Monika Maron: Animal triste

Roman priznane nemške avtorice Monike Maron Animal triste je, na kratko, študija ljubezni. Protagonistka se skozi strani spominja svojega življenja, a čas posveti samo ljubezenskim dogodkom, ki so jo osebno zaznamovali. Zgovorno je dejstvo, da gre za izjemno nezanesljivo pripovedovalko, saj ne ve natančno, koliko je stara, pozablja tudi ostale stvarne podatke. Edino, kar jo zanima, česar ni pozabila, je Franz – njena velika, usodna ljubezen, katere brezčasnost ne potrebuje datumov in dejstev. Sama se prelevi v ljubezen do njega: »V vseh teh letih si nisem želela ničesar drugega, kot da sedim tukaj v svojem stanovanju in ljubim Franza.« Skozi zgodbo se vzpostavi tudi razmerje med veliko (Berlinski zid, Rimljani, okostja dinozavrov) in malo zgodovino (kraja psa, zasledovanje avta, ljubljenje), vendar se obrne – vsak še tako neznaten dogodek je v resnici velik, če je le bil storjen ali doživet v imenu ljubezni. Čeprav se v romanu zgodi veliko stvari, so potisnjene v ozadje, kakor da bi bile povedane pridušeno, med odejami in prepletenih nog. Pripovedovalka se namreč nezavedno poistoveti z Orfejem, kakor ga vidi Franz, ki pravi, »da se je Orfej namero ozrl, ker Evridike v resnici ni hotel rešiti; ni je hotel ljubiti, temveč opevati svojo nesmrtno ljubezen do nje.« Animal triste tako družbene okoliščine premalo izkoristi, obenem pa mu zaradi streznjene in odmaknjene pripovedovalke umanjka bolj strastna, divja in iskrena dimenzija, da bi ob »dejstvih« pričarala tudi občutke.