muzeje za nacionalizem, za mrtve ideje.«

Ko pišem to besedilo, smo že globoko v letu 2026, torej v letu, ki ga je Vlada Republike Slovenije razglasila za leto pisateljice Zofke Kveder (1878–1926) in pesnika Srečka Kosovela (1904–1926). Zofko Kveder danes poznamo kot prvo slovensko poklicno pisateljico, Srečka Kosovela kot prezgodaj umrlega kraškega pesnika in enega osrednjih glasov slovenske avantgarde. Da se ne razumemo narobe – obe oznaki sta točni, hkrati pa z njima njuno delo zlahka pospravimo v dve prepoznavni podobi: drzno žensko, ki je prehitela svoj čas, in vizionarskega mladega genija. V ubiranju takšnih bližnjic pa se jedko raztopi tisto, zaradi česar se mi zdi njuno ustvarjanje še danes tako zelo vznemirljivo in vredno ponovnega branja.

Ko trenutno razmišljam o Srečku in Zofki, mi poleg posameznih verzov oziroma citatov v glavi najbolj odzvanjata grafiki Samire Kentrić, ki sta nastali ob letošnjem obeleženju. Njena interpretacija me pritegne predvsem zato, ker umetnikov ne upodobi kot spokojnih ali vzvišenih kulturnih prednikov, ampak oba ujame v dejanju, v izrazito napetem razmerju do predmeta, ki ga je mogoče razumeti kot aluzijo na njuno ustvarjalno stremljenje. Zofka z eno roko drži dolgo kito, z drugo škarje, s katerimi jo bo, tako se zdi, odstrigla. V opazovalca grafike strmi mirno in odločno, brez slovesnosti osvobojene junakinje. Njena emancipacija je v postajanju, odvija se prav pred nami kot zavestna in nepovratna gesta. Srečko pa nad odprto dlanjo drži precej skrivnostnejši predmet: živo rdeč storž v obliki rakete, morda bombe. Storž vzklicuje Kras in naravo pesnikovega zgodnjega ustvarjalnega obdobja ali »baržunaste lirike«, njegova eksplozivna oblika, ki priklicuje njegove kasnejše, konstruktivistične pesmi, pa v domači simbol vtisne nevaren naboj. Soobstoj poetik se tako materializira v eni sami podobi, ki odzvanja prve verze pesmi »Rdeča raketa«: »Jaz sem rdeča raketa, vžigam / se in gorim in ugašam.« Grafiki druga ob drugi ustvarita dialog med dvema vrstama reza. Zofka sama z ostrim rezilom zareže v podobo ženskosti, ki ji je bila pripisana, pri Srečku pa se rezilo skriva v simbolu, s katerim ga je kulturni spomin udomačil. Ena podoba prikazuje prekinitev z vnaprej določeno usodo, druga nevarnost, ki še vedno tiči v na videz varni, ponarodeli podobi. Ob stoletnici se mi zato ne zastavlja samo vprašanje, kaj sta vélika literarna ustvarjalca zapustila slovenski književnosti in kulturi, temveč tudi manj prijetno vprašanje: kaj se zgodi s subverzijo, ko si nadene neprebojni oklep literarno-kulturne dediščine?

Zofka in Srečko sta vsak s svojega zgodovinskega, družbeno-političnega in izkustvenega mesta pisala proti življenju, v kakršnem sta ustvarjala in ki se jima je zapovedovalo in razglašalo kot edino mogoče. Zofka proti življenju, predpisanemu ženskam z jezikom narave, dolžnosti, ljubezni in družinske sreče, Srečko pa proti Evropi, v kateri so kapital, politična poslušnost, nacionalna samozadostnost in prazna omika postali merilo človekove vrednosti. Njunih položajev ali pisav nikakor ne moremo na silo enačiti, zagotovo pa ju, retrospektivno, v dialog postavlja njuna temeljna drža: oba zavračata svet, ki svojo ureditev razglaša za neizpodbitno usodo.

