Zataknjeni v vezju

Hiša stoji na robu naselja ali na robu goščave. Odvisno, iz katere perspektive pogledaš. Če si na mestu ščurka pod zabojnikom na drugi strani prašne in razrite ceste, je Hiša na robu majhne razpadajoče vasice, ki to ni več. Ljudje so se rajši preselili v Mesto pod pečino. Ščurek se mora za malico posebej potruditi. V redko poseljenih stavbah poskrbijo, da se ničesar ne zavrže. Največ odpadne organske snovi predstavlja kompost na vrtu velike Hiše. Zaradi njegove priljubljenosti moraš biti tam po ščurčje hiter, če ne, ti obrok odnesejo drugi členonožci. Ali pa, še huje, se z iztegnjenim jezikom za tabo zapodi lačen plazilec.

Hišo se vidi tudi od tam, kjer je martinček. Če bi se mu take stvari zdele pomembne in bi imel smisel za komunikacijo, bi rekel, da je Hiša ob goščavi. Pokrajina je bila nekoč gozdnata, zdaj pa se razraščanju pustinje upira le še nizko bodičasto rastje, ki vpija redko vlago. Vrhnja plast mesnatih listov se nikoli ne neha svetlikati in ustvarja vtis mokrote. Obljuba vode zapeljuje insekte k posedanju na površini. Prepozno ugotovijo, da je gosta lepljiva snov le past za naivne mrčeske. Na površini se zataknejo, rastlina pa jih nato uporabi za obnovo svojih zalog vlage in hranilnih snovi. Martinčka to ne zanima, on svoje opravi na hitro. Šavsne po plenu in si postreže s tistim, kar mu tekne. Smukajoč se med grmičevjem riše za sabo drobne, komaj opazne srage v suho prst. Občasno zavije proč od Hiše ob goščavi, od katere se vijejo poti, po katerih v njegov svet vdirajo njeni prebivalci.

Če martinček kdaj zablodi v Hišo, ga stanovalci odnesejo ven. V notranjosti si mreže nemoteno spletajo pajki. V nekaterih sobah jim pajčevine pometejo manjkrat, v drugih večkrat. Najraje se zadržujejo na podstrešju, kjer imajo mir. Najmanj pa v delavnici v pritličju, od koder jih pometejo takoj, ko jih zagledajo. Tam ni prostora za drobcene organske organizme. Med nagrmadenimi računalniki, zasloni, kovinskimi ogrodji in orodji za sestavljanje androidov je pravzaprav komaj še kaj prostora za človeške organizme.

1.

Vika je bila najpomembnejša prebivalka Hiše ob goščavi (HOG). Sama se ne bi tako označila, bi jo pa večina njenih sostanovalcev. Pri tem bi nekateri skomignili, kot da gre za samoumevnost. Drugi bi z zategnjenim poudarkom povedali, da so vsi enako pomembni, da pa je gotovo daleč najstarejša med njimi. Hipotetični v hišno politiko neposvečen obiskovalec bi v takem odgovoru slišal zagrenjeno tečnobo. Tako kot sogovorci bi bil prepričan, da prav dobro ve, kaj je na stvari. Če bi ga vse skupaj slučajno močno zanimalo, bi o Vikini vlogi v hiši lahko vprašal še Ronija. Ta bi verjetno rekel »A?« in z očmi ostal prikovan na zaslon.

Vendar je bilo naključnih obiskovalcev, ki bi v hišo zašli zato, da bi se poučili o Viki, zanemarljivo malo. Stranke so do hiše prihajale z namenom, da bi si izposodile androida družabnika, zato je Roni svoj »A?« večinoma uporabljal kot odgovor na Vikina vprašanja o mikrolokaciji tega ali onega orodja. Pri brkljanju po delavnici se je pogovarjala sama s seboj, pri tem pa z mislimi prehitevala opravila in na naključna mesta odlagala pripomočke za sestavo androidov. Delavnica je bila od sprejemnice, v kateri je Roni preživel večino časa, ločena le s praznim podbojem za vrata, zato je Vikino mrmranje, piskanje naprav in šumenje topilcev silikona do njega prihajalo tako jasno kot brenčanje muh na dvorišču pred vhodom. Skozi zamazana steklena vrata se je videlo prašno kamnito potko, po kateri so prihajale stranke. Roni je z njimi veliko rajši komuniciral digitalno, a je vsake toliko kakšna prišla tudi osebno. Odročnost delavnice je bolj avanturističnim uporabnikom predstavljala del izkušnje. Ronijeva naloga je bila urediti dokumentacijo za izposojo androidov in preveriti, ali je vse ustrezno. Temu je na skrivaj, iz gole radovednosti, dodal tudi obsesivno pregledovanje podatkov strank in sostanovalcev po tistih delih medmrežja, ki niso bili nujno javno dostopni.

