Literaturi, tako kot politiki, se ni treba podrejati uvoženim modelom

Clare Azzopardi (1977) je malteška pisateljica, dramatičarka in avtorica slikanic za otroke. Za zbirki kratkih zgodb Imena, ki so jih pustile za seboj (LUD Literatura, 2019) in Zelena linija je prejela malteško nacionalno nagrado za književnost. Prav tako je bila zanjo nominirana metakriminalka Inšpektor Castillo, po kateri so na Malti pripravili tudi odrsko in filmsko priredbo. Avtorica je bila leta 2015 izbrana za enega izmed desetih novih evropskih pisateljskih glasov v okviru projekta Literary Europe Live. Zadnja leta živi na Nizozemskem. Njen najnovejši poslovenjeni roman Inšpektor Castillo, ki je izšel pri LUD Literatura v zbirki Piknik, povezuje tri zgodbe: v osrednjo zgodbo Amande, ki po očetovi smrti obišče mater, ki jo je zapustila v otroštvu, so vloženi odlomki iz kriminalk priljubljene avtorice K. Penza, Amandine tete, ki govorijo o vzponu in zatonu policijskega inšpektorja Dennisa Castilla. Avtorica v romanu osvetli več tabujev: tematiko zapustitve otroka, medgeneracijsko odsotnost ustreznega materinstva ter vprašanje politične korupcije, v katerem odseva resnično družbeno in zgodovinsko dogajanje na Malti v osemdesetih letih 20. stoletja. Z avtorico se je pogovarjala prevajalka in avtorica spremne besede Breda Biščak.

Najin pogovor bi začela s kratko primerjavo obeh vaših del, prevedenih v slovenščino: zbirke kratkih zgodb Imena, ki so jih pustile za seboj in romana Inšpektor Castillo. Obema so skupne nekatere teme: vprašanje materinstva, literarna obravnava malteškega delavskega razreda oziroma nižjih družbenih slojev prebivalstva in zanimanje za neizobražene ženske kot ustne pripovedovalke zgodb, ki se dogajajo v vsakdanjem življenju domačinov. Bi lahko posplošili in rekli, da je za vaše pisanje značilnih nekaj tematskih linij?

Nekatere teme se ponavljajo v več mojih delih, še zlasti vprašanji ženskih likov in materinstva. K njihovemu preučevanju me vleče že od nekdaj. Moja mama je hodila v šolo samo do enajstega leta, potem je morala skrbeti za starše in sorojence. Pri dvajsetih je že rodila prvega otroka. Bila je in še vedno je neverjetna pripovedovalka zgodb, tako kot njena mama, ki sploh ni hodila v šolo.

Že od nekdaj me fascinirajo zgodbe žensk, ki izvirajo iz socialno ogroženega okolja, pogosto me zanimajo kratko malo zaradi njihovega spola. Obenem sem se od nekdaj želela poglobiti v tematiko materinstva, ne zgolj iz zornega kota matere, marveč tudi otroka. Sama sem se odločila, da ne bom imela otrok. Odločitve ne obžalujem, a kot vsaka odločitev v življenju ima posledice. Bili so trenutki, ko sem se spraševala: Kako bi bilo, če bi se odločila drugače? Kako bi se mi spremenilo življenje? Bi bila dobra mama ali ne? Ta vprašanja, skupaj s širšo tematiko ženskih likov in materinstva, so se prikradla v več mojih del.

Obenem bi rada dodala, da v svojem pisanju ne dajem glasu samo ženskam iz deprivilegiranih družbenih slojev. V knjigah, ki ste ju omenili, se pojavljajo zelo raznoliki ženski glasovi. V Inšpektorju Castillu denimo so vse protagonistke izobražene ženske z diplomo. Želim si prikazati tudi njihove neobičajne in svojske poteze, njihove strahove in ranljive točke. Zelo me zanima tudi razumevanje njihovega molka. Tišina je nasploh tema, ki mi je zelo prirasla k srcu. Tem ženskam ne želim dati le glasu; rada bi tudi pokazala, kako njihov značaj oblikuje vse, kar ni izrečeno.

