Rachel Joyce: Nenavadno romanje Harolda Frya

Harold peš prepotuje Anglijo, da bi obiskal na smrt bolno prijateljico, in ko premaguje brezmejna prostranstva, mimogrede najde še samega sebe. Pismo prijateljice v njem vzbudi slabo vest, roman o dolgem popotovanju pa je posledično tudi zgodba o iskanju samoodpuščanja in preseganju ustaljenih navad. Ob vseh žuljih na nogah in ljudeh, ki jih sreča na poti, rutine vajeni in od žene odtujeni Harold kar naprej podoživlja in razčiščuje svojo lastno življenjsko zgodbo; pot, ki jo prehodi, pa mu pomaga, da se notranje prerodi in pripravi na preizkušnje, ki ga čakajo na cilju. Avtorica se ob pisanju skuša izogibati čerem posploševanja, didaktičnim zaključkom in črno-beli karakterizaciji likov. Včasih ji z ironijo, humorjem in nenadejanim preobratom ali dvema to uspe, spet drugič pač ne.  Kljub težkim temam smrti, umiranja in odtujenosti je roman posledično predvsem lahkotno čtivo, ki stavi na optimizem za vsako ceno, na dobroto ljudi,  na moč volje, odpuščanja in kar je še teh stvari. Precej predvidljiva prostočasna proza in dobrodošel oddih po stresnem dnevu v službi, ne pa ravno Joyce. Tisti drugi namreč.