Ni koruze brez plevela

Peljem mimo polja koruze. [save game, slot 1] V tej deželi se ves čas jedo samo kokice. Kokice za zajtrk, kokice za kosilo, kokice za večerjo, kokice za zobobol, kokice za glavobol, kokice za to in to. Ustavim na bankini, ki se spušča v jarek in nato spet dvigne do prvih koruz. Jarek bi bil lahko struga potoka, v jarku bi se lahko igrale podgane, v jarku bi se lahko skrivale kače, jarek bi lahko tekel okoli gradu in lahko bi ga napolnili z vodo, v jarku bi se lahko skrivala pobegla zapornika in čakala, da policijsko vozilo odpelje. Ne upam si čez jarek. Ne … kako naj razložim … upam si, ampak ne upam, fizično si upam, ampak zdi se mi, da mi jarek ne pusti, da grem na drugo stran, jarek je postal ograja (1). [save game, slot 2] Avtomobil je zaklenjen, ne ljubi se mi vračati tja, vanj, na tej temperaturi se je zagrel do te mere, da bi najraje počakalo do večera. Morda lahko vsaj odprem okna? Pogledam proti avtomobilu, kolesa se mu počasi napihujejo (si predstavljam) … Če ne bo razneslo kompresorja za klimo … Vsaj alternator je bil nedavno menjan. Pogledam koruzo. Ni razlike, avto, koruza, avto, koruza, živim v prepričanju, da bi bilo morda sredi koruze hladneje. Občutim prvinski strah pred koruzo. Ne, ni čisto tako, glej: (1).

Premagam strah, začnem se spuščati po jarku. Ni to bog ve kako velik jarek, v resnici … Pa bolj je globok kot širok. Ne merim, ne znam ocenit. Nimam metra. Sanjarim o mreži, ki bi jo lahko denimo vtetoviralo na očesno lečo in ki bi mi pomagala venomer videti razmerja med predmeti mojega vidnega polja. Mogoče če bi si zapomnilo velikost kakšnega orientirja … Mogoče bi bilo potem lažje. Se spustim, prispem (vse poteka zelo hitro) do sredine jarka in se ustavim. Ne morem naprej, čeprav hočem. Tokrat pa to ni primer (1), to je nekaj novega, nekaj, kar občutim prvič v življenju – iskreno? Ne razumem. Samo ustavim se in kot da fizično ne morem naprej, stekleni zid … bi reklo.

[load game, slot 1] V tej deželi se kokice skorajda ne jedo. Vsaj ni mi znano, da bi se kje drugje kot v kinodvoranah, te pa so tako ali tako pretežno prazne. Vem, ker govorim iz lastnih izkušenj, osnova so moji zadnji štirje ogledi filma v kinodvorani.

 

Datum obiska kinodvorane/ogleda filma	Število gledalk_cev vključno z menoj (v oklepaju št. vseh sedežev)
13. 7. 2020	3 (70)
17. 4. 2021	10 (120 ali 130)
25. 4. 2021	1 (120 ali 130)
4. 2. 2022	7 (60)

 

Peljem naprej, ne ustavljam se ob polju koruze, rob njive se izteče v nepokošen travnik, sredi katerega stoji daljnovod s tremi … vejami? Z vsake od njih visi mrtev ptič (vrste ne znam določit), z vsakega od njih visi kalašnikovka, z vsake kalašnikovke visi drevo, z vsakega drevesa visi človek, z vsakega človeka visi gugalnica in tako dalje in tako naprej.

Novo polje koruze, pravzaprav zadnje polje koruze, od tod naprej namreč koruzi ni več konca, spreminja se mi samo pogled, bi reklo, no, postaja vedno svetleje, barve počasi bledijo in postajajo ista, bela, kot da bi bil čez moje oči razvlečen nekakšen fotoefekt ali kaj. Ne gre več za luč na koncu tunela, zdaj je vse luč. Se pravi, vse skupaj tako rekoč ne gre nikamor, mislim, de facto gre, ampak de iure ne gre … Ustavim se na mestu, kjer je Sonce še za las razpoznavno. In prime me buljit v Sonce, kaj pa vem, zakaj, vem, da ni zdravo, da bom dobilo pege. Želim to izkustvo zrenja v Sonce, kr tak. [save game, slot 3]

S kotičkom očesa tega ni bilo videti, ampak Sonce ima jasen nasmeh, jasne žarke, ima celo oči:

 

 

in zdaj začenja govoriti: »Hihi, zdravo, kako si ☺«

»Am …«

Soncu začnejo poganjati lasje, pripoveduje mi o neki upokojenski shemi ali nečem takem, nato z očmi pomigne proti nekemu potoku (tako pravi, samo ga ne vidim, ker je vse skupaj samo zdaj res že zelo obledela cesta z avtomobilom in koruzami tu in koruzami tam).

