V resnici je ta knjiga zelo prikrita avtobiografija

Walter Tevis (1928–1984) je svoj hvaljeni prvi roman The Hustler, po katerem je nekaj let pozneje nastal še bolj hvaljeni film s Paulom Newmanom in Jackiejem Gleasonom, objavil leta 1959. Njegov drugi roman je bil znanstvena fantastika The Man Who Fell to Earth (1963), ki bo te dni v slovenskem prevodu izšla pri založbi Literatura. Tudi ta je leta 1976 postala film v režiji Nicolasa Roega, glavno vlogo je odigral David Bowie. Leta 1980 je Tevis objavil svoj tretji, spet znanstvenofantastični roman Mockingbird (1980). Leta 1981 so v knjigi izšle njegove zgodnje kratke zgodbe, ki jih je od petdesetih do sedemdesetih let objavljal v različnih časopisih, specializiranih za znanstvenofantastični žanr (Galaxy, The Magazine of Fantasy and Science Fiction). Po letu 1981 je Tevis objavil še tri romane, in sicer še eno znanstveno fantastiko, The Steps of the Sun (1983), nadaljevanje romana The Hustler o igralcu biljarda z naslovom The Colour of Money (1984) in The Queen’s Gambit (1983), roman o genialni šahistki, ki je hkrati edina Tevisova knjiga, ki smo jo že lahko prebrali v slovenščini – prevod z naslovom Damin gambit je izšel leta 2021 pri založbi Učila International. Tule prevedeni intervju je bil posnet leta 1981, ko je Tevis prišel na branje v knjigarno Cody’s Books v Berkeleyju, kjer je predstavljal svojo takrat aktualno knjigo kratke proze Far from Home (1981). Poleg Richarda Wolinskega, ki je produciral in vodil radijsko oddajo o znanstveni fantastiki Probabilities Show (na KPFA Radio of Berkeley), sta bila njegova sogovornika še soustanovitelj radia Lawrence Davidson in pisatelj Richard. A. Lupoff. Z vprašanji so sodelovali vsi trije. Prepis pogovora je bil leta 2003 objavljen v reviji Brick 72.

Lupoff: Norman Spinrad je roman Mož, ki je padel na Zemljo označil za edini znanstvenofantastični roman, ki ga je napisal mainstreamovski pisatelj. O vas je govoril kot o novincu na področju znanstvene fantastike. Kako ste se počutili ob tem, da vas je imenoval za novinca v tem žanru, glede na to, da je bil roman Mož, ki je padel na Zemljo objavljen leta 1963, vi pa ste že vse od leta 1957 objavljali znanstvenofantastične zgodbe v revijah Galaxy, If in Fantasy and Science Fiction?

Tevis: Bil sem besen, saj sem vedel, da nima prav. Mogoče za te moje objavljene zgodbe ni vedel. Nekatere so bile že dolga leta pozabljene, jaz pa sem bil v času, ko sem napisal Moža, ki je padel na Zemljo, znan predvsem po romanu The Hustler, ki je – vsi vsaj tako mislijo – precej daleč od znanstvene fantastike … Nekaj časa sem pisal eno in drugo. To počnem še vedno, saj veste, ampak to je bilo izrečeno že davno, in če danes pomislim, nisem več prepričan, ali sem pisatelj znanstvene fantastike ali ne, mislim pa, da sem je napisal dovolj, da hočeš nočeš sem.

Lupoff: Vaše zgodnje znanstvenofantastične zgodbe, napisane od leta 1957 dalje, so zbrane v knjigi Far from Home.

Tevis: Da.

Lupoff: Nam lahko poveste kaj več o urednikih, s katerimi ste pri teh zgodbah sodelovali, o tem, kako so nastajale in kakšni so bili odnosi med vami in vašimi založniki?

