Terapija

Ko sem prvič vstopila v njeno pisarno, je nisem dolgo gledala v obraz, le kakšne pol sekunde, točno tako, kot sem večer pred tem vadila v kopalnici, za generalko pa še v vzvratnem ogledalu na parkirišču. Ne vem, ali bi prostoru, v katerega sem vstopila, sploh lahko rekla pisarna, saj ni terapevtka nikdar, ko sem ji sedela nasproti, ničesar pisala. Pozdravila sem jo z uradnim »dober dan«, ona mi je vrnila nekaj podobnega, nato sem si začela slačiti jopo. Medtem sem dvakrat pogledala v njeno smer in zraven grizla zdaj spodnjo, drugič zgornjo ustnico. Nisem namreč želela oddajati niti trohice samozavesti, želela sem izpasti skrušena in si zastaviti dobro štartno pozicijo. Samo sebe sem presenetila, ko sem v očesu zaznala drobno solzo, to mi je doma uspelo le enkrat, a sem vedela, da mi jo bo že z dobro premišljenimi pogledi in počasnimi koraki uspelo pridobiti na svojo stran.

Usedla sem se ji nasproti. Pomislila sem, da bi si glede na cene, ki jih računa strankam, lahko omislila kakšne bolj kvalitetne ali vsaj lepše stole. Odločila sem se, da bom to karto prihranila za kasneje. Vedela sem, da se moram oborožiti za vse možne situacije.

»Zdravo, Ema, me veseli, da ste se oglasili. Moje ime je Veronika.«

Veronika. Mar bi ji bilo ime Harmonika, bi bila bolj zanimiva. Seveda sem vedela, kako ji je ime, vse sem prebrala o njej. Vedela sem, da je študirala socialno pedagogiko, da se je rodila v Mariboru in da je odraščala v Ljubljani. V njenem nagovoru ni bilo slišati nič štajerskega in vprašala sem se, ali to pomeni, da ni v stiku sama s sabo in da zatira del sebe. Vedela sem tudi, da se je usmerila v integrativno psihoterapijo, da je opravila tečaj znakovnega jezika in da se je v diplomski nalogi ukvarjala z interdisciplinarnim sodelovanjem pri delu z otroki s čustvenimi težavami. A to so bile le površinske informacije, do katerih lahko pride vsak, jaz pa sem šla dlje. Že odkar sem možu obljubila, da bom šla na terapijo, in odkar sem prek njegovega prijatelja dobila njen kontakt, sem vsak odmor v službi brskala za čimerkoli, kar bi mi lahko prišlo prav. Prav tako sem se za računalnik usedla tudi doma, kadar sem iz službe prišla pred možem in vsako sredo zvečer, ko je šel s prijatelji na rekreacijo.

Tako sem vedela tudi, da je bila predlani na potovanju na Tajskem, da ima mlajšo sestro, da je nekoč igrala šah in celo hodila na prvenstva, in našla sem sliko njenega psa. Približala sem ovratnico in na njej prebrala, da mu je ime Tit. Skratka, bila sem oborožena z informacijami, ona pa predvsem naivna in neumna, da na internetu pušča javno dostopne drobtinice svojega življenja.

»Ja, hvala, da ste me sprejeli. Lepo ime imate, precej dolgo, gotovo vam vzame precej časa, da se podpišete.«

»Ha, no ja, vaše je res krajše, a tu nisva zaradi tega. Povejte mi, Ema, s čim prihajate?«

Točno sem vedela, da me bo najprej vprašala prav to. Najraje bi ji rekla, da s škodo, vzela jopo in šla, vendar sem se morala zadržati, vsaj nekaj časa.

»Oh, težko mi je govoriti o tem, saj veste, kako je.«

Kar strmela je vame, kot da ne ve, kako je. Upala sem, da bo mojo misel dopolnila z neko svojo in samo poznavalsko pokimala, nato pa me vprašala kaj drugega. Ampak ne, kar gledala me je, morda celo celih pet sekund.

»Poglejte, jaz sem popolnoma v redu, samo malo sem slabe volje zadnjih nekaj let. Ampak nič takega, kar ne bi minilo samo od sebe, saj veste, kako je.«

Še kar je strmela vame, ugotovila sem, da očitno nima pojma o tem, kako je, in da s tem ne bom prišla daleč. Do konca ure sem se mojstrsko izmikala njenim vprašanjem, iz mene ni izvlekla čisto ničesar. Nekajkrat me je pogledala malce postrani, kot da bi imela kaj na obrazu, pa ne bi bila prepričana, ali naj mi to pove. Seveda nisem imela ničesar, me je pa njen pogled deloma nerviral, deloma spravljal v dobro voljo. Prebrala sem ga kot znak, da sem jo uspešno trančirala na male koščke in da je vedno bolj zmedena.

