Zakaj nočemo zrastati?

Čeprav Pika Nogavička noče zrastati, letos praznuje osemdesetletnico! Ampak morda tablete vrvrti, ki pomagajo, da ne zrasteš, vendarle delujejo, saj je Pika mladostna kot nekoč. Ob njenem jubileju je izšla knjiga, v kateri so zbrane tri zbirke stripov (Pika Nogavička se vseli in drugi stripi, Pika poskrbi za vse in drugi stripi, Pika noče zrasti in drugi stripi), skupaj šestintrideset epizod, v katerih Pika uganja vragolije vseh vrst, ob katerih si Anica in Tomaž včasih z rokami zakrivata usta (ali oči), še večkrat pa se jim veselo pridružita. Če sem že začela s tabletami vrvrti (knjiga se sicer z njimi zaključi), naj se še malo pomudim pri njih; kolikor tole berete in pripadate generacijam, ki so brale Piko Nogavičko v prevodu Kristine Brenkove, opremljeno z ilustracijami Marlenke Stupica, se zdajle verjetno čudite, o čem za vraga govorim, ko pa vendar vsi vemo, da se proti odraščanju vzame kroglice pregelk. Drži, dolga leta smo tako mislili, natančneje vse do leta 2015, ko smo Piko dobili v novem prevodu Nade Grošelj, s katerim smo končno dobili prevod izvirnika – Brenkova je namreč prevajala iz nemščine. Morda smo bili do njega sprva nekoliko zadržani, mnenja so se pogosto kresala prav ob kroglicah pregelk, ki so postale tablete vrvrti; saj vemo, stare navade, prelomni spomini iz otroštva in to, a dobiti prevod izvirnika je vendarle dragoceno in se kratko malo spodobi.

Kakorkoli že, ideja kroglic ali tablet, ki pomagajo, da ne odrasteš, se zdi še vedno zanimiva, morda celo privlačna – bolj kot otrokom nemara tistim, ki smo že globoko v odraslosti in smo že pred časom spoznali, da si, čeprav smo samostojni itd. ipd., ne moremo privoščiti niti kančka Pikine svobode. Ampak tudi to, da lahko z njo zabavamo svoje otroke in da v naša odrasla življenja prinese nekaj muzanja, ima tako rekoč pomlajevalni učinek! Po ogromni količini književnih junakov, s katerimi sem se v svojem zasebnem in službenem življenju srečala, še vedno mirne duše izjavim, da je Pika unikat. Lik, ki mu lahko zavidamo marsikaj (potem ko najprej avtorici zavidamo, da si ga je izmislila!), kar bi nam prišlo še kako prav v naših odraslih življenjih – stalno pripravljenost na izzive, odgovor na vse vselej na koncu jezika, vsakršne rešitve vedno pri roki, neustrašnost (Pika ima tremo tako rekoč le pred čajanko, kar se izkaže za upravičeno), neukrotljivost (ne samo zlikovci, tudi policaji ji ne morejo nič), spontanost, spretnost, pozitiven pogled na življenje, in še bi lahko naštevala. To, da je čisto slučajno tudi najmočnejša deklica na svetu, je le za povrhu. Pika je skratka utelešenje svobode, v besedah in dejanjih. Morda ideal, morda že ekstrem, a v obeh primerih kot magnet. Še vedno.

