Vinnie Moore: Time odyssey, While my guitar gently weeps

Stvari se izgubljajo, obrazi pozabljajo,

 imena

 zatavajo čez mestne
 strehe, gozdove in

 travnike

 nikogaršnje zemlje v
 zbledele spomine kot

 v tkanino

 zvezd, luknjičasto in
 natrgano na kose, in

 besede …

 Besede postanejo
 neuporabne kot smrt,

 grob,

 egipčanska piramida
 ali, še huje, njen

 okrušek.

Opazujem nebo. Siv plašč oblakov se

 razteza kot plašč

 pozabe in škrabljanje
 dežnih kapelj po strehi

 najinega

 doma zazveni kot
 padajoče domine,

 ki z vsakim

 dotikom prinašajo
 nove zgodbe in nove

 pesmi.

 Nič več ujete v rez
 med preteklostjo in

 sedanjostjo. Nič več v

 strahu pred zgodovino,
 ki se bo nekega dne

 ponovila.

Leta so oglušela skoraj utelešene

 zvoke

 bolečine in izdaje
 drugega, otroškega

 doma,

 in takoj ko je
 eksplodirala prva

 bomba.

 Takoj ko so zavihrale
 raznobarvne zastave,

 ki jih nikoli

 prej nisem videla.
 Takoj ko so zapili

 živijo, oskrunili boga,

 zboleli zdravo in
 terorizirali merhaba,

 sem odrasla.

Oropana otroštva in stvari. Oropana

 povezave med obrazi

 in imeni. Oropana
 besed, ki se poskušajo

 artikulirati,

 a vedno znova spodletijo
 kot poskus vdiha, ko

 sapa zastane in ustvari

 praznino. Tisto, ki jo
 lahko samo ti prekineš

 z belo omelo

 oblakov nad nama, s
 poljubi dežnih kapelj,

 ki se pomešajo z mojimi

 solzami in odpolzijo
 vzdolž obraza v zemljo.

 Najino zemljo.