Inšpektor Castillo je roman, v katerem se osebno prepleta s političnim. Beremo ga lahko iz različnih zornih kotov, eden od njih je materinstvo: vprašanje materinstva je okvir, v katerega so vložene druge zgodbe. Zdi se mi, da smo na kolektivni ravni priča zanimivemu pojavu: vse več avtoric po vsem svetu piše o materah, ki jim iz takšnega ali drugačnega razloga ne uspe biti dovolj dobre matere (če omenim samo osebi iz vaših del: denimo Sandra v zbirki Imena, ki so jih pustile za seboj, Emma v romanu Inšpektor Castillo). Z drugimi besedami, končno smo priča razgrajevanju idealiziranega prikazovanja blažene matere, ki sta nam ga v zavest vcepili tradicionalna patriarhalna družba in Katoliška cerkev. Amandin oče vidi svojo ženo Emmo, ki je zapustila tako njega kot njuno hčer, kot čarovnico, toda ali je Emma res čarovnica?

Med odraščanjem sem prebirala malteško književnost, ki so jo večinoma napisali moški. V njej so ženske pogosto prikazane v zelo omejenih vlogah: bodisi kot molčeče matere, zaprte med štiri stene, bodisi kot prostitutke, ki zadovoljujejo potrebe moških. Glasovi, ki so jim bili pripisani, so jim le redko pripadali; poleg tega so bili skoraj vedno oblikovani iz moškega zornega kota. Že tako ozke predstave o ženskah je samo še podkrepil vpliv Katoliške cerkve, saj sem bila vzgojena v njeni tradiciji. V takšnem kontekstu se je v meni pojavila želja, da bi o ženskah pisala drugače: morda bolj običajno, hkrati pa tudi bolj kompleksno, vsestransko in v nasprotju s preprosto binarno opozicijo matere in prostitutke.

V Inšpektorju Castillu Emma zagotovo ni čarovnica. Je ženska, ki pride do bolečega spoznanja, da noče biti mama, šele ko že ima otroka. Zaradi tega ni pošast; prav zaradi tega je človeška, četudi s hibami v očeh okolice. V Imenih, ki so jih pustile za seboj je Polly primer mame, ki ji otroka vzamejo brez njenega soglasja – takšna kazen jo doleti, ker je mlada in neporočena; v Inšpektorju Castillu pa je Amanda mlada mamica, ki si obupno prizadeva, da ne bi tudi sama šla po maminih stopinjah. V teh likih se odražajo različni vidiki materinstva, ki niso nikoli idealizirani, ampak doživeti, marsikdaj z občutkom bolečine in nepopolnosti. Ne nazadnje poskušam raziskati, kako odločitve žensk ali neobstoj možnosti, da bi odločitve sprejemale same, oblikujejo njihov glas, molčanje in identiteto. Rada bi presegla patriarhalne stereotipe in dala ženskim značajem možnost, da obstajajo v vsej svoji kompleksnosti.

Med prebiranjem Inšpektorja Castilla sem se intuitivno spomnila Šeherezade, ki si je s pripovedovanjem vsakič nove zgodbe reševala življenje in prelagala usmrtitev. Lahko bi rekli, da v osrednjo zgodbo vloženi odlomki iz kriminalk K. Penza prav tako odlagajo razplet osrednje zgodbe, v kateri nečakinja priljubljene avtorice kriminalk išče mamo, obenem pa bralstvu dajejo vpogled v življenje nižjih družbenih slojev na Malti. Oziroma če citiram znanega slovenskega avtorja in urednika Andreja Blatnika: »Prek kriminalk se nagovori več bralcev in jim spotoma pove tudi kaj, česar sicer morda ne bi slišali.« Z drugimi besedami, v svoje vešče pripovedovanje, ki spominja na Šeherezadino, vpletete kritičen prikaz določenih delov malteške ne zgolj preteklosti, marveč tudi sedanjosti. Kako je bil roman sprejet na Malti?