Ko sva se poslovili, sem ji segla v roko in se ji zahvalila za poslušanje in podporo. Velike besede, ki terapevtom veliko pomenijo.

Doma me je Marjan že med sezuvanjem vprašal, kako je bilo. Ko sem si obuvala svoje tople copate, sem mu povedala, da je bilo prav dobro.

Upala sem, da bom s tem dobila nekaj miru, vendar – tipično – kar ni odnehal.

»Če želiš, greš lahko tudi h komu drugemu. Tudi terapevti so ljudje in z nekaterimi ljudmi se pač preprosto ne ujamemo.«

Nisem mogla verjeti, da še kar vrta vame. Tehtala sem, ali se mi bolj splača iti h komu drugemu ali še malo vztrajati pri tejle revi Veroniki. Če bi šla kam drugam, bi mi gotovo rekel, da spet prelagam odgovornost, in ker mu nisem želela dati prav, sem odvrnila:

»Ah, ne, bom kar ostala pri njej. Zdaj sem pa utrujena, grem pod tuš.«

»Dobro. In hvala, da si to storila. Za naju.«

Pogledala sem ga narahlo spod čela, glavo sem nagnila malce postrani. Komaj slišno, a vendarle slišno, sem zavzdihnila in šla v kopalnico.

Čeprav se je vsa milnica že zdavnaj sprala z mene, sem še kar stala pod tušem in se spraševala, kako sem lahko naredila to usodno napako. Zakaj sem se poročila z moškim, ki mi ne omogoči niti trenutka miru? Zakaj vedno dreza vame, zakaj kar naprej išče težave tam, kjer jih ni? Zakaj se vtika v to, da se zadnja leta ne razumem z njegovimi starši? Saj sam pravi, da se z nekaterimi ljudmi pač ne ujamemo. Zakaj ga moti, da po prepiru včasih po nekaj dni pač molčim? Zakaj ne ugotovi, da sem jezna nanj in na njegove butaste ideje za vikend izlete in druženja s kvazi prijatelji, ki so v resnici njegovi prijatelji? Zakaj mi je že večkrat omenil skledo, ki sem jo pred nekaj tedni v afektu vrgla ob tla? Zakaj ga moti, da sem rada doma? Vedno sem imela rada svoj mir. Ne razumem ga in mislim, da ga nikoli nisem. Če bi me imel zares rad, bi vedel, kako se počutim in o čem razmišljam.

Bil je že v postelji, bral je, in ko sem se oblekla v pižamo in se ulegla na svojo polovico, sem s kotičkom očesa opazila, da me gleda z očmi prestrašene srne. Ugasnila sem luč, rekel je »lahko noč«, jaz pa sem rekla samo »hko nč«. Mislila pa sem si: »Jebita se ti in ta tvoja Veronika.«

Naslednji torek sem spet vstopila v tako imenovano pisarno. Vprašala me je:

»Kako ste, Ema?«

»Dobro.«

Kot da bi preslišala moj odgovor, je še nekaj časa strmela vame s tistim svojim stranskim pogledom.

»Dobro,« sem ponovila.

Še malo je strmela, nato pa rekla:

»Me veseli, da ste spet prišli.«

Kot da imam izbiro. Nekajkrat bom še šla, sem se odločila, nato bom rekla, da sem bolje, in vse bo spet po starem. Poročena sva že petindvajset let, prav gotovo lahko zdržim še enkrat toliko.

»Kako to, da ste se odločili za terapijo?«

»Ne vem, če bi lahko rekla, da sem se res odločila za to. Mož me je moledoval, in ker veliko dam na dobre odnose, sem se strinjala.«

»Sami niste želeli priti?«

»Seveda ne, zakaj bi plačevala, da bi popravila nekaj, s čimer ni čisto nič narobe? Pa brez zamere.«

»Zakaj pa mislite, da vas je mož prosil, da pridete?«

»To bi morali pa njega vprašati.«

»Kaj pa vi mislite?«

Zaprepadena sem bila, da je še kar vrtala vame. In celo pričakovala je, da bom vedela, kaj točno razmišlja moj mož. Naj ga pokliče in vpraša. Zbrala sem se in suvereno odgovorila.

