Živeti s kapitalizmom

Punčico, najnovejši roman pisateljice, kritičarke in esejistke Anje Radaljac, ki je pred tem izdala roman Polka s peščenih bankin (LUD Literatura, 2014) in teoretsko-literarni hibrid Puščava, klet, katakombe (Litera, 2016), otvori precej grozeč prizor. Lilit, protagonistko romana, ki živi v predelanem tovornem zabojniku na samotnem travniku ob gozdu, nekega dne na stopnicah pričaka »manjša kartonasta škatla, oblepljena z debelim rjavim selotejpom«. Najprej misli, da je končno dobila bluetooth slušalke, ki jih je naročila. A na škatli ne vidi nobenega naslova, prav tako pa se ji zdi čudno, da bi poštarka oziroma poštar, s katerima je bila dogovorjena, da pakete odlagata pod šipkov grm za zabojnikom, škatlo pustila kar pred vhodom. Zato ob pogledu na škatlo postane rahlo panična. In to upravičeno – v njej namreč najde dvojne spodnje hlačke, ki jih je pred kratkih zavrgla, zamazane s krvjo, ki ni njena. 

S paketom se začne vrsta grozečih vdorov v Lilitin bivanjski in osebni prostor, ki nekako predstavljajo vodilno pripovedno os tega kratkega, a motivno in idejno precej kompleksnega romana. Lilit se najprej odloči, da bo incident ignorirala, a tudi ko na svojem vrtu najde na preklo nataknjeno srnino glavo in se odloči poklicati policijo, »kriminalist Novak« pravi, da ne more glede napadov ničesar storiti. Poleg tega se Lilit z nekakšno krizno situacijo srečuje tudi v službi: v psihiatrično bolnišnico, kjer dela kot klinična psihologija, so namreč sprejeli nekega Pajka, ki zase pravi, da je vampir, in kljub prisilnemu jopiču večkrat pobegne iz bolniške sobe. Prvič ga najdejo v nekem zajčniku bližnje kmetije, drugič na oddelku za transfuzijo, tretjič pa so posledice še veliko hujše.

Hkrati bralke_ci spremljamo življenje Naceta, zavarovalniškega uslužbenca, ki predstavlja nekakšen Lilitin protipol. Tako kot ona živi sam, le da v podedovani vili, ki je polna stričevih lovskih trofej, v kleti ima zaprte mladiče svoje pitbulke Morene, ki jih vzreja za pasje borbe. Tako kot ona je imel precej travmatično otroštvo, le da je sam uteho namesto v iskanju novih, progresivnih načinov življena našel v, kot je jasno iz več motivnih drobcev v romanu, sovražni nacionalistični ideologiji in članstvu v nekakšni gozdni straži, ki precej spominja na varde. Tako kot Lilit ima tudi Nace svojega vampirja, Franca, le da je njegov ontološki status še bolj vprašljiv, saj ga vidi in se z njim pogovarja le Nace, poleg tega pa tekom romana Franc začne postajati vedno bolj prosojen oziroma, kot pravi sam, se začne transformirati. 

Čeprav Punčica na vsebinski ravni tako zelo očitno privzema žanrske elemente, precej hitro izvemo, da Lilit zalezuje in preganja prav Nace, pripoved pa se tako bolj kot na razkrivanje storilca osredotoči na razpredanje pomenskih nians takšnega početja, njegovih vzrokov in posledic ter različnih odzivov nanj. Temu odgovarja tudi slog. V romanu je sicer uporabljen tretjeosebni pripovedni glas, a se perspektiva pogosto spreminja: predvsem med Lilit in Nacetom, posamezni odlomki pa so pripovedovani tudi iz perspektive stranskih likov, recimo Lilitine mame, Matilde ali ene od Lilitinih partnerk_jev, Neve. Poleg tega pripoved v posameznih poglavjih, ki se običajno izmenjujejo med osrednjima likoma, ne poteka povsem linearno, temveč so vanjo vpleteni prizori iz preteklosti, nevtralne oznake likov in premi govor, ki od ostalega teksta ni ločen z oznakami, ampak tako, da je spisan v pogovornem oziroma narečnem jeziku in brez velikih začetnic. 

Zdi se, da je na ta način avtorica našla izraz, ki ji omogoča v romaneskno pripoved bolj posredno, kot je počela v Puščavi, kleti in katakombah, kjer je velik del teksta še vedno zavzemal esejistični diskurz, pripovedni odlomki pa so predstavljali predvsem njegovo konkretizacijo, vpletati teoretične razmisleke. V središču romana je namreč vprašanje delovanja v relaciji do drugih oziroma bolj specifično delovanja ob zavedanju, da vse, kar storiš, vpliva, zelo pogosto pa tudi škodi drugim. Ta idejni naboj seveda nosi že lik vampirja, torej nekoga, ki se lahko preživlja samo z ubijanjem, prav tako jasno pa se zastavlja ob liku Lilit, ki je veganka, svoj vrt obdeluje sonaravno, torej s čim manj urejanja in poseganja v rast zelenjave in ostalih rastlin, v trgovino poskuša iti samo dvakrat na mesec, njen bivalni prostor pa je tako rekoč recikliran odpadni produkt globalnega kapitalizma. Lilit je na svoj vpliv prav tako pozorna v medsebojnih odnosih. Ima tri partnerke_je – umetnico Nevo, »prisotnika« iz gimnazijskih dni Egona in programerja Jakoba –, pri čemer v vsakem od odnosov skrbi za jasne meje in ohranjanje avtonomije.