Tevis: Z založniki nisem imel nikakršnega odnosa. Takrat sem poučeval angleščino na srednjih šolah v majhnih mestih po Kentuckyju. Enostavno napisal sem jih, jih poslal in molil, da bo prišel ček s honorarjem. Kolikor pomnim, ni bilo nobenega uredniškega vmešavanja ali pomoči. Spomnim se, da je eno ali dve zgodbi kupil Robert Mills, ki je kasneje po zapletenem nizu dogodkov postal moj agent, ampak tudi te zgodbe sem samo napisal in jih poslal. Bilo je nekako tako, kot da bi kupil loterijski listek in potem čakal, kaj bo.

Rad bi še povedal, da so se mi te zgodbe takrat zdele resnično očarljive. Ne vem, ali bi jih danes lahko napisal in ali bi jih sploh hotel napisati, ampak takrat sem bil zelo navdušen nad izpeljavo preproste ideje »kaj, če?« v znanstvenofantastični zgodbi, še posebej pa nad napravami, ki so delovale na osnovi neke nenavadne snovi, nenavadnega izuma ali česa podobnega. To mi je bilo res všeč. Mislim, da sem tako na neki način pozabil na svoja čustva in pisal iz glave. Takrat sem bil tudi zelo dober šahist in mislim, da je šlo pri pisanju za enak način razmišljanja. To je bilo nekaj, kar sem lahko počel, ne da bi bil pri tem resnično osebno angažiran.

Lupoff: Katera od njih je bila zgodba o odbijajoči se žogici?

Tevis: Imenovala se je »The Big Bounce«. Veste, s pisanjem te zgodbe sem se zelo zabaval. Zares mi je bila všeč, in še vedno mi je, ta zamisel o preprosti pretvorbi toplotne energije v električno ali kinetično energijo takšne ali drugačne vrste. Ideja za zgodbo se mi je utrnila, ko sem kupil prvo klimatsko napravo in ugotovil, da bom moral trošiti denar in jo napajati z električno energijo, da bom lahko iz svoje sobe odstranil drugo energijo. Zdelo se mi je grozno in hotel sem domisliti, kako bi to obšel. Kako bi to energijo prodal ali se je nekako znebil, zato sem izumil gumasto zmes, ki bi se ohladila in pridobila dodatno hitrost vsakič, ko bi se odbila. Isaac Asimov mi je kasneje povedal, da je to nemogoče, da sem kršil drugi zakon termodinamike, vendar sem bil, ko sem pisal zgodbo, v povsem drugi sferi, kjer ta zakon ni veljal.

Wolinski: Omenili ste Isaaca Asimova, kar me je spomnilo na to, o čemer sva se pred tem pogovarjala z Dickom. Kakšne stike ste imeli v petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih z drugimi pisci znanstvene fantastike?

Tevis: Nekoč sem preživel približno uro in petnajst minut s Harlanom Ellisonom [smeh], in to je bilo vse. Takrat sem živel v Kentuckyju, daleč od kroga piscev znanstvene fantastike. Nikakršnih stikov nisem imel z njimi, pravzaprav sem jih spoznal zelo malo. Po trinajstih letih poučevanja na srednji šoli sem postal profesor na univerzi v Athensu v Ohiu in tam ni bilo kaj dosti pisateljev znanstvene fantastike. Eden od njih je bil Dan Keyes, napisal je roman Rože za Algernona (Flowers for Algernon, 1966) in bil je moj dober prijatelj. Z njim sem se veliko družil, igrala sva šah, poker in biljard.

Lupoff: Ste kdaj pomislili, da bi s katerim od drugih piscev znanstvene fantastike skupaj napisali zgodbo?

Tevis: Ne. Med seboj smo zelo tekmovalni. Lahko smo dobri prijatelji, ampak da bi skupaj pisali, to ne bi šlo. Pred mnogimi leti sem napisal zgodbo s Tedom Cogswellom – Theodorom R. Cogswellom. Pod imenom Tevis Cogswell je bila objavljena v britanski reviji za znanstveno fantastiko. Naslova se sploh ne spomnim, ampak zanjo sva dobila petnajst dolarjev.

