S(po)tik

Vedno, ko pišem, pravzaprav pišem tebi,
pretkani paberkovalec domišljij. Čeprav me ne bereš.
Čeprav me zadnje čase skoraj nihče več
ne bere, ker se kakor kamen kujam in molčim.
Tako se pač zmerom zgodi, ko odrasteš
in se kot suha sliva – presladka in dolgočasna –
počasi v rumu utopiš. Kot se zdaj ti, morda? 
Toneš blaženo (brezskrbno?) v topli, trpki tekočini
in ne poznaš mojih spodletelih poskusov
lovljenja časa, ki kot tar trdovraten in
(m/p)uhast kot med mi med prs(t)i polzi. 
In jaz si ližem lepljive dlani lenobno kot mačka,
ki ljubkuje mladiče z mehkim, mokrim jezikom,
in premišljujem o tem, kako midva vendarle
v istem govoriva, čeprav sva si tako različna – 
ti, ki se razgaljaš in razdajaš, in jaz, ki te berem 
vdano na mehkih p(l)asteh drevesnih sredic,
da ti kdaj pa kdaj obotavljivo odgovorim.

Včasih se ti zahvaljujem, veš, ker si me nekoč davno
(nevede in nehote) naučil, da diši poljub po prevari
vselej drugače, da v objemu otroka čas na tanjših nitih visi
– in kako je voljno telo ženske, ko otroške boke zamenjajo
rdeča lica, potno čelo in črne, podivjane oči. Moder si,
ljubi lažnivec! Morda si edini, ki veš, kako ponoviti
neizmerno la(h)koto, s katero nas je neki pesnik nekoč potrepljal
po rami, da smo se razjokali, in nas naučil, kako postati človek.
Po tem te nikoli nisem vprašala, ampak Aleš mi v sanjah prikimava.

Ko pišem, pišem (v/s)ama;
in ko kdaj pa kdaj oplazim z roko zvesto težo
vajinih utrujenih ramen, ki bdijo neumorno
nad prvimi, okornimi koraki mojih (s/c)vetov
v to veliko, strašljivo pesem, razumem:
skrivnost življenja je s hrapavimi, bosimi 
stopali rahljati z roso opoj(e)no prst.