Če bi ga Vika pri tem zasačila, bi ga oštela. A njena pozornost je bila povsem osredotočena na veliko delovno mizo sredi delavnice, na kateri je ležal Aksel. Prestavila mu je pramen las in podrsala pod okvirjem glave. Pod prsti je začutila drobno, komaj zaznavno izboklino, ki jo je premaknila navzgor kot stikalo. Najprej se je malo zataknila, potem pa je tih brenčaj razklal kožo pod lasiščem. Dve majhni loputici sta se dvignili in razprli. Odškrnila ju je širše vsaksebi in z drobnim izvijačem odmaknila lase, ki so prekrivali z žicami in polprevodniki prepleteno notranjost. V drobno režo za priklop je vstavila vtič in se povezala z računalnikom. Procesiranje je trajalo nekaj časa, ki ga je izkoristila za grizljanje konic v debelo sivo kito spletenih las. Trije zaporedni piski so jo opomnili na konec programske analize in poslinjene lase. Konice je obrisala ob delavski predpasnik in preverila podatke na zaslonu. Parametri modela K2025 so se gibali v sprejemljivem območju. Pozornost 78 %, zapeljivost 99 %, agresivnost 40 % … Vrednosti so v 98 % ustrezale rezultatom strankinega vprašalnika. Androida je potrepljala po rami, kot bi ga želela prepričati, naj si ničesar ne žene k srcu. »Za kakšne oslarije te uporabljamo.«

Stranke so od družabnikov dobile točno to, kar so želele. Enotedenski najem je bil cenejši od večerje v restavraciji, ki si ga moral plačati zmenku iz mesa in krvi. Družabniki, razen po izrecnem naročilu, niso negodovali nad tonom tvojih sporočil ali tvojim deloholizmom, posvetil si se jim lahko le takrat, ko ti je to povsem ustrezalo. Če si imel po drugi strani potrebo po vseprežemajoči nedeljeni pozornosti, so bili androidi sprogramirani tako, da so se ukvarjali le s teboj, saj niso imeli drugih odnosov ali interesov. Zapustili so te le, če si si tega zaželel, ničesar ti niso zamerili in obnašali so se točno tako, kot ti je bilo všeč. Uporabniki so po njih posegali v primerih prehude osamljenosti, po težkih razhodih s svojimi človeškimi partnerji, nekateri so si želeli eksperimentiranja in le površinske zabave, drugi so jih uporabljali kot učno izkušnjo, tretji pa so jih priporočali v terapevtske namene, za odvajanje od tako imenovanih toksičnih odnosov. Družabniki so bili idealna družba po naročilu, ki ni zahtevala pretiranega časovnega vložka in čustvene retravmatizacije. Njihova edina napaka je bila ta, da so bili brez napak. Ko se je izkazalo, da kljub vsemu niso to, kar bi stranke želele, so te zamenjale družabnika ali delavnico, kjer so si jih izposojale. Idealnejša družba zanje jih je verjetno čakala nekje drugje.

Vika se je sesedla na večkrat zakrpan vrtljiv stol, ki je pod težo njene zadnjice škripnil in zanihal nazaj. Kot vsakič jo je pri tem neprijetno zbodlo v križu in kot vsakič se je opomnila, da ga mora popraviti. Nato se je zastrmela v zaslon in poklikala ukaze. Poiskala je datoteko s shranjenim uvodnim intervjujem stranke iz Mesta, ki je včeraj vrnila Aksla, in zavrtela posnetek:

»Kako torej to poteka?«
»Preprosto, poveste mi, kaj pričakujete od svojega družabnika, jaz pa vam ga pripravim skladno z željami.«

Vika se je spomnila, kako je stranka mencala torbico, kako je trznila z roko – in da bi gotovo opazila rdečico na njenih licih, če je ne bi prekrivala gosta plast pudra.