Davidson: Prejšnji večer so na televiziji predvajali film Igralec biljarda in med ogledom sem se spraševal o nekaterih referencah, saj sem vedel, da prihajate iz Oaklanda, medtem ko je bil Fast Eddie iz …

Tevis: Jaz sem prišel iz San Francisca. To, da Fast Eddie prihaja iz Oaklanda, prikriva avtobiografski značaj knjige.

Davidson: Spraševal sem se, kako dobro ste igrali biljard.

Tevis: Dal bi si oceno minus 4. Mislim, da bi lahko premagal kogarkoli v tej sobi, vendar ne bi mogel igrati proti profesionalcem in upati na zmago. Veliko prizorov iz biljardnice, kot so prikazani v filmu Igralec biljarda, sem si izmislil in niso takšni, kot so bili v resnici. Vendar pa so biljardnice začele postajati podobne tistim iz tega filma [smeh]. Pravzaprav sem slišal, da so vsaj dvema prevarantskima igralcema biljarda od takrat, ko je nastal film, polomili palce na rokah. Veste, pred tem se to ni nikoli zgodilo. Potem pa se je pojavil še ta debeli fant z imenom Minnesota Fats, kar me je zelo presenetilo …

Lupoff: Oh, ja, vaš Minnesota Fats je bil prvi!

Tevis: Da, res je.

Lupoff: Mislil sem, da je bil navdih zanj neki slaven igralec …

Tevis: Vem. Veliko ljudi me vpraša: »Kdaj ste prvič srečali Minnesota Fatsa?« In počutim se, kot bi se Walt Disney, če bi ga vprašali: »Kdaj ste srečali Racmana Jako?« Dajte no, pa saj sem si ga izmislil. To je eden mojih prispevkov k ameriški folklori. Govorili smo o moji povezanosti z Zahodno obalo – med vožnjo na ta intervju sem razmišljal in se skušal domisliti kakšne duhovitosti, ki bi jo lahko povedal. Od kod je padel Mož, ki je padel na Zemljo? Padel je iz San Francisca in o tem bi se lahko na široko razgovoril, ampak v resnici je ta knjiga zelo prikrita avtobiografija. Temelji na mojih občutkih, da sem z drugega planeta, ki me sem ter tja obsedejo. Občutkih, ki jih v sebi nikoli nisem povsem zanikal in ki sem jih več let poskušal v sebi zabrisati z alkoholom. To je povezano z mojo selitvijo iz mesta, ki sem ga imel za mesto luči, San Francisca, ko sem bil star enajst let, na drugo stran Amerike – v Lexington v Kentuckyju, kjer sem začel obiskovati peti razred stroge šole v Apalačih, kjer so me redno pretepali. Tja sem se preselil, potem ko sem pred tem leto in pol prebil v otroškem okrevališču v Stanfordu. Bil sem suh, šibak. Eno leto sem moral preživeti v postelji. Niti na stranišče me niso pustili. Ko sem pisal roman Mož, ki je padel na Zemljo, se tega nisem zavedal, to spoznanje me je povsem presenetilo šele kasneje, ko sem bral korekture knjige. Počutil sem se, kot da bi se znašel na planetu z nizko gravitacijo. Kot veste, se junak v filmu Mož, ki je padel na Zemljo spusti na Zemljo v Novi Mehiki – to pa samo zato, ker ima režiser Nick Roeg rad puščave; v romanu pristane v Kentuckyju, in to sem bil jaz, ko sem prišel iz San Francisca v Kentucky. No, to je bil zelo izčrpen odgovor na vprašanje o Fast Eddieju iz Oaklanda.

Wolinski: Kaj menite o filmu Mož, ki je padel na Zemljo?

Tevis: Dajem mu oceno plus 3.

Wolinski: Kakšno pa je vaše mnenje o Bowieju?