Inšpektor Castillo je v mnogih pogledih metadetektivka in odlomki kriminalk, ki sem jih vanj vpletla, so dejansko nagovorili širše občinstvo in vzbudili veliko radovednosti. Še pred izidom romana sem imela več predstavitev, na katerih sem prebirala odlomke iz »romanov« K. Penza – besedila, ki so vložena v sam roman – in po branju so obiskovalci pogosto prihajali do mene in me spraševali, kjer sem jih našla. Nekateri so celo verjeli, da jih je napisala resnična pisateljica. Podobno se je dogajalo po izidu romana: mnogi bralci so verjeli, da je K. Penza dejansko obstajala kot malteška avtorica kriminalk.

Všeč mi je, kako ste vložene romane primerjali s Šeherezado. S takšno metodo je res laže odložiti razplet Amandinega iskanja matere. Obenem se z njo odpre vpogled v malteško družbo, še zlasti v nekatere vidike njene politične preteklosti. V teh »romanih znotraj romana« pravzaprav pripovedujem o drobcih naše preteklosti, nekaterih svetlejših, nekaterih veliko temnejših, o dogodkih, o katerih se pogosto namenoma ni govorilo in so jih pometli pod preprogo. Z njihovim vkomponiranjem v kriminalke K. Penza sem našla način, kako pripovedovati o vsem, o čemer bi bilo sicer zaradi političnega odmeva zelo težko govoriti neposredno. Vzemimo denimo zgodbo o bratih Tonna [enega od njiju so policisti med zaslišanjem pretepli do smrti, op. avtorice intervjuja], ki se je zgodila v osemdesetih letih 20. stoletja. Dogodek ni bil v malteški književnosti nikoli obravnavan; sama se nisem želela z njim zgolj spoprijeti, marveč si tudi zamisliti, kako bi ga ubesedila ženska avtorica kriminalk. V malteški književnosti nimamo nobene, in ko sem ustvarila lik K. Penza, sem se želela s to odsotnostjo poigrati in posvetiti pozornost pisateljici, ki ni nikoli obstajala, a bi znala spregovoriti o teh neprijetnih dejstvih.

Sprašujete me, kako je bil roman sprejet na Malti. Po izidu se je zgodilo kar nekaj nepričakovanih stvari. Najprej je nastala odrska priredba, nato so posneli še celovečerni film. Na kaj takega nisem nikoli niti pomislila, a rekla bi, da že to samo po sebi govori o vplivu romana na lokalno okolje.

Inšpektor Castillo je izšel leta 2018. Oktobra 2017 je bila v eksploziji avtobombe ubita malteška raziskovalna novinarka Daphne Caruana Galizia, ki je kritično poročala o malteški vladajoči garnituri. Ena od osrednjih junakinj romana, pisateljica K. Penza, ki kritično piše o oblastnih strukturah, prav tako umre v eksploziji avtobombe. Naključje, sinhroniciteta ali premišljena literarna metafora?