»Poglej, kako se igrajo, hihi«. Pripoveduje mi o telesih, ki so verjetno človeška in morda celo otroška. Menda delajo prevale in se hihitajo, ves čas se hihitajo, pa oblečene imajo zelene majice. Sonce me prepričuje, da razume, da mi morda to zveni nekoliko unheimlich, ampak zagotavlja tudi, da nikakor ni, da je vse skupaj realno prav zares idilično in da mu je žal, da tega ne morem videt.

»Pretvorilo se bom v ogledalo! Potem boš lahko videlo otroke pri igri!« nadaljuje in se muči in mu očitno ne gre najbolje. Ko ga vidim, kako se napihuje in vznemirja, se prestrašim, tuhtam o kombinaciji Sonca in ogledala, to ni posebej pomirjujoč občutek. Predstavljam si, kam zadeva lahko gre … [save game, overwrite slot 3][load game, slot 2]

Zaletavam se v nevidno mejo jarka, ampak se mi sprva nič ne posveti, opažam pa, da se ne ranim. Potem pa se nekaj začne dogajat, nekaj poka, ampak ne ta stekleni zid, ta je tako trden, kakor da ga sploh ni. Nekaj drugega poka. So to? Ne morejo biti … [save game, overwrite slot 2][load game, slot 1]

»Veš, kako je nastal popcorn?«

»A?«

»Enim Indijancem se je vžgalo polje koruze, hahaha.«

[load game, slot 2]

Natančno gledam v polje koruze, natančno gledam koruzne storže. Res so se začeli lupiti, na dan prihajajo ogoleli storži, in Bog mi je priča, da se tudi s temi nekaj dogaja. Ja, pokajo koruzice, ampak ne v kokice, v nekaj drugega pokajo. V bisere? Ja, vedno bolj se mi dozdeva, da resnično v bisere, medtem ko se sama koruza spreminja v školjke. Školjke z biseri. Lahko stopim nekako nazaj? Lahko. Nazaj na cesti sem. [save game, overwrite slot 1][load game, slot 3][save game, slot 2][delete slot 3][load game, slot 1]

Pred menoj nastaja nekakšen koralni greben, koruzna stebla se spreminjajo v tiste svaštare iz semiglobokega morja, ki jim ne vem imena. Pa saj ni važno. Po zraku začnejo plavati ribe, mislim, da se ena med njimi imenuje zastavica, drugih ne poznam. Če sploh poznam to. Morja ni. [save game, overwrite slot 1][load game, slot 2]

»Ej, Sonce, a morje bo?«

»Ne bo.«

[save game, overwrite slot 2][load game, slot 1]

Zadeva postaja dramatična. Pa faking žejno sem, skoz, v bistvu kot da se nekako dušim, pa ne od pomanjkanja zraka, ampak od pomanjkanja vode. Stečem nazaj v avtomobil. Peljem, peljem, trovejni daljnovodi, peljem, peljem, Sonce.

»Ej, Sonce, pridi bliže.«

Pride bliže.

»Ej, Sonce, pridi še malo bliže.«

Pride še malo bliže.

»Hvala, Sonce.«

Utrgam mu žarek, ga ne boli, se pravzaprav igrivo smehlja še naprej in potoži, da ga žgečka.

Komaj še zadržujem sapo, ali kaj je to sploh, ker gre za nekakšno preobraženo žejo.

Sedem v avto, spravim žarek (ki, zanimivo, niti ne peče) v glove compartment. Vračam se. Moj avto je hrček in se pelje naprej enako hitro kot nazaj. Peljem, peljem, trovejni daljnovodi, peljem, peljem, koralni greben.

Pobrskam za Sončevim žarkom, primem ga za skrajni konec in zapičim v zemljo. Tiščim ga noter, aleluja, potiskam, brcam, dokler ni že skoraj cel v zemlji, in nato malo poskačem po njem. Iz robov luknje, ki sem jo napravilo z žarkom, začne počasi uhajati para. Povsem navadna para je to. Žarek probam potegnit ven. Kličem k Soncu, ampak ga ni, ono je nekje naprej v tem bolj ali manj dvodimenzionalnem svetu.