Tevis: Oh, mislim, da je bil odličen. Bil je genialna izbira. Mislim, da je bila to res čudovita odločitev, in on je čudovit človek. Za to knjigo sem prodal filmske pravice na pet koncev. Izšla je leta 1963, film pa je bil, se mi zdi, posnet šele leta 1976 ali 1975. Pet producentov je kupilo pravice zanj. Pravzaprav sem s prodajo pravic za film zaslužil več denarja kot s prodajo knjige. Z različnimi producenti sem se pogovarjal o tem, kdo bi lahko igral glavno vlogo, in resno sem razmišljal o ljudeh, kot so Peter O’Toole, Oscar Werner in James Coburn. James Coburn mi je celo pisal. Za smešno vsoto je hotel kupiti pravice za film, ampak so bile prodane že nekomu drugemu in mu jih nisem mogel. Lahko si predstavljam Jamesa Coburna … no, ne bi bil slab, s sivimi lasmi, visoko, suho postavo in vsem … ampak nikoli ne bi bil … in vedel sem, kdo je David Bowie. Moji otroci so kljub mojim protestom ves čas poslušali njegove plošče, saj veste, kako je to, ampak nikoli mi ne bi prišel na misel …

Lupoff: Ste bili presenečeni?

Tevis: Bil sem presenečen. Resnično sem bil presenečen. Ampak zdel se mi je pravilna izbira. To se mi je zdelo zares v redu, in ko sem ga spoznal, še toliko bolj.

Dickinson: Kaj si mislite o Roegu kot režiserju?

Tevis: Zelo dobro oko ima, dober vizualni občutek. Veliko sva se prepirala, o tem ni dvoma … Ko romanopisec proda svojo knjigo za film, mislim, da se mora v veliki meri podrediti režiserju. Film je medij režiserja. Ne more mu vsak govoriti, kako naj posname film. To vzamem v obzir, ni pa mi všeč njegovo mnenje, da nekaj, kar lahko vsak razume, ni umetnost. To mi zares ni všeč. Mislim, da mora biti jasno, kaj je v ospredju dogajanja, ko pišeš prispodobo, kar jaz več ali manj počnem v znanstveni fantastiki. Če se za ponazoritev za trenutek postavim v zelo visoko kategorijo – menim recimo, da sta Jezus Kristus in Franz Kafka odlična pripovedovalca prispodob. V zgodbi o Jezusu Kristusu se nikoli ne sprašujete o tem, o koliko ovcah in pastirjih je govora, kdo je izgubil ovce, kdo je posadil gorčično seme in tako naprej … Morda ne veste, kako bi vse to razumeli. Dejansko so se ljudje v srednjem veku bojevali in umirali zaradi tega, kako razumeti vse te detajle, vendar je bilo osrednje dogajanje ves čas jasno. Ljudje o zgodbah Franza Kafke govorijo: »Ne, jaz tega ne razumem.« No ja, v resnici jih razumejo. Vedo, kaj se dogaja, samo ne vedo, kako to sprejeti. To ni enostavno. Želim, da bi ljudje vedeli, kaj se dogaja v filmu Mož, ki je padel na Zemljo, v Roegovem filmu pa tega ne vedo. Veliko stvari enostavno ne vedo. K vragu s tem. Želim, da je vse jasno.

Lupoff: Kako pa bi se vam zdelo, če bi najprej prebrali knjigo in si šele nato pogledali film?

Tevis: Veste, kar se mene tiče, imam takrat, ko napišem knjigo, zelo jasne predstave o tem, kako so videti liki v knjigi, kakšni so njihovi glasovi in ​​tako naprej. Ko potem slišiš dialoge, ki si jih napisal, v filmu, se kar malo zdrzneš. Rečeš si, da saj on ne govori tako, saj on ni takšen, kot je videti. Po drugi strani pa je bilo v filmu Mož, ki je padel na Zemljo nekaj prizorov, zaradi katerih sem resnično jokal. Bil sem pretresen. Mislim, pri sebi sem jokal. Ker sem resnično dojel nekaj, česar v sami knjigi nisem mogel. Film je … Kot da bi pred sabo videl svoje lastne sanje v neverjetnih déjà vu okoliščinah. Ko bereš knjigo, jih ne vidiš tako jasno, ker si navajen jezika knjige in niti ne veš, o čem vse tvoja knjiga govori. Ko pa vidiš različico, ki gre skozi filtre nekoga drugega, te to lahko povsem pretrese.

