Malo bolje kot v filmih

Doslej v slovenščino še neprevedena ameriška avtorica Lynn Painter ustvarja romantične komedije za najstnike in odrasle, zato verjetno ne preseneča, da sem od knjige z naslovom Bolje kot v filmih pričakovala literarni ekvivalent filmske romance, pri čemer sem ob pripisu na ovitku, da gre za humoren in iskriv roman, dejansko polagala upe tudi v besedo »komedija«, ki pri običajnih filmskih romantičnih komedijah pogosto izostane oziroma je zreducirana na nekaj prežvečenih štosov. In kaj smo v resnici dobili?

Dobili smo srednješolko v zadnjem letniku, ki ima najboljšo prijateljico, mrtvo mamo, mačeho, ki si še ni prislužila tega naziva, zoprnega soseda, simpatijo iz otroštva in glavo v oblakih. Predvidljivo? No ja, mrtva mama nekoliko kvari idilo, na našo srečo pa tudi sama protagonistka Liz ne spada niti v kategorijo ta lepih in pametnih niti v kategorijo ta lepih in butastih, celo v kategorijo ta grdih, pametnih in nepriljubljenih ne. Plus točke za Lynn Painter. V resnici je Liz še kar neukalupljiva – luštna, a se zdi, da se tega niti ne zaveda preveč, s svojskim slogom oblačenja, s službo v prodajalni rabljenih knjig in obsedena z romantičnimi komedijami, z romantiko v kakršnikoli obliki sploh, s soundtracki (glasba po njenem mehča robove sveta) in s tekom na pokopališče. Sicer pa je v igri – klasično – ljubezenski trikotnik, ki naj to sicer ne bi bil, saj naj bi Liz s pomočjo enega fanta merila na drugega, torej neke vrste dva na ena, a seveda stvari niso tako preproste. Torej, na eni strani je Wes, Lizin zoprni sosed, ki ga okliče za sovražnika ljubezni in ki s svojo sosedo bije neizprosen (besedni in konkreten) boj za parkirno mesto. Ampak pozor – to je Wes, kakršnega nam predstavi Liz; mi ga spoznamo v drugi luči – kot duhovitega, pozornega, prijaznega, in še bi lahko naštevala pridevnike za opisovanje prijetnih osebkov. Kakorkoli, na »drugi« strani je Michael, Lizina otroška simpatija, ki je že davno odšel iz soseske in se po dolgem času, povsem nepričakovano, spet pojavil na prizorišču. Liz seveda to vzame kot znamenje vesolja, da spadata skupaj, in srečen konec v scenariju za svoje življenje vidi izključno z njim. Za to je pripravljena iti celo tako daleč, da z Wesom sklene pakt, po katerem naj bi dobil parking, če ji pomaga do Michaela, kar prične v nekem trenutku vključevati tudi pretvarjanje, da sta Liz in Wes skupaj (ko izve, da jo ima njen princ na belem konju še vedno za prikupno malo čudakinjo iz otroštva, mu želi s pretvarjanjem, da sta z Wesom par, namreč dokazati, da je povsem legitimna izbira za zvezo). Načrt za katastrofo? Kakor vzamemo. Če sem že omenjala vesolje, naj povem, da poskuša slednje Liz dopovedati tudi kaj drugega kot to, da sta si z Michaelom usojena – njuno prvo resno srečanje prekine z bruhico, drugo pa s krvavečim nosom, a kot se spodobi, Liz stvari, ki jih ima pred nosom (tudi kadar ni krepko otekel), kajpada ne vidi. Se ji pa tu in tam vsaj zazdi, da se je Wes morda malce spremenil. Hm, je mogoče, da se je o njem ves čas motila? Neee. Hja, je mogoče, da je najprijaznejši fant pod soncem? Neeeeee. Tu in tam izpostavi svoje (nove) občutke, povezane z Wesom, a prav globoko ne gre, ne posveča jim preveč pozornosti oziroma jih do neke mere sprva celo ignorira. A to zelo postopno ozaveščanje čustev (v vmesni fazi prizna, da Wes na prijateljski način postaja eden njenih najljubših ljudi) in slednjič njihovo priznanje je pravzaprav v redu in dokaj prepričljivo, hkrati nas zabava in spravlja ob živce, saj je (vsem ostalim) kristalno jasno, kaj se dogaja. Za boljšo predstavo – knjiga ima 368 strani, Liz pa se šele na strani 252 zave, da hoče Wesa. Aleluja! Ker pa seveda (še) ne moremo nemoteno srečnemu koncu naproti, romantična komedija postane komedija zmešnjav. Liz se uresničijo otroške (in še nedavne) sanje – Michael jo povabi na maturantski ples, za nameček zelo pompozno. Težava pa je v tem, da je Michael kar naenkrat napačen fant. Še več, na predmaturantski večerji si mora Liz priznati, da naravnost prekipeva od protiteles proti Michaelu.