»Nimam pojma.«

Spet je strmela vame, kot da ne bi verjela mojemu odgovoru. Počutila sem se, kot da sem na zaslišanju, ne pa na pogovoru, ki naj bi mi v izjemno teoretični situaciji pomagal.

»Povejte mi o svojem možu.«

Čakala sem na ta trenutek. Zdaj ga lahko predstavim tako, kot si zasluži. In če bo šlo vse po načrtih, ga bo kasneje poklicala in mu povedala, da ji nasproti sedi napačen član najinega gospodinjstva.

Povedala sem ji, da sva se spoznala na nekem žuru v študentskem domu, jaz sem takrat še študirala ekonomijo, on pa zgodovino. On jo je zaključil, mene je v tretjem letniku minilo in sem našla službo. Takrat se mi je zdel še izjemno prijeten človek, trapa sem se rada družila z njim, bila sem mlada in slepa, kot Esmeralda. Poročila sva se že tri leta po tem, ko sva se spoznala. Trudila sva se, da bi imela otroke, a ni šlo, takrat sem si tega še želela, danes pa vidim, da je bilo morda tako za naju celo bolje. Nisem si predstavljala, da bi morala v tako zadušljivem okolju, kot ga ustvarja moj mož, še prati otroška oblačila in polniti plastične posode z govejo juho. Povedala sem ji, da je Marjan izjemno zahtevna oseba, ki človeku ne pusti niti trenutka miru. Približno tretjino časa nerga o tem, da me ne pozna več, in iz čistega niča ustvarja probleme tam, kjer ni o njih ne duha ne sluha, preostali dve tretjini pa me gleda s takšnim pogledom, kot da pričakuje, da bom probleme ustvarjala tudi sama. In da bom povedala točno to, kar si želi slišati. S svojim monologom sem bila zadovoljna. Vmes se mi je nekajkrat zatresel glas, naredila sem ravno prav dramatičnih pavz.

»Kdaj pa ste prvič opazili, da mož ustvarja ozračje, ki se vam zdi zadušljivo?«

»Že od nekdaj je tak, zadnjih enajst let pa še posebej.«

»Enajst?«

Drek. Morala bi reči deset, tako bi zvenelo, da sem enostavno mislila veliko časa. Enajst je res preveč natančna številka. Poskušala sem se izplezati.

»No, tako se reče, saj veste. Lahko bi rekla deset ali pa petnajst, pa sem pač izbrala enajst.«

»Se je pred enajstimi leti zgodilo kaj posebnega?«

Drek, sranje, driska, drek.

»Ne.«
Spet me je gledala, kot da imam nekaj na obrazu. A tokrat je vztrajala še dlje kot kadarkoli prej. Najraje bi vstala in odšla skozi njena neumna vrata, nje pa ne bi videla nikoli več. Pa nisem, ker vem, da bi se s tem spustila še dlje, kar bi jo gotovo neizmerno osrečilo. A vendarle se na ta trenutek nisem pripravila, nisem se mogla, kako me je lahko izdala neumna številka. Gledala sem po prostoru, čutila sem, kako mi bije srce, kako se mi sušijo usta, z jezikom sem oplazila vsak zob, a tako, da ta neumna Veronika tega ni opazila. Z nožnim palcem sem nežno trkljala ob zgornji del čevlja. Poskušala sem delovati mirno, ničesar več ji nisem hotela izdati. Zazrla sem se v njeno neumno rožo, v njene neumne stene, v njene neumne čevlje. Komaj sem čakala, da bo ure konec.

»Če o čem niste pripravljeni govoriti, vam seveda ni treba. Morda še ni pravi trenutek.«

Previdno sem prikimala in preostanek ure zapolnila s tem, da sem še malo govorila o svoji službi na upravni enoti, o številu dni dopusta, o tem, da se s sodelavkami čisto v redu razumemo, ampak da se po službi družimo le enkrat na leto, decembra. Med odhajanjem sem se ji na videz prijazno nasmehnila, ona je rekla, da se vidiva prihodnji torek. Zdelo se mi je, da sem se dobro izmazala, a tokrat sem se domov vozila z neko grenkobo, ki je brbotala na vrhu mojega žrela.