Lupoff: Se spomnite, natančno v katerih prizorih se vam je to dogajalo?

Tevis: Ja, nekateri so bili povezani z mojim alkoholizmom. Knjiga Mož, ki je padel na Zemljo pravzaprav govori o tem, kako sem postal alkoholik. To je moja osebna zgodba o občutku lastne telesne šibkosti in o občutku, da nisem zares človek, kar v določeni meri opažam tudi v knjigi Mockingbird, ki govori o begu iz alkoholizma. Vsaj zame. Ne zahtevam, da jo ljudje tako razumejo, ampak to predstavlja meni. Prizor bruhanja v koš za smeti v hotelski sobi, kot sem jaz bruhal v koše za smeti v hotelskih sobah … Veste, ker sem tipičen alkoholik, sem imel vse te izkušnje in nekatere od njih sem doživel, preden sem napisal to knjigo, čeprav sem bil takrat nekako na pragu alkoholizma. Pred pisanjem sem se po osemmesečnem pijančevanju streznil. In potem so tu še prizori okornega gibanja in občutkov bolečine pri premikanju, zaradi katere sem kot otrok po tistem okrevanju tako zelo trpel, pa tudi prizori splošne naklonjenosti do ljudi in hkrati strahu pred njimi.

Še nekaj drugega, kar mi je prišlo na misel v zvezi s tem vprašanjem, bi povedal. Pred kratkim sem moral ponovno prebrati knjigi Mož, ki je padel na Zemljo in The Hustler, in ko sem bral Moža, ki je padel na Zemljo, v svoji domišljiji kot junaka iz knjige nisem videl Davida Bowieja. Videl sem Thomasa Jeroma Newtona, ki pa nisem bil jaz. Videl sem ga kot zelo belolasega, zelo suhega človeka s temno poltjo, precej visokega, zelo ozkega v ramenih, in to ni opis, ki bi ustrezal meni. Ko sem prebral roman The Hustler, knjigo, za katero vem, da je starejša od Moža, pa si nisem mogel predstavljati svojih likov. Nisem mogel videti ne Fast Eddieja ne Minnesota Fatsa. Vidim Paula Newmana in Jackieja Gleasona, in to me spravlja v bes. Posilili ste mi domišljijo, prekleto! Tako je s tem … In to ni zaradi tega, ker je bila knjiga napisana pred petnajstimi leti in sem tako rekoč izgubil spomin na to, kako so bili videti ti liki. Mogoče to pomeni, da je film Igralec biljarda (po romanu The Hustler) boljši od Moža, ki je padel na Zemljo, vsaj po mojem mnenju. Ne vem. Kakorkoli že, zagotovo pa to dokazuje, da ti lahko filmi posilijo domišljijo. Mislim, če se avtor ne more več spomniti, kako so videti njegovi liki, to gotovo nekaj pomeni.

Dickinson: V obeh svojih znanstvenofantastičnih romanih se sklicujete na Brueglov Ikarjev padec. Zakaj vas ta slika tako fascinira?

Tevis: Veste, to je precej čudno, v resnici je Audnova pesem o tej sliki tista, ki jo imam zelo rad. Preprosto nor sem na to pesem. In tudi slika mi je všeč, mislim, da je Bruegel odličen. Auden mi je všeč. Mislim, da je odličen pesnik.

Wolinski: Rad bi vas malo vprašal, kaj je vplivalo na vaše pisanje znanstvene fantastike. Vem, da ste v svoji biografiji, ki smo jo prejeli, omenili Fritza Leiberja in Theodorja Sturgeona. Ste v otroštvu brali revije, ki so objavljale znanstveno fantastiko?