V romanu Njeno življenje je ta usoda izgovorjena zelo neposredno. Protagonistka Tilda se jasno zaveda svojega položaja: »Ženska skoraj nikdar ni krmilarica lastne usode.« Njeno življenje je že vnaprej zapisano podrejeni poslušnosti, utemeljeni in upravičeni s partnersko dolžnostjo in starševsko skrbjo. Želijo ji varnost, kakršno si znajo predstavljati: zakon, moža in družbeni položaj poročene ženske. Oblast je pač najtrdnejša tedaj, ko ji ni treba groziti, saj govori z glasom ljubezni, skrbi in zdrave pameti. Tisto, kar Tilda imenuje usoda, Srečko na širšem prizorišču prepoznava kot zgodovinsko ureditev. Svet, ki ga opisuje, človeka podreja gospodarskim in političnim interesom, nato pa od njega pričakuje, da bo lastno podrejenost sprejel kot nujnost. V esejih se zato vedno znova ciklično vrača k odporu zoper pasivnost, ki ni zgolj osebnostna šibkost posameznika, ampak stanje družbe, ki je izgubila predstavo, da bi lahko živela in delovala drugače. Zofka enak mehanizem pokaže v intimni sferi: Tildina ljubeznivost in potrpežljivost ne razvežeta razmerij, v katerih so gospodarska odvisnost, spolna dolžnost, materinstvo in ugled družine zvezani v isti vozel. Toda ko nazadnje ustreli sina Rajka in konča lastno življenje, avtorica preseka možnost tolažilnega branja in moralne vzvišenosti požrtvovalne dobrote. Materinstvo, ki naj bi bilo »najčistejši vir ženskega smisla«, se sprevrže v skrajno nasilje, v Tildi pa se (paradoksalno ali pa tudi ne) združita podobi ljubeče matere in morilke. Roman nas prisili, da tako radikalnega in nasilnega dejanja ne ločimo od sveta, v katerem je smela ženska dolgo obstajati predvsem kot opora drugim, in prav je, da sklep ni pomirjujoč. Tudi Srečko od umetnosti ne pričakuje zglajene pomiritve, ki bi zadostila zgolj estetskemu užitku. »Pravi umetnik ne ustvarja svojih umetnin za muzej, za estete ali za arhive, marveč za človeka in za življenje,« zapiše. Takšno poved bi danes lahko natisnili na steno kulturne ustanove in jo s tem nehote spremenili prav v tisto, pred čimer svari. Njena ostrina ni v splošni hvali umetnosti, saj ji Srečko neobhodno nalaga tudi obveznost: poseči mora v življenje in sodelovati pri preobrazbi človeka. V konstruktivističnem jeziku bi umetnost življenje organizirala, ne krasila. Nova oblika pa zato ni le estetski prelom, ampak zahteva tudi etično preureditev razmerja med človekom, skupnostjo in svetom.

V ustvarjanju Zofke Kveder se takšna zahteva izrazito konkretizira v kratki zgodbi »Učiteljica na vasi«. Protagonistka Minka med ljudi ne pride samo kot izobražena in za tisti čas nenavadno samostojna ženska. V novem kraju ustanovi knjižnico, vaščanom bere in s svojim znanjem začne ustvarjati pomemben prostor skupnosti, v katerem se umetnost naseli med ljudi, jih povezuje in širi meje njihovega sveta. Minka s tem uresniči nekaj, kar bi Srečko pozneje zahteval od kulturnega dela: umetnost in izobrazba dobita smisel, ko začneta organizirati življenje. V širšem smislu zgodba pokaže, da kultura za svoje delovanje potrebuje ljudi in poti, po katerih lahko znanje in misel vstopata v skupnost in zakrožita po njej. Kulturno delo pač ni samotno in samozadostno proizvajanje vsebine, ki se vselej prevede (zgolj) v materialno korist. Umetnost išče odziv in dialog, česar sta se zavedala že Zofka in Srečko – velik del njunega dela je bil usmerjen v ustvarjanje prostora, v katerem bi lahko spregovorili tudi drugi. Srečko je med drugim izdajal glasilo Lepa Vida ter snoval razne revije (Dinamika, Konstrukter, KONS in Volja), Zofka pa je urejala revije, prevajala in med seboj povezovala različna jezikovna okolja. Prav takšno življenje bi si lahko ustvarila tudi Minka, a se njene želje in ambicije izjalovijo, njen odhod pa nas zato še posebej zapeče. Poklic ji je odprl samostojno pot, v katero resnično verjame, ni pa je mogel obvarovati pred predstavo, da se pravo žensko življenje dopolni šele v zakonu. »Pametno dekle! Če bi bila fant, ji ne bi bilo para,« pohvalno sodijo o njej, pri tem pa si ne morem kaj, da se ne bi zgolj grenko nasmehnila. Občudovanje njene sposobnosti ne zamaje merila, po katerem jo presojajo: izjemna je, ker presega pričakovanja do žensk, pričakovanja sama pa ostanejo nedotaknjena. Zaroko občuti kot svoje zadnje svobodno leto, odhod pa jo iztrga iz skupnosti in poklicnega delovanja, ki ji je omogočilo suverenost in iskreno izpolnjevanje svoje notranje drže. Zofka tako pokaže žensko, ki jo družbeni red najprej občuduje kot izjemo, nato pa jo v imenu zakonske sreče vrne v predpisano življenjsko shemo. Srečko soroden mehanizem prepoznava v odnosu družbe do umetnosti: ta jo lahko priznava, jo celo slavi in z njo dokazuje lastno omikanost, nato pa jo odstrani iz vsakdanjega življenja in zapre v slonokoščeni stolp, dostopen redkim posvečenim ali premožnim. Narod se lahko ponaša z umetniki, ne da bi zaradi njihovih del postal pravičnejši ali svobodnejši. V obeh primerih priznanje učinkuje kot navidezen in nezadosten nadomestek spremembe: Minko občudujejo in jo še vedno presojajo z merili, ki so jih ustvarili moški za moške, umetnika pa počastijo in njegovo delo ločijo od sveta, ki naj bi ga preobražalo.