Na drugi strani pa Naceta vse življenje spremlja občutek nevidnosti, s katerim se sooča tako, da izvaja bolj ali manj subtilno nasilje nad drugimi. Najbolj izpostavljen primer tega je seveda njegovo napadanje Lilit, a ima Nace zgodovino takšnih napadov. Med drugim je bil prisilno hospitaliziran v Lilitino psihiatrično bolnišnico, potem ko je v nekem lokalu s stolom napadel natakarico, saj je mislil, da ga ta ignorira. Zaradi strukture romana, ki Lilit in Naceta postavlja na podobni pripovedni mesti, se zdi privlačno, da bi njuni različni življenji razumeli kot dva nasprotujoča si in v nasprotni smeri skrajna, celo patološka odgovora na zgornje vprašanje. A bi bilo takšno branje izjemno problematično, saj bi aktivno povzročanje nasilja preprosto izenačilo s poskusom, da bi se temu na vsak način izognili. Poleg tega pa mislim, da bi bilo tudi nepravično do romana, ki je v svoji idejni zasnovi bolj subtilen. 

V romanu se namreč dogaja dvoje: na eni strani je znotraj nekih meja prevprašan Lilitin življenjski slog, na drugi strani pa prav njen »princip umikajočnosti« Naceta spodbudi k spremembi lastnega delovanja. Ta drugi moment je še posebej zanimiv, saj je Lilit jasno, da so bili njeni poskusi aktivnega soočanja s situacijo omejeni tudi z okviri institucij. Najprej policije, ki je ob njeni prijavi zgolj skomignila z rameni, pa tudi psihiatrije, ki je Naceta, kljub temu da je ta »med bolnišničnim zdravljenjem minimalno napredoval,« kmalu po hospitalizaciji »z odpustnico postavila pred vrata«. Lilit je bila v pasivnost tako v nekem smislu prisiljena, hkrati pa je bila Nacetova pozitivna reakcija nanjo rezultat srečnega »naključja«. Njena pozicija je tako z opozicijo Nacetovemu nasilju izpostavljena kot zaželena, hkrati pa prevprašana kot v nekem smislu nemočna oziroma omejena z družbenimi pogoji. Lilit se tako precej jasno zaveda, česa morda ni dobro početi, in se temu večino časa tudi uspešno izogiba, teže pa najde odgovor na vprašanje, kdaj in kako lahko upravičeno aktivno posega v svet in druge. Ali kot ob koncu romana ugotavlja sama: »Čuječno se je skušala pomiriti z dejstvom, da trenutno ve samo, kako ne bi, ne pa tudi, kako bi.« 

Moja instinktivna reakcija na idejno zasnovo romana, kot sem jo razumel, je sicer bila, da roman obtožim fetišiziranja individualnosti. Če si kot problem zastavlja vprašanje, kako preživeti v sodobnem globalnem kapitalizmu – roman je namreč z več indici, predvsem z maskami, policijskimi urami in pogovori prek Zooma zelo konkretno umeščen v to sodobnost –, se zdi edini zadosten odgovor namreč poskus spremembe tega sistema. Lilit lahko še tako pazi, da ne bo ubijala žuželk, a to ne bo spremenilo dejstva, da se populacija insektov povsod po svetu drastično zmanjšuje. Njeno veganstvo ne bo rešilo okoljskega in etičnega problema industrijske živinoreje, prav tako predelava enega Evergreenovega kontejnerja ne bo zagotovila ekološke vzdržnosti čezoceanske trgovine z blagom. A sem potem ugotovil, da je takšna kritika tudi kratka: dejstvo je, da si moramo, kljub ultimativni nezadostnosti individualnih odgovorov, na zgornje vprašanje vseeno vsakič znova, pri vsaki majhni odločitvi, odgovoriti individualno. In morda je ravno literatura eno od mest, ki nam omogočajo bolj konstruktiven razmislek o tem odgovoru. 

Vseeno pa se mi zdi, da bi romanu lahko koristilo malo več kontekstualizacije, predvsem Lilitinega (Nevinega, Jakobovega, Egonovega, Matildinega) življenjskega sloga, pa tudi Nacetovega sovraštva. Zdaj večino tega dela opravljajo zgoščeni opisi in lapidarne teoretske izjave, kot je »vzporednosti se množijo raznoodnosno« ali pa »v kakšen beden očetovski modus je zlezla, se ni tem paranoidnim strukturam že davno odločila narediti konec?«. Te pa pogosto delujejo vsiljeno ali nerazumljivo in še dodatno otežujejo branje že tako zgoščene in vijugaste pripovedi. Poleg tega se zdi, da imajo motivi, ki dogajanje v romanu povezujejo s slovensko sodobnostjo – od mask do Koala Voice –, zgolj vlogo kulise in da bi lahko zgodba romana z nekaj minimalnimi spremembami povsem dobro delovala tudi kje drugje. Kar je morda škoda, saj v še vedno precej zadrti, v patriarhalne vzorce ujeti slovenski družbi precej nujno potrebujemo prepričljive artikulacije – individualnih in družbenih – alternativ.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS