Odpiranje oken

Tatjana Plevnik je s svojimi deli oblikovala vrsto literarnih natečajev, skozi njene mentorske delavnice kreativnega pisanja je šlo kar nekaj piscev in ljubiteljev pisanja, najbrž je tudi njen priročnik za pisanje Pišmeuk (Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, 2023) oblikoval marsikatero pero. Poskusni svetovi so njena druga zbirka kratkih zgodb, ki zlasti s podnaslovi kaže na bogate izkušnje z razmišljanjem o samem pisanju (»fantazijska pripovedka«, »basen«, »urbana legenda«, »eskapada«). V poskusnih svetovih kratkih zgodb se na stežaj odpirajo različne življenjske filozofije, stanja, čustva, odnosi. Usidrane v fikciji kot najčistejši umetnosti izmišljanja, so pričujoče kratke zgodbe ekskurz v premene človekovega obstoja.

Zelo jasno usmeritev zgodb predstavljajo podnaslovi, ki pred oči priklicujejo tradicijo kreativnega pisanja, saj opredelijo žanr in na ta način usmerijo bralska pričakovanja oziroma jih razširjajo. Za podnaslov »greguerie« (v nasprotju z »viteško zgodbo«, »eskapado«, »spomini«) verjetno ni splošno znano, da gre za kratke poetične izjave, sestavljene iz prostih asociacij besed, idej in predmetov. Gre torej za nekakšno raziskovanje in poigravanje z znanimi pojmi, kratke zgodbe pa pri tem ohranjajo svežino in ne zajadrajo v moraliziranje.

V tem se skriva poskušanje ali še bolje preizkušanje možnih obstojev posameznika. Zbirka se ne boji posegati po temah, ki se jih še vedno drži nekakšno nelagodje, češ, o tem se ne govori, temah, kot so starost, strah pred samoto in osamljenost. Paradoksalno – ukvarjanje z eksistencializmom oziroma splošno rečeno bistvom človekovega obstoja se v slovenski literaturi večinoma dogaja na ravni moške mladosti, mladih teles, polnih življenja, v opoziciji s slabotnim ostarelim telesom, le redko pa je v ospredju staro žensko telo, ki se zaveda svoje obnemoglosti (boljši primer izpred nekaj let je roman Težka voda Pie Prezelj (Goga, 2023)). Podobno velja za strah pred samoto, ki se v zbirki spogleduje z vprašanjem osamljenosti: pri tem kratka zgodba »Leto navidezne normalnosti« dobro predstavi, da je osamljenost občutek, ki se razvija v nepotešenem, tudi neenakovrednem odnosu, neodvisno od števila ljudi, ki posameznico morda obkrožajo. Na drugi strani pa je samota predstavljena kot zavestna odločitev za odmik iz ponorelega sveta, kar je prikazano v kratki zgodbi »Mož z vzdihljaji, staromodna pripovedka«.

Ljubezen se skozi zbirko pojavlja zlasti kot podtema obeh že navedenih: v kontekstu osamljenosti je tu doživljanje smrti partnerja, bližnjega, izguba prijatelja, kar odlikuje boleča iskrenost: »Morala bom živeti s spomini. Napol sem pričakovala, da me bo v kuhinji pričakal mož in me poljubil v pozdrav. Ne bi mu povedala za svojo avanturo. Ni mu treba vedeti. Tudi če bi sklenila, da mu povem, ne bi spremenilo ničesar. Moj mož je namreč že pred leti izginil za zmeraj. Skupaj sva le še v mojem spominu.« Ker je humor ventil, skozi katerega se sprosti napetost nelagodja, dvoma, žalosti, so uvidi v starost izrazito pronicljivi. Pripovedovalka zelo neprisiljeno in umerjeno spregovori oziroma, še bolje rečeno, se sprašuje o starosti na način, ki ni omejen na skupnost ali generacijo.

Poleg tem osamljenosti, staranja in ljubezni pa je predmet poskušanja tudi sama kratka zgodba: ker podnaslovi že napeljujejo na to, kam je zgodba umeščena ali kaj se bo z njo zgodilo, je preobrat znotraj forme povezan zlasti s potjo, ki do njega privede. V tem oziru je prisoten tudi vtis, da gre za vaje v slogu, ki pa ni nekaj motečega, temveč kvečjemu zaželenega: avtorica kratkih zgodb namreč ne nastopa z nesporno avtoriteto, temveč z nekakšno zadržanostjo. Zopet nekaj, česar ni mogoče pogosto prebrati. Zgodba »Zapuščeni predmeti, realistična zgodba«, v kateri ni dogajanja, o katerem bi bilo mogoče poročati, ampak gre skoraj v celoti za seznam predmetov, ki med seboj tvorijo narativni niz, je dober primer te zadržanosti: ne gre za velike geste in še večje metafore, temveč za poskus, katerega cilj niso rezultati, ker te že pričakujemo, ampak pot, ki bo do tja privedla.