»Naj vam pomagam. Imamo tri osnovne pakete: za lahkotno kramljanje in aktivno preživljanje prostega časa, za pomoč pri gospodinjskih opravilih ali negi in specialiste za intimne trenutke.«

Puder tokrat ni bil kos rdečici.

»Seveda se da vse tri usmeritve poljubno kombinirati, samo na začetku je fino vedeti, kaj od tega vam je najbolj pomembno. Funkcije so sicer prilagodljive, ampak moramo izpostaviti vodilno, zaradi registracije družabnika na mestnem strežniku. Sploh intimni paketi morajo biti natančno opredeljeni.«

Stranka je takrat dvignila pogled in nad torbico pokazala rahlo presenečen izraz. O tem še ni premišljevala. Po navadi niso.

»Vnos je anonimen, to naj vas ne skrbi. Ampak na Uradu za praktično tehnologijo ga odobrijo le, kolikor nimate prej zabeleženih spolnih prestopkov. Dajva, pojdiva od začetka. Zelo preprosto vas bom vprašala. Kaj želite od androida? Ko pomislite na svoj vsakdan, kaj vam manjka pri odnosih, ki jih že imate? Želite kaj novega, boljšega?«

Stranki se je zazdelo, da razume postopek. Za trenutek se je prijela za srebrn obesek na verižici in ga brez razloga pocukala.

»O tem sem že premišljevala. Predstavljam si, da mora ustrezati določenim lastnostim, ki so mi všeč. Ampak najprej pomislim na tiste, ki mi niso.«
»Na primer?«
»Da bi se mi zdel neprepričljiv.«

Vika je ustavila posnetek. Intervjuji so se ji z leti zdeli vse bolj previdljivi. Stranke so prihajale po iluzijo všečnosti, zaželenosti in varnosti. Androide je prilagodila njihovim željam, kolikor je bilo to mogoče. Enostavnejša ko je bila želja, bolj so bile zadovoljne z androidom. Najlaže je bilo pri tistih, ki jim je bil pomemben le estetski vidik. Barvo, velikost in obseg silikonskega ovoja, ki je predstavljal kožo in postavo androida, je bilo preprosto odliti v primerne kalupe. Po želji so imeli družabniki povsem realističen človeški videz. Obstajale pa so tudi eksotične in dražje možnosti v obliki drugačnih postavitev, dodajanja ali odvzemanja udov in fantazijskih pritiklin. Zapletlo se je pri strankah, ki so želele, da se androidi do njih vedejo na načine, ki se med seboj izključujejo. Pogosto je dobila zahtevo, naj bo »prilagodljiv, ampak tudi odločen«. Da bi jim Vika čim bolj ugodila, jih je na začetku podrobno intervjuvala o pričakovanjih. »V primeru, da si želite ogledati film, pa ne veste, katerega, bi mu pustili izbrati?« »Pa če vam izbira ne bi bila všeč?« »Bi želeli, da si premisli?« »Kako hitro bi moral popustiti, da bi bili zadovoljni?« »Bi vas motilo, če ne bi že na začetku predlagal filma, ki vam je všeč?« »Bi ga krivili po ogledu, če bi se izkazalo, da vam film ni bil všeč?« Več podatkov ko je dobila, bolj prepričljivo je lahko deloval android. Težava je bila v tem, da je lahko podatke dobila le, če so stranke vedele, kako bodo ravnale v takšnih situacijah. To pa ni bilo vedno mogoče in rezultat jim ni bil takoj všeč. Zato jih je opozorila na učno obdobje. Na začetku so morale aktivno popravljati družabnika pri njegovih napakah in ga tako učiti o svojih željah. Pri tem pa je android učil tudi njih, in sicer tega, kako naj ga učijo in kako se nanj odzivajo. Rezultat je bil, da sta se vedenje strank in njihov vsakdan spremenila precej bolj, kot so sprva načrtovale, pa tega pogosto niso niti opazile.

Zaklicala je v recepcijo. »Kaj je bil razlog zadnje menjave?«
Med šumenjem računalniških ventilatorjev, brnenjem polnilcev baterij in piskanjem diagnostičnih naprav se je slišal tudi hripav: »A?«
»Roni!«
»Katere?«
»Zadnja, K2025.«
»Tega smo zamenjali za novejši model.«
»Novejši še niso vsi odobreni.« Odprla je predal z mikroprocesorji in pogledala po ogrodjih, da bi preverila, kateri manjka. »Daj, pridi sem.«