Tevis: Seveda sem jih. Vsako, ki sem jo lahko ukradel. In ukradel sem jih veliko. Amazing Stories, Fantastic Adventures, Astounding Science Fiction, Super Science, Thrilling Wonder Tales. Vse to sem prebiral v poznih tridesetih in zgodnjih štiridesetih letih. Vse, kar mi je prišlo pod roke.

Wolinski: Kateri so bili vaši najljubši avtorji iz tistega obdobja?

Tevis: Stanley G. Weinbaum, Nelson S. Bond. Lahko bi začel z naštevanjem zgodb, kot sta »The Fertility of Dal­rymple Todd« ali »Sojarr of Titana«. Kakorkoli že, leta in leta sem bil do vratu v znanstveni fantastiki, nato pa sem jo pri osemnajstih letih nehal brati. Občasno sem vzel v roke kakšno knjigo, veste, za katero sem slišal. Ampak od takrat se nisem v nobeno zares poglobil. Pravkar sem končal še en znanstvenofantastični roman – do zdaj sem izdal štiri – in skrajni čas je že, da malo pogledam, kaj se dogaja na področju znanstvene fantastike, in vidim, ali sem dvajset let v zaostanku.

Lupoff: Niste. Upam, da je bilo to namerno, ampak uvodni prizor [romana Mockingbird] o robotu, ki poskuša storiti samomor, a mu to ne uspe, je bil najbolj bizaren in najboljši črni humor, kar sem ga prebral v zadnjih letih.

Tevis: Hja, jaz ga nisem videl kot takega. Sem pa zadovoljen z učinkom, ki ga je imel na vas. Pisal sem o svojem poskusu samomora – bilo jih je kar nekaj – in poskušal povleči vzporednice s Spofforthom in King Kongom. Ko sem bil star kakih pet ali šest let, me je King Kong zelo ganil. Resnično sem se odzval na to opico in na njena čustva do nas. Takrat tega nisem dojel, sem pa kasneje – mislim da tedaj, ko sem prvič prebral Frankensteina –, da nečloveški lik v takšnih delih nosi v sebi ogromen čustveni naboj, še posebej če je obkrožen s takšnimi palčki, kot je običajno. Ljudje v King Kongu ali Frankensteinu ali v filmu 2001 niso vredni niti ficka v primerjavi z računalnikom HAL ali Frankensteinom ali King Kongom, ki sem jih oboževal. Očitno si pisatelj lahko privošči, da s temi nečloveškimi liki v nas vzbudi močna čustva, kar počnem tudi sam z Newtonom v romanu Mož, ki je padel na Zemljo, in s Spofforthom v romanu Mockingbird.

Pravzaprav ima ta prizor literarne korenine. V nekem smislu je to izposojeno iz romana Škrlatno znamenje, ki se začne na sramotilnem odru sredi mesta, kjer Hester prvič javno stopi pred vse ljudi – medtem ko v Mockingbirdu ni nikogar, ki bi gledal Spoffortha –, in se konča z njo na istem odru sredi mesta. Od tu to izvira, veste. Sram me je bilo tudi razkriti, da je bil velik del filma Mož, ki je padel na Zemljo nekako izposojen iz filma Dan, ko bo obstala Zemlja (The Day the Earth Stood Still, 1951), v katerem suhljati Michael Rennie igra dobrodušnega gostujočega vesoljca. Vem, sploh si nista podobna. Patricii Neal podarja diamante in vse to, govori »Klaatu Barada Nikto« in podobno. Ampak veste, ko sem si film ogledal nekaj let po tem, ko sem napisal Moža, ki je padel na Zemljo, mi je bilo res nekako nerodno, ker sem se zavedel, da sem si iz njega nekaj nezavedno izposodil.

Lupoff: Koliko vaše znanstvenofantastične literature še ni bilo izdane v knjižni obliki in kakšne so možnosti, da jo bomo kdaj videli v knjigi?