Zveni znano? Vsekakor. Predvidljivo? Seveda. Že po nekaj začetnih straneh nam je jasno, kdo bo na koncu s kom, in kajpada tako tudi je. Ampak – roman ima kljub temu tudi nekaj »prebojnih« elementov, ki mu, nekateri, prinašajo nekaj več globine; v prvi vrsti so to občasno kar duhovita zbadanja, predvsem med Wesom in Liz (okej, ta ne prinašajo globine, so pa kratkočasna in poskrbijo za to, da se ne najtanjša knjiga hitro bere), v drugi vrsti je to razmislek o zasebnem in javnem jazu in v tretji vrsti odnos med Liz in očetovo novo partnerko Heleno, ali bolje rečeno trikotnik (še eden) Liz – pokojna mama – Helena. Liz se zaveda, da je ob Wesu lahko res pristna, takšna, kakršna je v resnici (in se ji ni treba pretvarjati, da je tipična ameriška srednješolka, kot se želi prikazati pred Michaelom; čeprav se ji ob igranju slednje spotoma vendarle zastavi vprašanje, ali je morda prej kaj zamujala …): »Wes Bennett ve, kako je z mano v resnici, in to, da me vidi takšno, kakršna sem v resnici, me celo malce veseli. Počutim se svobodno.« Ne samo to, Wes Bennett jo pozna do obisti in tudi njenemu odnosu do pokojne mame postavi lucidno diagnozo: »Daj no, a imaš res tako malo vpogleda sama vase? Oklepaš se predstav o angelski mami in romantičnih komedijah, kot da je bila njena največja želja v življenju, da njena hči izgubi tla pod nogami že v jebeni srednji šoli. Samo zato, ker je imela tvoja mama rada takšne filme, še ne pomeni, da jo boš razočarala, če boš živela kot resnična najstnica iz mesa in krvi. […] Daj no, Liz. Bodi iskrena do sebe. Oblačiš se kot ona, gledaš filme, ki jih je gledala ona, in se na vse kriplje trudiš obnašati, kot da ona piše scenarij tvojega življenja, ti pa si lik v njeni zgodbi. […] Nisi lik v filmu. Včasih lahko nosiš tudi kavbojke in si poravnaš lase, če tako hočeš, in preklinjaš kot prostak in čisto zares počneš vse, kar hočeš, mama pa bi te še vedno imela za čudovito […].« V trenutku, ko Wes to izgovarja, ga sovraži – ker je ne razume in ker ima prav. Seveda ima skoraj preveč popolni Wes popolnoma prav, a po drugi strani lahko razumemo tudi Liz, ki se dejansko na vse kriplje trudi, da njen spomin na mamo ne bi zbledel – Liz je namreč na prelomnici, čakata jo maturantski ples in kasneje študij, kar pomeni tudi selitev od doma; na prelomnici torej, ki jo večina najstnikov še odkljuka v prisotnosti staršev, ob čemer Liz še bolj občuti materino odsotnost in si želi njene prisotnosti. Prav zato iz svojega življenja tudi odriva Heleno oziroma je vsaj ne sprejme tako odprto, kot bi jo lahko, toliko bolj, ker je Helena v resnici super; celo Liz priznava, da jo v določenih pogledih občuduje, a hkrati noče nadomestka za mamo. Prav trenja med njima dajo romanu nekaj prepotrebne življenjskosti; ja, seveda se bosta na koncu zbližali, ampak drugače v tem žanru itak ne gre.

Mladinski roman Bolje kot v filmih je torej dokaj šablonska romanca, ki pa jo predvsem živahni, zbadljivi dialogi mestoma res povzdignejo v romantično komedijo. Mimogrede nam ponudi tudi seznam filmskih romanc, saj se vsako poglavje začne s citatom iz katere od njih; če je vaš nivo sladkorja v krvi še pod kontrolo, torej vabljeni k ogledu. Tako kot tu in tam pač prija kakšen romantičen film, ki od nas ne terja nikakršnega angažmaja in je v svoji (varni) predvidljivosti in predoziranju s sladkobo blagodejno nasprotje življenju, sploh kadar nas to bombardira s slabimi novicami in nepričakovanimi zapleti, ni nič narobe, če se nam v rokah kdaj znajde tudi kakšna takšna knjiga – neambiciozna, ampak vseeno kratkočasna, ki nam sporoča, da je lahko življenje včasih celo boljše od naših najljubših filmov. Optimistično sporočilo za neoptimistične čase.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.