Šepet nemočnih

Znana in priznana avstrijska avtorica Marlen Haushofer se je po predstavitvi slovenskemu občinstvu z družbenim in fantastičnim romanom Stena (Die Wand, 1963), ki je v prevodu Amalije Maček izšel leta 2013, letos predstavila še z novelo Ubili smo Stello (Wir töten Stella), ki jo je prevedla Maruša Mugerli Lavrenčič, v avstrijskem prostoru pa je izšla že leta 1958.

Avtorica na 70 straneh z veliko mero empatije in občutljivosti, vendar brez obtožujočega tona ali moraliziranja osvetljuje hinavščino na videz popolne, a v resnici nefunkcionalne meščanske družine. Ob tem v ospredje postavlja družinsko življenje, zaznamovano s tihim, a venomer izrazitim nasiljem med moškim in žensko, nefunkcionalnostjo vsakdanjih odnosov ter lažno empatijo. Pripoved je polna simbolnih motivov in metafor, ki kažejo na ujetost posameznika v brezizhodnem podrejenem položaju, saj si pripovedovalka, kljub temu da o tem razmišlja, ne upa ravnati po svoje. Morda pa jo bo ravno razplet zgodbe, kot implicira odprti konec, privedel do aktivnejšega udejstvovanja. Na tem mestu je treba pohvaliti delo prevajalke, ki ji je uspelo v slovenski jezik pretaliti vse občutke, motivacije in prikrita dejanja, nakazana z le nekaj besedami.

Naslov Ubili smo Stello je eden najbolj sugestivnih elementov novele. Odločitev za preteklik in množinsko obliko, ki jo v spremni besedi pojasnjuje tudi prevajalka Maruša Mugerli Lavrenčič, ni zgolj slovnična, temveč tudi semantična. Naslovno temo z retrospektivnim pripovedovanjem o spominih pred bralca postavi prvoosebna pripovedovalka Anna in s tem v bralcu izzove občutje nelagodja. Odgovora na vprašanje, kdo je zločin storil, ne ponudi neposredno, temveč ga pred bralcem razpira postopoma, z vztrajno introspekcijo in fragmentarnim razkrivanjem preteklosti.

Dogajanje novele je na videz prostorsko omejeno, saj je Anna v dnevni sobi družinskega stanovanja, omejujejo pa jo njegove stene. Na tem mestu lahko meje njene realnosti zaznamuje tudi ptiček, ki ji spominov ne pusti pozabiti, ob tem pa jo omejuje še družina. Ta je izrazito zlagana in se navzven predstavlja kot popolna, vendar je vse prej kot to. Samoumevni so moževo varanje, njena pripadnost njemu in odnos, ki ga ima z otrokoma. Tako osrednji prostor novele ni mesto, temveč družinski dom, ki ne predstavlja pričakovanega zatočišča, temveč prostor prikritih sovražnosti in porušenih razmerij, ki so izrazito asimetrična. Anna je čustveno navezana na sina Wolfganga, mož Richard pa je večkrat opisan kot zaveznik hčere Annette. Stella v strukturo vstopi kot tujek, in prav z njeno prisotnostjo se razkrijejo razpoke, ki so bile prej zakrite z rutino. Družina si je primorana priznati lastno zlaganost, saj pred njo realne situacije niso zmožni prikriti. Stella je prišlek, ki se zaveda absurdnosti položaja in odnosov v družini in se jim želi izogniti. Beži pred izkušnjo življenja z družino, ki beži od nje, saj njena prisotnost osvetljuje njihov položaj.

Novela je zasnovana ciklično in se začne z opisi konca Stellinega življenja v prometni nesreči ter se ob njegovi pojasnitvi vrača na začetek, ki je deklico zaznamoval z odločitvijo matere Luise. Ta jo je zaradi želje po razuzdanem in uživaškem življenju »vtaknila v internat« in kasneje k t. i. prijateljici Anni. Z nazornimi opisi Anna Stellino zgodbo podaja posredno, prek številnih ponazoritev njenega značaja. Ob tem avtorica spretno karakterizira tudi Anno. Bralec s pomočjo pripovedovalkinih dvomov in ponovnega vživljanja v dogodke postopoma sestavlja mozaik odnosov, pri čemer končna razlaga ni nikoli izrečena kot enoznačna resnica, temveč kot rezultat številnih drobnih, na videz nepomembnih odločitev.

Anna pripoveduje o okoliščinah, v katerih zapisuje spomine na Stello. Z natančnim zapisovanjem dogajanja avtorica bralcu nudi pogled v njeno notranjost, subjektivnost, načela in odločitve. Anna, zaprta v hiši, skozi okno opazuje ptička in se ne more zbrati, za to pa krivi grdo navado zrenja na vrt. Zastavlja si osebnostna vprašanja in bralca s tem spodbuja k razmišljanju in opazovanju lastnih načel. Tako se na primer sprašuje o svojem nekonvencionalnem prijateljstvu z Luise, zapletenem odnosu z možem Richardom, položaju v družbi in spreminjajočem se odnosu s sinom Wolfgangom.

Marlen Haushofer se sklicuje na dogodke v prihodnosti, ki jih lahko bralec šele kasneje s pomočjo refleksivnega razmišljanja poveže v vzporedno zgodbo Stelle in ptička. Tako nas opozarja na večkrat simetrični potek življenjskih poti živali in mlade ženske. Oba želita namreč med pripovedjo na različne načine opozoriti nase, priklicati mamo, ki naj bi predstavljala varno zatočišče, vendar jima to ne uspe.

Z natančnim opisovanjem podrobnosti, protagonistkinih čustev in njenega doživljanja se pred bralcem predstavi umetnina, ki dejanja stopnjuje s poglabljanjem v podrobnosti in natančnim definiranjem posameznih čustev. S pripovedovalko lahko deloma tudi sočustvujemo, saj ji avtorica pusti govoriti o lastnih izkušnjah, s katerimi svoj odklonilni odnos do prišlekinje opravičuje in se ga zaveda. Prav ta je namreč spremenila odnose v družini in njene člane prisilila k zavedanju lastne nefunkcionalnosti. S pravo mero zastranitve se oddaljuje od Stelline zgodbe in s tem želi pojasniti situacijo, v kateri se je znašla. V noveli tako ob Stellini zgodbi izvemo tudi o njenem odnosu do Luise, o prenovi stanovanja in odnosu z možem. Nič od naštetega ne zmoti, kvečjemu poglobi naše zavedanje in poznavanje okoliščin, ki so privedle do tragičnega konca, na katerega se nanaša že naslov.

Pripovedovalkin odnos do Stelle se skozi pripoved stopnjuje in spreminja, vendar se vedno znova umika ter izogiba odgovornosti, ki bi jo prinesla resnična povezanost in prevzemanje materinske vloge. Kljub temu iz razmišljanja in ravnanja, ki ji ga pripiše avtorica, vidimo, da ji ni vseeno.

»Morale nihče ne ščiti bolj kot tisti, ki skrivaj krši zakone, kajti zaveda se, da bi človeštvo propadlo, če bi lahko vsak človek živel tako kot on.« Delo je na ustreznih mestih bogato posuto s citati, ki jih lahko jemljemo iz konteksta, a jih še vseeno razumemo in povezujemo z današnjim življenjem. Zaradi brezčasnosti izrazov delo ostaja večno in aktualno za današnje stanje družbe in razmerij v družini, kljub temu da je bilo napisano pred 67 leti.

»In medtem ko Stellino meso odstopa od kosti in napaja deske krste, se obraz morilca zrcali na modrem nebu v nedolžnih otroških očeh.«

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.