Scenarije za stripe o Piki je Astrid Lindgren v petdesetih letih prejšnjega stoletja ustvarjala za revijo, risala pa jih je na Danskem rojena in v Stockholmu živeča Ingrid Vang Nyman, s katero sta bili produktiven tandem. Če Lindgren poskrbi za živahen karakter, ilustratorka poskrbi za živahne barve, če prva poskrbi za dobro merico duhovitosti in odbitosti, druga to norčavost lovi v dinamičnih podobah. Knjigo otvarja Pikina vselitev v vilo Čiračara in srečanje z novima sosedoma, Anico in Tomažem, ki se čudita konju na verandi, kar Pika pojasni v skladu s svojo (samosvojo, originalno) logiko – na verandi je kajpada zato, ker bi ji bil v kuhinji v napoto, v dnevni sobi pa mu ni všeč. Čez nekaj časa Pika soseda odpravi domov, češ, če ne gresta domov, se jutri ne bosta mogla vrniti, kar bi bilo škoda. Pika je nasploh polna domislic, tudi besednih – nekega dne se igra, da je iskarka, nekoč izumi besedo »splunk« in se nato splunka odpravi iskat … Piko v šolo vleče izključno zato, da bi bila tudi ona upravičena do božičnih (in ostalih) počitnic, a se v razredu ne obnese najbolje (ji gre pa zato toliko bolje v cirkusu), pa čeprav ima odgovore na vsa vprašanja: ko učiteljica vpraša Tomaža, koliko centimetrov ima en meter, in deček odgovori, da sto, ga Pika popravi: »Kar misli si! Kadar je slaba letina, kvečjemu petdeset.« Na vprašanje »Peter in Pavel si morata razdeliti torto. Če dobi Peter četrtino, kaj potem dobi Pavel?« pa odločno odgovarja: »Krče v trebuhu.« Ko Piko nekega dne obišče njen oče, zamorski kralj, in jo želi vzeti s seboj na ladjo, Pika razmišlja: »Princesa sploh ni slab poklic za nekoga, ki ima tako malo šolske izobrazbe kot jaz.« Privlači pa jo tudi ideja morske razbojnice; ko nekoč gostja Aničine in Tomaževe mame izrazi dvom, da bo iz Pike kdaj nastala prava dama, Pika meni: »Ne, upajmo na najboljše. Še najbolj si predstavljam, da bom prava morska razbojnica. Ampak kaj če postanem prava dama s pajčolanom čez nos in s tremi podbradki? Joj, joj!« In zakaj noče zrasti? »Ne, potem dobivaš same otiščance in kuminalne davke in drugo bedo.« Pa smo spet na začetku – čeprav komu ni (bilo) všeč, da je stavek »Ljube kroglice pregelk, nikdar nočem biti velk« postal »Ljubi dragi vrvrti, nikdar nočem zrastati«, ni dvoma, da je prevod Nade Grošelj sočen in spretno balansira med različnimi jezikovnimi legami.

Vendarle pa ni vse v Piki Nogavički le za smeh; Pika je ne nazadnje otrok, ki je prepuščen sam sebi, otrok, ki ga želijo policaji na zahtevo »tet in stricev v mestecu« odpeljati v otroško zavetišče, otrok, ki živi v dvomu, ali je njegov oče sploh živ, saj ga je nazadnje odpihnilo v morje … Je tudi otrok, ki ima s svojim očetom (za katerega se izkaže, da je še kako živ) s stališča moderne psihologije bržkone precej nenavaden odnos – med seboj neprestano tekmujeta, oče jo namesto s svojo prisotnostjo zalaga z zlatniki itd. A prav te sence delajo lik Pike Nogavičke še bolj vznemirljiv, po drugi strani pa jih njen sončni karakter, ki je prav zavoljo njih še bolj impozanten, enostavno preglasi. In tako gre navsezadnje prvenstveno vendarle za smeh in zabavo, a tudi za promocijo vrednot, kot so prijaznost (kar ceni celo Aničina in Tomaževa mama, ki je sicer vse prej kot navdušena nad nekaterimi Pikinimi manirami, sploh na čajankah), srčnost, borba za pravice šibkejših ipd. Pika je skratka še vedno sveža in pri močeh, in če smo si želeli biti v otroštvu vsaj malo kot Pika, si tega želimo tudi kot odrasli; če že nismo pravočasno vzeli vrvrtija, bi nam zdaj še kako prav prišla vsaj kakšna Pikina lastnost.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.