Tevis: O moj bog, mislim, da približno petindvajset zgodb. Veliko jih govori o igralcih biljarda, teh ne bi želel objaviti. Malo zato, ker sem jih uporabil v romanu Mockingbird, pa tudi zato, ker so si med sabo preveč podobne. Poleg tega je tu še kup revijalnih objav iz petdesetih let, ki so mi zelo pri srcu, ki so mi zelo všeč. Ne vem. Včasih mi kdo predlaga, da bi jih zbral in objavil v knjigi. Morda jih nekega dne bom.

Lupoff: »Rent Control« je ena najbolj bizarnih, norih zgodb, kar sem jih prebral v zadnjih tridesetih letih. Zgodba mora imeti neko ozadje.

Tevis: [Smeh.] Temelji na približno enoletnem življenju z neko gospo v New Yorku. Ni bilo tako, kot je v zgodbi, ampak izhaja iz mojega spoznanja, da sem se preveč tesno in preveč egoistično zapletel v ljubezensko razmerje. Pri pisanju zgodb sem ugotovil, da lahko takšno psihološko gradivo uporabim pri pisanju znanstvene fantastike in da deluje izjemno dobro. To mi gre zelo dobro od rok. Če bi pisal izpovedno ali avtobiografsko prozo, pa bi bila to cela polomija.

Lupoff: Rad bi, da malo spregovorite o svojih tehnikah in načinu pisanja, na primer o tem, kako hitro pišete. Koliko časa potrebujete, da napišete kratko zgodbo ali roman, in tako naprej?

Tevis: Prav. Običajno napišem kratko zgodbo v enem dnevu, včasih v dveh. Za to plačam določeno ceno; tega ne priporočam. Še vedno pa se mi dogajajo obdobja precej hudih pisateljskih blokad. Zelo težko se spravim k delu, za kar nimam nobenih pravih izgovorov. Pišem izključno za lastno preživetje, moji otroci so odrasli in so že odšli od doma. Nikoli ne delam osnutkov. Moje najboljše ideje se porodijo za pisalnim strojem. Pišem zelo hitro. Delam trojni razmik, da imam dovolj prostora, da lahko kasneje popravim, kar sem napisal. Predvsem moram ujeti pravi trenutek, ko sem zagret za pisanje, in potem delam, praktično dokler ne padem dol, nato pa veliko časa samo sedim, strmim v strop, se praskam po ušesu in se, veste, sprašujem, zakaj sem v tem prekletem poklicu pisanja in podobne stvari.

To ni najboljši način dela, je pa edini, ki ga trenutno poznam. Rad bi duhovno zrasel do te mere, da bi lahko delal približno štiri ure na dan, pet dni na teden, veste, in ob nedeljah hodil v cerkev ali karkoli že … da bi si izčistil jezik [smeh]. Nobenih osnutkov ne delam. Ne raziskujem. Med pisanjem knjige Mockingbird me je imelo, da bi začel gledati neme filme in poskusil najti kaj zanimivega, kar bi lahko uporabil, a sem ugotovil, da bi bil to le izgovor, da bi se izognil pisalnemu stroju. Tako da nikoli ničesar ne raziskujem.

Dickinson: V romanu Mockingbird slikate precej mračno sliko stanja pismenosti.

Tevis: To izvira iz petindvajsetih let poučevanja angleščine.

Wolinski: Ali opažate upad pismenosti? Jaz ga, ali ga tudi vi?

Tevis: Oh, veliko je slišati o tem. Da, to sem opazil in kot učitelj angleščine vem, da Američani ne berejo knjig. Niso jih brali niti leta 1949, ko sem začel poučevati, in ne berejo jih zdaj. Televizija je to še poglobila. Še bolj je povečala lenobo lenuhov in dala ljudem še več smeti, s katerimi so si lahko zapolnili življenje. Ampak veste, pred televizijo so bile na voljo druge smeti. Mislim, da je slabost knjige Mockingbird v tem, da je omejila svoj napad izključno na televizijo in sodobni svet, in »slabost« pravim zato, ker nisem popolnoma prepričan o vsem tem, kar sem povedal. Prepričan pa sem, da je za ljudi zelo slabo, če iščejo nadomestke, namesto da bi živeli svoje življenje, in upam, da to v knjigi tu in tam tudi jasno povem.