Marjan je ravno bral neko revijo in jedel kruh s pašteto, ko sem vstopila skozi vhodna vrata. Pogledal me je in me čez hodnik gledal ves čas, ko sem si slačila jakno. Človek v tem gospodinjstvu res ne pride do sekunde miru. Čutila sem svoje žrelo, precej nenavadno, običajno ga ne čutim, če nimam ravno refluksa.

»Živjo,« sem ga pozdravila in vmes izdihnila cel liter zraka.

»Živjo. Kako si? Kako je bilo? Ni treba, da govoriva o tem, če ne želiš.«

Glej no glej, zdaj pa še on uporablja takšne besede kot Veronika! Morda pa bi se morala poročiti onadva! Morda smo vsi trije zajebali! Itak bi se moral on družiti z njo, to je že vsem trem jasno. Gnjavili so me ta njuna navidezna obzirnost in ti pogledi, ki se kar ne končajo.

»V redu je bilo, Marjan. V redu. A si zadovoljen?«

»Zadovoljen bom, ko boš ti zadovoljna.«

»Okej, Marjan, kakšno sranje je pa zdaj to? Kje si to prebral, v tej svoji reviji ali na zaslonu na avtobusu? A si si to globoko misel zapisal v kakšno svojo malo neumno beležko?«

»Ema, oprosti, nič slabega nisem mislil … Samo …«

»Samo kaj, Marjan? Samo mene si hotel poslati k tej neumni Veroniki, sam pa boš doma jedel paštetko in čakal, da se bom očistila tega, za kar misliš, da se moram očistiti, ker s tabo je pa vse tako v redu? Jaz sem bila zadovoljna že prej in ne vem, od kod tvoje nezadovoljstvo. A ne bi šel raje ti k tej kvazi terapevtki? A ne bi raje ti zapravljal svojega časa? Mislim, da bi se prav super ujela! Če še nisi opazil, sem šla tja samo zato, da mi nehaš težit, pa očitno ni zaleglo. Zdaj sem pa izgubila dve uri svojega življenja. Plus prevoz tja in nazaj!«

»Ema …«

To sem še slišala, nato pa sem bila že zaprta v kopalnici. Gledala sem se v ogledalo, bila sem rahlo rdeča v obraz, v očeh sem začutila nekaj solz. Teh nisem vadila, te niso bile za Veroniko, niti za Marjana. Pod tušem sem jih odplavila daleč stran.

Tokrat sem bila prva v postelji jaz. Marjan se je med mojim oblačenjem v pižamo nelagodno premikal po stanovanju, ni vedel, kam naj se da. Ko sem že ležala v postelji in na telefonu igrala pasjanso, se je še kar premikal, kot kakšen otrok. Nalašč sem gledala v zaslon, niti trznila nisem.

»Res mislim, da bi se morala pogovoriti. O najinem odnosu, pa tudi o nesreči.«

O nesreči. Edina nesreča je, da sem spoznala Marjana in da me zdaj sili v vse to. Telefon sem spustila na odejo in ga pogledala spod obrvi.

»Marjan, v redu sem. V redu sva. In ta dogodek je bil že tako dolgo nazaj, da se ga večino dni niti ne spomnim. Lahko noč.«

Odložila sem telefon, ugasnila svojo lučko in zaprla oči. Slišala sem Marjana, kako mi je poklapano voščil lahko noč. Slišala sem tudi njegovo oklevanje, ko mi je želel reči, da me ima rad, ali kakšno podobno neumnost. Navsezadnje ga dobro poznam. Hotela sem enostavno mižati, pa se mi je zdelo, da pravzaprav strmim v svoje zaprte veke, hotela sem neobremenjeno dihati, pa se mi je zdelo, da nehote nadziram vsak svoj dih. O nesreči bi rad govoril. Kaj je še treba povedati, česar si nisva že povedala? Situaciji sva prišla do dna, zdaj lahko samo še pogrevava ene in iste besede. Mislila sem, da bom s tem, da o tej temi ne bom govorila, nanjo tudi vedno manj mislila. A nekako si je vsak dan, ob najbolj neslutenih trenutkih nepazljivosti, utrla pot v moje življenje. Na dogodek izpred enajstih let sem pomislila, ko sem prečkala cesto, ko sem se usedla na kolo, ko sem videla otroke, kako s poganjalčki drvijo čez otroško igrišče. Še vedno sem imela pred očmi njen tilnik in kasneje njen obraz, v ušesih pa njen krik.