V tej osti postane pomembna oznaka Zofke Kveder kot prve slovenske poklicne (!) pisateljice. Z besedo »poklicna« merim predvsem na vprašanje priznanja pisanja kot dela: za pisanje, urejanje, prevajanje in druge objave je zahtevala plačilo. Beseda je zato pomenila več kot zgolj lasten dohodek – pomenila je tudi čas za ustvarjanje in pravico, da pisanja ne obravnavamo kot ljubiteljskega podaljška ženske skrbi za druge. S tem pa se odpre tudi vprašanje negotovosti človeka, ki mora svoje delo vedno znova upravičevati v okolju, kjer njegova vrednost ni samoumevna. Kosovel umetnika postavi v podobno negotov položaj. Umetnik v njegovem svetu ne more (in ne sme) biti privilegiran prebivalec vzvišenega sveta, saj je njegova naloga vezana na resničnost, v kateri živi. Če mora govoriti »resnico«, bo nujno prišel v spor z družbo, ki od njega pričakuje estetiko in kulturni prestiž. Ta spor pa ima tudi zelo vsakdanjo, finančno plat: izdajanje Lepe Vide je Srečku nakopalo dolgove, od načrtovane prve pesniške zbirke pa je pričakoval honorar, s katerim bi ga lahko poravnal. Ali kot zapiše v eseju »Honorar«: »Naj govorijo vsi umetniki, kar hočejo, o popolnosti svojih umetnin, o popolnosti in poti k popolnosti, honorar je vendar sladka beseda.« Vzvišeno vprašanje pesnikovega poslanstva se v tej povedi sreča z računi in dolgovi, ki jih je vendarle treba plačati. Vprašanji poklicnega pisanja in pesnikovega poslanstva pa se tako stekata v isti izvir nelagodja: družba rada priznava umetnost in se z njo ponaša, veliko teže pa podpira življenje, iz katerega umetnost nastaja. Oba, tako Srečko kot Zofka, sta vedela, da umetnost ne nastaja zgolj iz navdiha. Potrebuje čas, prostor, sodelavce, bralce, tisk, distribucijo in denar. Vsemu temu bi danes verjetno rekli kulturna infrastruktura in javni interes. Ta pa se meri tudi v pripravljenosti družbe, da za obstoj umetnosti nameni skupna sredstva, čeprav njenega pomena ni mogoče vselej prevesti v tržno vrednost ali takojšen učinek.

Sto let po smrti oba slavimo kot dokaz bogastva slovenske kulture, neobhodno pa se mi zdi, da se vprašamo tudi, kdo in kako lahko od kulturnega dela (pre)živi danes. Kdo ima čas, dohodek in lastno sobo za delo, katerega rezultata ni mogoče zagotoviti vnaprej, in kdo lahko dreza v razne razbolene točke, ne da bi pri tem nujno (tržno ali kako drugače) ugajal? Vprašanje pravice do lastnega življenja se tu sreča z zahtevo po umetnosti za človeka in življenje: ustvarjanje poleg formalne svobode potrebuje pogoje, v katerih se lahko uresničuje. Zakaj si potem umetnika tako radi predstavljamo kot nekoga, ki mora za svojo umetnost trpeti? Sta Zofka in Srečko ustvarjala vrhunsko umetnost zaradi svojih stisk? Močno dvomim. Ustvarjala sta kljub okoliščinam, ki so jima jemale čas, varnost, zdravje in življenjsko moč. Romantiziranje trpljenja, ki se je po obdobju romantike očitno zažrlo v vse pore občega razumevanja ustvarjalnosti, nam omogoča, da pomanjkanje pogojev za umetniško delo razglasimo za njegov skrivnostni vir, stisko za naložbo v prihodnji kanon, revščino pa za nekakšno državno subvencijo navdiha. Njuno delo ne dokazuje, da trpljenje rodi veliko umetnost. Prej pokaže, da lahko velika umetnost nastane tudi v pomanjkanju in nepokorščini navkljub. Koliko del je zaradi takšnih okoliščin ostalo nenapisanih, pa ne bomo izvedeli nikoli.