V resnici je šlo za naključje. Ko so oktobra 2017 umorili Daphne Caruana Galizia, je bil roman že končan; založniku sem ga oddala že avgusta 2017. Njena smrt je povzročila strahoten šok. Spominjam se, da sem se tudi sama spraševala prav to, kar ste me vprašali vi. Toda treba je povedati, da je Malta že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja doživela obdobje bombnih napadov, med katerimi so bili mnogi povezani s političnimi trenji. Osemdeseta leta so bila verjetno najburnejša v naši politični zgodovini. Med osrednjima strankama je nastal globok razkol in nasilje se je pogosto dogajalo na ulicah: prihajalo je do požigov, vandalizma, nemirov, celo politično motiviranih pretepov. V tistem desetletju so nastavili več bomb, in sicer v strankarske prostore, na zasebno posest in celo pred policijske postaje. Takrat sem bila še zelo majhna, zaradi česar se dogajanja seveda spominjam samo po drobcih, a kljub temu ne morem pozabiti, da se je mojih staršev polastila tesnoba. Še zlasti se spomnim mame, kako je jokala po eksploziji bombe v bližini policijske postaje v Sliemi, zelo blizu hiše, v kateri je odraščala in v kateri so še vedno živeli moji stari starši. Prav na podlagi tega spomina sem zasnovala prizor v Inšpektorju Castillu, v katerem v eksploziji avtobombe izgubi življenje K. Penza. Po Daphninem umoru je neizbežno, da se bo izmišljeni romaneskni prizor vedno bral v luči njene tragične usode. In to razumem. Če sem iskrena, mi ni žal, da zdaj odmeva v romanu. Nikakor si ne želim, da bi to, kar se je zgodilo Daphne, ostalo neizrečeno ali pozabljeno – nikakor ne.

Kako pa se je v malteški kolektivni spomin zapisal Moamer Gadafi? Zakaj ste ga izbrali kot referenčno točko v romanu? Zakaj prav njega, zakaj ne kakega drugega tujega politika?

Gadafi morda niti ni mišljen toliko kot referenčna točka, marveč kot del zgodovinskega ozadja. Izbrala sem ga, ker je bil v najnemirnejših letih malteške politične zgodovine pogosto na Malti. Dom Mintoff, takratni premier in vodja laburistične stranke, je gojil tesne vezi z Libijo, in Gadafijevi pogosti obiski nas spominjajo na njune politične in gospodarske kupčije. Toda Gadafi me ni zanimal samo kot zgodovinsko dejstvo, ampak tudi kot metafora. Bil je plemenski vodja, ki je živel v šotoru, in v marsikaterem pogledu je plemenska tudi malteška politika. Naši osrednji stranki že dolgo delujeta kot sovražni plemeni, ki se ne znata izvleči iz spora, namesto da bi delovali kot sili zdrave demokracije. Miselnost v slogu »mi proti vam« že desetletja oblikuje našo družbo in namesto dialoga ustvarja razkol. In žal takšen plemenski pristop še danes zaznamuje našo tako imenovano demokracijo.

»… ne bi rekel, da se vedno držite slogovnih pravil in prav tako ne zlatih pravil detektivskega romana, ki jih omenja znameniti pisatelj, častitljivi oče Ronald Knox.« Tako domnevne kršitve pravil, kako napisati dobro kriminalko, komentira neki bralec K. Penza. Pravila je sestavil britanski duhovnik Ronald Knox (1888–1957). So bila v malteški književnosti poznana in upoštevana glede na to, da je bila Malta v letih 1814–1964 britanska kolonija? Bi lahko v Inšpektorju Castillu videli tudi dialog z angleško književnostjo (se pravi s književnostjo kolonialistov) oziroma, če se sklicujemo na znamenito teoretično knjigo o postkolonializmu, primer pisanja, ki imperiju vrača udarec oziroma mu »odpisuje« s tem, da namerno ne upošteva tako imenovanih pravil igre/žanra?

Ta ugotovitev mi je zelo všeč, saj je K. Penza dejansko subverzivna, odločna in brez zadržkov. Poleg tega, da je hotela pisati kriminalke, ne da bi se držala kakršnihkoli pravil, je tudi neustrašno pisala o turbulentnem političnem ozračju, v katerem je živela. V tem smislu jo je bolj zanimalo razkrivanje neprijetnih dejstev o malteški družbi kakor pa prilagajanje britanski tradiciji pisanja kriminalk, pri kateri sta v ospredju odkritje storilca in metodično razreševanje umora. Njena nepripravljenost, da bi spoštovala »pravila igre«, ni zgolj literarna, ampak tudi politična gesta. In mar ni sama malteška politična nestabilnost, vsaj deloma, posledica naše kolonialne preteklosti? Dolga senca kolonializma je za sabo pustila globok razkol in v nas se je zaredil občutek, da avtoriteta in moč zmeraj prihajata od nekod drugod – od nečesa večjega, boljšega, mogočnejšega od nas. V neupoštevanju zlatih pravil Ronalda Knoxa vsaj sama vidim tudi način, kako spodkopati podedovana hierarhična razmerja. V tem se kažeta moč in morda tudi upor K. Penza. V tem lahko razberemo tudi misel, da se literaturi, tako kot politiki, ni treba podrejati uvoženim modelom.