Spominjala sem se, kako si tisti večer nisem želela voziti domov, nerada sem vozila v temi, a me je Marjan prosil, ker naj bi že preveč spil. V tistem trenutku se mi je to zdela neprijetna, a racionalna odločitev, a vsak dan me prestreže misel, kako bi bilo, če se ne bi vdala, če bi poklicala taksi, če bi se na pot odpravila minuto ali morda celo sekundo prej ali kasneje. Bi vseeno naletela na tisto dekle? Bi vseeno padla s kolesa, pod najin avto? Bila sem izjemno previdna, zbrala sem vso svojo koncentracijo, a morda sem je vendarle imela premalo? Čeprav se je izkazalo, da je bilo dekle pijano, preveč pijano za vožnjo s kolesom, prav tako na kolesu ni imelo ene same luči, čeprav sem bila sama popolnoma trezna, čeprav je policija ugotovila, da sem vozila pod omejitvijo in previdno, in čeprav sem se ji poskusila ogniti. Še kar sem strmela v svoje veke, na njih se mi je začel slikati njen obraz, kot da sem pristala v kinodvorani pred platnom, na katerem se predvaja film, ki ga nisem želela gledati. Odprla sem oči, strmela v temo, skozi rolete uzrla kančke svetlobe, ki so jih v najino spalnico metale ulične luči, a dekletov obraz še kar ni izginil. Nikoli nisem izvedela, kako ji je bilo ime, nisem šla na njen pogreb, čeprav sem si nekako želela, a sem se bala, da me bo njena družina na pogrebu svoje hčere in sestre pretepla, me izsiljevala ali morda kar umorila. Takrat sem mislila, da bi me pravzaprav lahko, da imajo vso pravico. Nisem prepričana, da del mene še vedno ne razmišlja na ta način.

O njej sem takrat prebrala vse, kar sem našla, televizijske prispevke sem pogledala večkrat. Bila sem odvisna – čeprav sem vedela, da mi škodijo, sem želela še. Čutila sem se dolžno in želela sem se prepričati, da res ni imela nobenih luči, da je imela v krvi res preveč alkohola.
Vstala sem iz postelje, hotela sem stran od njenega obraza. Slišala sem, da je Marjan še buden – ni še namreč začel dihati v tem svojem specifičnem ritmu, kot diha, kadar spi. Šla sem v kopalnico in se usedla na rob banje. Gledala sem v kup umazanega perila, nato sem se za hip ozrla v ogledalo, a nisem dolgo zdržala. Obrnila sem se, dala noge v banjo in zatesnila odtok. Odprla sem pipo, nastavila na najhladnejšo temperaturo in pustila vodi, da teče. Ko mi je segala do gležnjev, sem vodo zaprla. Gledala sem svoja kolena, svoja stopala, roke so mi počivale na stegnih. Krčila sem prste na nogah, zeblo me je, a nisem odnehala. Nekaj časa sem sedela tam, čutila sem, da me stopala že bolijo, in vztrajala še nekaj minut. Nato sem vstala, stopila iz banje, spustila vodo in se z mokrimi stopali odpravila naravnost v posteljo. Marjan še vedno ni spal, vendar se ni niti ganil, ko sem vstopila in zlezla na svojo polovico. S premočenimi in prezeblimi nogami sem se laže zbrala, nekajkrat globoko vdihnila in naposled zaspala.

Naslednji torek sem se težko spravila v avto, še teže kot prejšnjič in teden pred tem. Zapeljala sem na parkirišče, ugasnila avto in še malo posedela. Videla sem ljudi, kako brezskrbno korakajo mimo mojega avta. Sama sem sedela v svoji škodi in spreletelo me je, da mi na terapijo pravzaprav ni treba. Kako mi lahko Veronika karkoli ponudi, saj me sploh ne pozna? Sama največ vem o tem, kje sem že bila, in to je prav gotovo znak, da sem najbolj usposobljena, da ugotovim, kam moram iti. Zagledala sem se predse. Malo v armaturno ploščo, malo po ročkah za brisalce, vzvratno ogledalo sem izpustila. Pritisnila sem na plin in počasi speljala s parkirišča. Vozila sem se po ulicah in po naključju, na križiščih se nisem ozirala za smerokazi, zavila sem na avtocesto. Začutila sem grenak občutek svobode.