Umetnost radi slavimo retrospektivno, ko so njene napoke že postale del kanona. Teže ji pozorno prisluhnemo v trenutku, ko nastaja in od nas zahteva (marsikdaj neprijeten) premislek, morda celo spremembo. Zofka in Srečko sta ustvarjala na prevoju svojega časa, danes pa njuna dela beremo z varne razdalje. Prav razkorak med tema položajema nas lahko zavede, da njuno zgodovinsko stisko zamenjamo za ustvarjalni pogoj in njune ostre posege v družbo posujemo z varnimi oznakami. Ob ponovnem branju njunih del sem njuni drži še bolj izrazito brala kot napoko v na videz trdni družbeni površini. Skoznjo pricurljajo protislovja, ki jih jezik samoumevnosti najraje prikriva: zakon, ki naj bi žensko varoval, jo lahko uniči; kultura, ki naj bi človeka osvobajala, se lahko spremeni v znamenje prestiža; narod, ki slavi svoje umetnike, jim lahko hkrati odreče pogoje za delo. Napoka sama sveta še ne spremeni. Prepreči pa nam, da bi njegovo površino še naprej dojemali kot gladko in nedotakljivo. Pionirstvo in preroštvo tako postaneta relikta prijazne preteklosti, vprašanja dela, skrbi, dohodka in družbenega ugleda pa vztrajajo v sedanjosti. Mislim, da dobi jubilejno slavljenje prav tu najbolj grenak priokus. Država slavi pesnika, ki je opozarjal, da sta umetnik in znanstvenik v sodobni družbi brezpravna, žive umetnike pa poučuje o ustvarjalni vrednosti (eksistencialne) negotovosti. Zofka in Srečko sta za kulturno politiko varna, saj od nje ne potrebujeta ničesar več. Mrtvima lahko nameni jubilejno leto; živi pa naj na slovenskem mikrotrgu preživijo sami, opolnomočeni z izkušnjami in »trpljenjem«.

Naj se še enkrat vrnem h grafikama Samire Kentrić: škarje in storž v obliki rakete ali bombe razumem predvsem kot posega v samoumevnost danega. Zofka zareže v podobo ženskosti, ki ji preprečuje drugačno obliko življenja; Kosovelov storž pa domači kraški simbol spremeni v nosilec eksplozivnega naboja njegove umetnosti. V obeh podobah destrukcija odpira možnost konstrukcije. Njuna dediščina je živa prav toliko, kolikor zmore dregniti tudi v našo sedanjost – zato tudi naloga stoletnice ne sme biti, da nevarna glasova dokončno pretopi v varno klasiko. Dediščino ohranjamo tudi tako, da si ob ponovnem branju klasikov dovolimo, da nas znova nagovorijo, pretresejo in nam ponudijo ogledalo ali, še raje, konkretno brco v trebuh. Zofke Kveder ne slavimo samo kot prve slovenske poklicne pisateljice, ki si je izborila mesto v literaturi. Pozornost usmerimo tudi k drugim odrinjenim glasovom, ki položaja v kanonu še nimajo. Srečka Kosovela ne beremo samo kot preroka. Vztrajamo tudi pri pogojih za umetnost, ki sme biti počasna, tvegana, neprijetna, neuporabna in kritična.

»Kaj se vznemirjate? / Ker se je pokvarila ura? / Sonce zahaja,« piše Kosovel v pesmi »Kaj se vznemirjate«. Pokvarjena ura še ne ustavi časa in sončni zahod še ne pomeni konca svetlobe. Tudi stoletje, ki nas loči od Zofke in Srečka, ne pomeni, da so vprašanja, ki sta jih odpirala, ostala ujeta v zaprašenem predalu preteklosti. Sto let je dovolj dolgo obdobje, da lahko na njuno delo pogledamo z varne razdalje, premalo oddaljeno pa je, da bi lahko brez pomisleka verjeli, da se je svet, ki sta ga opisovala in vanj posegala, že zares končal. Vprašanje zato ni več samo, kaj nam lahko povesta Zofka Kveder in Srečko Kosovel, temveč tudi kaj smo pripravljeni slišati v času, ki je prišel za njima. Ali bomo enako pozorno kakor pokojnim klasikom prisluhnili glasovom, ki še nimajo varnosti stoletne razdalje? In ali jim bomo omogočili življenje, iz in za katerega bo njihova umetnost sploh lahko nastala?
 
 

In naše delo je trd granit
in naše sanje so suho zlato
in naše sanje niso privid.
Bodočnost je tistega, ki veruje v njo.

 

Srečko Kosovel, »Z delom gradimo«

 

 

Uvodnik je bil prvič objavljen v Literaturi 423.

O avtorju. Eva Ule (2001) je literarna in stripovska kritičarka, urednica, moderatorka in producentka literarno-kulturnih dogodkov. Redno objavlja literarne in stripovske kritike, eseje in intervjuje v osrednjih slovenskih revijah in na spletnih portalih, med drugim v revijah Literatura in Stripburger ter na platformi Koridor – križišča umetnosti, kjer deluje tudi kot urednica literarne … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.