Zadnja leta živite na Nizozemskem. Ali zdaj Malto vidite drugače?

Zaradi življenja na Nizozemskem Malto neizogibno vidim drugače. Kadar razmišljam o domu, niti ne občutim nostalgije, ampak mešanico ljubezni, žalosti in nelagodja. Po eni strani pogrešam Sredozemlje, skalnate plaže, pripekajoče sonce in neusmiljena poletja, po drugi strani sem vsakič, kadar se vrnem, šokirana nad tem, kolikšen del otoka so požrli gradbeni žerjavi, beton ter pozidave brez konca in kraja. Nekdaj apnenčasta in morska pokrajina se je spremenila v eno samo gradbišče. Da ne omenjam cest – vse hitrejših, glasnejših, nevarnejših – kakor da bi se tudi v njih odražala nemirna energija, ki se je polastila otoka.

Od daleč tudi jasneje vidim težave, s katerimi se Malta spoprijema. Najbolj me jezi vprašanje splava. Dejstvo, da ženske še vedno nimajo pravice odločati o lastnem telesu, da nimajo glasu pri tako temeljni odločitvi, se mi ne zdi samo staromodno, ampak tudi izrazito nepošteno. Opominja me, kako neenakopravna je lahko svoboda, kako lahko zakonodaja ženske povsem utiša.

Vprašanje tišine obravnavate v obeh delih, o katerih govoriva. Kolikor vem, je tudi tema vašega doktorata. Kaj vas pri tem zanima in kako so teoretične študije poglobile vaše razumevanje tišine?

Ja, to je res. Tišina je tema mojega raziskovanja in v doktoratu razvijam tipologijo različnih oblik tišine v malteški prozi po letu 1990. Dolgo smo malteško književnost analizirali zgolj na podlagi strukturalističnih teorij in se ukvarjali s tem, kar je izrečeno – z besedami, glasom, pripovedjo. A na podlagi lastne pisateljske izkušnje sem se – še zlasti kot pisateljica, ki piše o ženskah, ki jim ni bilo nikoli docela dovoljeno govoriti – morala vprašati: Kaj se zgodi, če pozornost namenimo tudi neizrečenemu? Takšen zorni kot mi je odprl povsem nov način branja. Tišina ni nikoli nevtralna. Za njo se lahko skrivajo zatiranje, strah ali cenzura, lahko pa tudi izraža upor, zaščito ali intimnost. Tišino lahko nekomu vsili družba ali pa jo namerno izbere literarna oseba ali pripovedovalka. Ko sem natančneje preučila tišine in odsotnosti, vrzeli in zamolčane besede, sem začela ugotavljati, kolikšen del malteške proze ni zgrajen zgolj iz tega, kar je izrečeno, marveč tudi iz vsega, kar je zamolčano. Tišine ne dojemam kot praznine. Tišina je nabita s pomenom, tišina odmeva, ima pomen. Oblikuje tako besedilo kot odnose v njem. Njen pomen ni nič manjši od pomena govora, včasih je celo večji, saj razkriva pritiske, travme in tabuje, ki besedilo oblikujejo od znotraj. Akademsko preučevanje je poglobilo moje razumevanje tišine z vidika pisateljevanja; opominja me, da je lahko zamolčano oziroma neizrečeno najudarnejša oblika izražanja.