Lupoff: Zdi se mi, da v številnih svojih delih, najbolj poudarjeno v romanu Mockingbird, prikazujete posebno tiranijo, kjer ni okovov, ni palice ali biča, ampak ljudi enostavno pretentajo in prepričajo, da sami sprejmejo podreditev.

Tevis: In nihče se prav posebej ne ukvarja s tem. Vlada Združenih držav Amerike je, ko se pojavi, le trapast glas, ki prihaja iz nekega računalnika. Že res, da v svetu, kot je v knjigi Mockingbird, lahko počneš, kar hočeš, ampak nihče tega ne ve. Oziroma lahko počneš skoraj vse, kar hočeš. Veste, Paula zaprejo zaradi tega, kar počne … V vsako svojo knjigo moram vključiti epizodo z zaporno kaznijo. Celo Fast Eddie v romanu The Hustler, čeprav ni zaprt, ima polomljene palce in je prisiljen biti odvisen od Sarah, svoje deklice – ki je morda v resnici moja mama, ki je na nekako krut način skrbela zame med mojo boleznijo, ko sem bil otrok –, in postane od nje odvisen. Ničesar od tega nisem napisal zavestno, a me je kasneje, ko sem to ponovno bral, pretreslo. Veste, kot pisatelj ugotoviš, da vedno znova pišeš isto zgodbo, pa če hočeš ali ne. To je nekako strašljivo.

Lupoff: Kakšna pa je bila ta vaša bolezen? Omenili ste, da ste bili eno leto v postelji …

Tevis: Ja, imel sem srčno revmo, revmatično vročico in svetega Vida ples. Vse tri. Takšno diagnozo so mi postavili.

Dickinson: Kako se vidite v prihodnosti? Mislim, ali nameravate še naprej pisati znanstveno fantastiko?

Tevis: Želim si pisati znanstveno fantastiko in vse ostalo. Ko končam Belsen, nameravam napisati realističen roman, morda nekaj v slogu romana The Hustler. To ne bo knjiga o hazarderju, ampak bo napisana v duhu verodostojnega realizma. Želim si pisati o svetu, kjer lahko pišeš stavke, kot je: »Prižgal si je marlboro in sedel v svoj chevette.« Izmišljanja sveta znanstvene fantastike se človek naveliča, čez nekaj časa postane klišejski.

Lupoff: Zdi se mi, da so zlasti vaši romani neka posebna mešanica nekakšne nežne, a ne resnično grozne tragedije, z upanja polnim koncem, kot na primer v Možu, ki je padel na Zemljo. Kljub vsem udarcem, ki so se zgodili Newtonu, na koncu preživi. Nekako vztraja in gre naprej. Tam je in tam bo tudi jutri in morda se bo spravil k sebi in bo vse v redu. V romanu Mockingbird je na koncu prisotna še veliko bolj pozitivna slika o ponovnem rojstvu upanja. In v romanu The Hustler Fast Eddie na koncu nekako premaga, ali se vsaj zdi, da premaguje, lastno šibkost in neuspehe ter gre nečemu boljšemu naproti.

Tevis: Ja. Mislim, da ste to zelo dobro opisali. Ne vem, kako bi to razložil. Komaj bi lahko še kaj pripomnil. Resnično sem navdušen nad tem, kako ste to povedali. Vendar tega ne počnem namenoma. Predvidevam, da do neke mere izhaja iz mojega nepopolnega dojemanja lastnega življenja in tega, da ne vem, ali je komično ali tragično. Svojih knjig ne načrtujem tako, da bi imele neki vnaprej določen konec, ampak tako, da ta ni povsem jasen. Mockingbird se na koncu namerno konča z upanjem. Želel sem si, da bi bil konec poln upanja. Počutim se polnega upanja. Veliko bolj optimističen sem glede življenja kot prej. Prekleto boljše občutke imam o življenju. Všeč mi je, da je trava zelena. Resnično sem zadovoljen s tem, tako, kot včasih nisem bil.