Mokre sanje

Vsak dan, v vsakem pogledu je bil bolj prehlajen. In prepoten. Tako je naneslo, da so se mu hlačnice na pižami zavihale do kolen. Šlo je za precej običajen pojav in zato je velikokrat ležal z razgaljenimi meči. Če je od kolena navzgor mehko blago nudilo zavetje pred nepredvidljivo klimo v spalnici, je razgaljen spodnji del nog bival nekakšno odmaknjeno življenje, bolj na periferiji njegovega telesa in, zdelo se je, skrbi. A krivično bi bilo soditi, da je šlo za namerno zapostavljanje. Kot rečeno, naneslo je tako, resda velikokrat, a takšne razmere so bile le posledica premetavanja po postelji, običajno tik pred prebujanjem.

Naenkrat je povsem blizu zaslišal moški glas: »Odrl me je kot zajca.« In malo za tem še: »Rekel mi je, da mi prst lahko reši edino na ta način. Kot zajca, ti rečem! Tukaj je zarezal, potem pa prestavil kožo semle, poglej, še zdaj se vidi.«

Odprl je oči, se ozrl po sobi, vstal. Nič. Stopil je do okna in odmaknil zaveso. Gledal je v sončno jutro, breza je šelestela, mimo nje je pritekel pes, dlje na dvorišče pa ni videl, saj sta mu pogled zakrivala dva para nog, ki sta lebdela pred oknom v tretjem nadstropju stanovanjskega bloka.

Zagrnil  je zaveso in odšel proti kuhinji: »Super bo, sveža fasada!«  

Takrat se je spomnil: sanjal je, da je deževalo.