Še enkrat grem naprej, naprej, trovejni daljnovodi, naprej, naprej, Sonce.

»A lahko prosim prideš z menoj po žarek?«

Sporečeva se, pa to ravno zdaj, ko se že pošteno »dušim«. Da mu ne gre za sam problem tega, da se ga pelje nekam drugam, ampak da težava tiči v tem, da se ono samo ne more premikat. Zakaj se sporečeva? Ker mu, majkemi, ne verjamem.

»Karkoli, naredi karkoli.«

Zasije še močneje, žarke pomeče vsenaokrog, da se začnejo ptice, ki jih prej sploh nisem videlo, spuščat k tlom, češ da je prevroče ali kaj.

»Hihi, gotovo imaš v prtljažniku kavelj za vleko in kakšno zajlo ali kaj takega.«

Oh, seveda imam.

Vrtim zajlo s kavljem okoli glave kot laso, bojim se, da se zadenem v betico in si nakopljem pretres možganov. Ob Sončevi spodbudi »Dajmo! Dajmo! Dajmo! Vleciiii!« začne moje vrtenje upočasnjevati vrtenje Zemlje. Ocenim, da je to preveč, in Sonce, ki potrdi moj sum, se strinja in tako spustim, precej natančno, kavelj v njegovo smer, da se mu zarije nekam v tisto njegovo okroglo telo.

»Vidiš, da gre, hihi!« Je navdušeno.

Drugi konec zataknem za kljuko za vleko avtomobila in spet. Peljem, peljem, trovejni daljnovodi, naprej, naprej, koralni greben z ribami in nesrečnim žarkom.

Vidim, da so se v tem času začele po polju zbirati svinje in zdaj, Solnce opazivši, so se skušale zagnati v blato, ampak blata ni, pač po prašnatih tleh se kotalijo, da nima nihče nobene koristi od tega, iskreno.

»Pokliči ga k sebi, prosim.«

»Pridi, žarek, pridi.«

Fijuuuuu. Žarek odleti nazaj k Soncu, takoj ko se prilepi nanj, ga ne vidim več. Tako je pač s temi zadevami. Ampak načrt se je povsem izjalovil, nobene vode ni nikjer, jaz pa se še kar dušim, ampak obenem tudi že privajam na tole, očitno gre za konstantno dušenje brez realne smrti. Zdaj še pare ni več.

»Kaj pa bova zdaj?« Se pojavi vprašanje, ko spoznam, da Sonce ne zna izvreči kavlja. Prav tako se ga ne da izvleči od zunaj.

Sonce se začne ohlajati, kar je sprva še prijetno, kaj kmalu pa se zavem vseh implikacij dogajanja in ni več tako zelo prijetno.

»Ojoj, ne vem, ojoj,« potoži Sonce.

Da se bo pustilo izstradati, pravi, pa zmrzniti, da pa ko zmrzne, ga itak ne bo ostalo nič več.

»Počakalo bom, kaj bo, pa bo,« rečem. Ne vem, zakaj.

Takole ugaša in počasi nastaja popolna tema. Vidim, da ribe kar same od sebe umirajo, kar tako. To še ujamem. Ujamem še tudi svinje, ki se prelijejo na platno neba, kjer jih začnejo loviti klavci. »Brž, le brž, gospodje, preden pade noč,« si prigovarjajo.

Za vsak slučaj odprem meni, a postaja že čisto zatemnjen. Panika. Zaprem meni, se opravičim Soncu. [load game, slot 2]

Še kar se napihuje in vznemirja, ampak očitno mu nekaj tudi uspeva.

»Še malo, še malo,« si prigovarja.

Poskušam [load game, slot 1], ampak [file corrupted], potegnem vse skupaj iz elektrike, ampak nič. Prav nič. Tolčem po zaslonu, ampak je, kot bi tolkel po diamantu. Z grozo zrem Sonce, ki se zdaj že skoraj ekstatično reži. Dokler …

 

Jaz: Jaz

Sonce: Sonce

Ptice, Svinje, Školjke: Ptice, Svinje, Školjke

Koruza, Biseri: Koruza, Biseri

Drugo: Razno

 

[post-credits scene]

 

Ne vem, v čem točno sem od tistega trenutka dalje. Vse skupaj je kot nekakšna hiša ogledal, vsepovsod je samo moja podoba, ki se brez konca in kraja preliva in lomi in ponavlja in nabira in stopnjuje. Tole se mi zdi solidna referenca:

 

 

Ampak ni čisto točna.

Ampak naj bo, za silo.