Pomemben element konstruiranja svetov je uporaba odmerjenega opisovanja, ki omogoča vživljanje v svetove zbirke. Pri tem ne gre za bogate opise oziroma gre bolj za način, kako so ti opisi podani: glavni vir zanje je pripovedovalski glas. Ta je mestoma neposreden, ima torej jasno določljivo osebo, pripovedovalko, ki pripoveduje s pozicije vednosti – tako je recimo v »Kratkih pomislekih«; včasih gre za implicitni glas, ki od zgoraj usmerja predmete, čustva, kot v že omenjenih »Zapuščenih predmetih«. Občasno se pojavi »fusnota«, ki poskrbi za zaključni (pre)obrat: »Misel na ločitev od svojih tisoč knjig, slik, dokumentov, spominkov, časopisnih izrezkov, zgoščenk, oblek, torbic, čevljev, z leti nabranega plavnega lesa, ki ga je nameravala prebarvati, barvic, čopičev in praznih platen je bila tako močna, da je najela srednje veliko skladišče v BTC Cityju in vanj dala odpeljati prav vse, kar je ostalo v hiši.« Pravzaprav so zgodbe, kot je ta, v katerih je pripovedovalski glas odsoten, najzanimivejše, saj z izborom besedišča, nizanjem struktur obračajo pozornost k podrobnostim, ki bi bile sicer prezrte kot nepomembne.

Osrednja figura zbirke, ki se mestoma zrcali tudi v teh »brezpripovedovalskih« zgodbah, je pripovedovalka: starejša, nekako vsevedna zeliščarica (»Uvod v vrtičkanje ljubimcev«; »Kislo grozdje zoper sladke limone«, »Ime mleka«), ki je za nameček pozabljiva: zlasti slednje se zdi pomemben element pri pripravljanju presenečenja. Ob tem je pomembno poudariti, da ne gre za »luštno« pozabljanje kot posledico starosti, za narativ, ki želi starost (analogno otroštvu) predstaviti kot obdobje primanjkljaja. V zgodbi »Podnajemnik« je v ospredju starejša gospa, ki si zaradi optimizacije stroškov želi oddati del svoje hiše: podnajemnik se pojavi nenapovedano, zahteva opremo in na koncu tudi sobe v hiši, ki niso bile del oglasa, dokler pripovedovalke povsem ne omeji, in to v njeni lastni hiši, ter naposled – izgine: »Položila je potovalko na posteljo in prisluhnila tišini v hiši. Nič. Potem jo je premagala radovednost: odprla je potovalko. V njej so bili na majhno zložene črne pajkice, črna majica, zvitek karirastih robcev iz blaga, povezan z elastiko, in nekakšen kovinski kazu.« Zdi se, da namreč ne gre samo za ponavljanje prepoznanega tropa o starosti, ampak za vživljanje vanj.

Pomemben impulz, ki je ves čas v ozadju zgodb, je humor ali pa vsaj nagnjenost k humorni lucidnosti, ki spominja na srednjeveško burkaštvo Gargantue in Pantagruela. V podobni maniri se namreč Plevnik loteva osmišljanja svetov, v katerih noben zaplet ni dokončen in nobena usoda povsem tragična: pri tem ne gre toliko za didaktičnost ali moralni nauk (da bodo posledice za posameznika pozitivne, je treba živeti na tak in tak način); odmik od črno-belega slikanja sveta je mogoč prav zato, ker protagonistka prepoznava svojo človeškost in s tem zmotljivost. Tudi v bolj tragičnih delih zgodb je tako prisoten obrat, kratek nasmešek, ki daje slutiti, da so situacije brezizhodne in totalne zgolj v človekovi glavi.

Kratke zgodbe v zbirki Poskusni svetovi se uspešno izogibajo ponovljivosti eksperimenta, suhoparnosti moralitete in posplošenosti didaktike. V ospredju je intenca za pisanje o pisanju (in je zbirka metatrenutek) ali pa za pisanje o življenju, ki je predstavljeno kot potreba, in ne kot globok metafizični trenutek spoznavanja sveta. Bolj kot sledenje znanim potem, ko pride do pisanja o starosti, ljubezni, osamljenosti, se zdi ključen mehanizem odsevanja v razbitem ogledalu: figure v kratkih zgodbah so znane, mogoče jih je celo prepoznati, a čistega odsevanja ni. Razbito ogledalo tu ni razlog za nesrečo, saj so nelagodne, neprijetne, žalostne situacije s humorjem nevtralizirane, a obenem še vedno zelo vidne. Težki segmenti tako dobijo bolj razmišljujoč in manj navijaški poudarek. Poleg tega je nestereotipno ukvarjanje s podobo starostnice povsem dobrodošlo in na mestu, sploh v času, ki želi to obdobje na tak ali drugačen način razvrednotiti.

V metatrenutku pisanja o pisanju samem zbirka pokaže na to, da so kratke zgodbe še vedno polnopravna žanrska zvrst, in ne le predstopnja za začetek pisanja romana. Četudi se mestoma zdi, da gre za didaktične poskuse, ki so namenjeni prikazovanju tega, kar je mogoče početi s pisanjem, je to zgolj prva zanka, s katero skušajo zgodbe ujeti pozornost.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 417.