Moški, ženska – in vsi drugi

Najnovejši roman Gabriele Babnik je sestavljen iz treh na videz ločenih, v resnici pa precej tesno povezanih delov. Vsako posamezno poglavje bralca seznani z novo intimno zvezo ter opisuje ljubezenski odnos, ki od prve zaljubljenosti prek takšnih in drugačnih preizkušenj, dvomov in odtujenosti običajno preraste do tragičnega konca zveze. Kot je pisateljici že v navadi, pri tem ne ostaja omejena zgolj na domače kraje, niti ne na našim ušesom poznana imena, pač pa svojim junakom dovoljuje, da se prosto potepajo med Čadom, Francijo, Ameriko in Slovenijo. Imena osrednjih likov že omenjenih parov – Fadul in Janina, Amina in Tibor ter Aaron in Deana – s svojo eksotičnostjo že vnaprej nakazujejo tudi glavno tematiko, ki se v romanih Gabriele Babnik kar naprej pojavlja, torej na tematiziranje tujstva, na posameznikovo občutje tesnobe v svetu, ki mu očitno ne pripada in ki mu obenem zelo jasno ali pa le posredno daje vedeti, da je zanj odveč.

Intimen odnos med moškim in žensko je intimen le na videz, saj vanj zaradi drugačnosti katerega od njiju kar naprej posegajo vplivi zunanjega sveta, pogledi obsojajočih ljudi, njihovi stereotipi in zadržki, ljubezen pa je tako že vnaprej obsojena na tragičen konec. Sploh Fadul je kot temnopolt Afričan deležen številnih pritlehnih opazk in zelo jasno izraženega odpora, medtem ko je pri Amini občutek njene manjvrednosti zaradi južnjaškega porekla vendarle že nekoliko prikrit, a še vedno boleč. medosebni odnosi v portretiranih družinah so tudi sicer precej konfliktni. Mati, ki do onemoglosti razvaja svojega sina in poskuša na vsak način spet vzpostaviti stik s hčerjo, oče, ki nadzira družino, pa otroci, ki, takoj ko odrastejo, pobegnejo v tujino, so sicer polni dobrih namenov, a le še dodaten razlog za polom zveze.

Roman je pisan v dolgih, že kar razvlečenih stavkih, in ne skopari s podrobnostmi. Tako izvemo vse o nakupovalnih navadah, kuhanju in prehranjevanju literarnih likov. Veliko pozornosti je posvečene tudi najrazličnejšim čutnim vtisom. Ob ali že kar nelogičnih. Obenem se zdi, da je pripoved večkrat pod vplivom raznih stereotipov, ki naj bi jih pravzaprav obsojala in odpravljala. Tako denimo nesrečni, nedolžni Fadul ob vsesplošnem zatiranju okolja postane razdražljiv, nakar ga Janina – milo rečeno nepričakovano – do smrti zabode. Vprašanje, ali je ob tem šlo le za nekakšno simboliko, postane očitno, ko Fadula spremljamo kot stranski lik tudi v nadaljnjih dveh zgodbah; tu se iz “izobraženca z rokami pianista” prelevi v Taya, prodajalca ljubezni in objekt poželenja; v prav tisto, kar so ljudje v njem videli že od samega začetka. Absolutna žrtev okolja torej, ki ne bi mogla pasti še globlje. Z nekoliko bolj logičnim, čeprav podobno nepričakovanim preobratom postreže tudi Amina, ki po smrti ljubljene deklice naenkrat uvidi, da si niti nje niti že nekoliko postaranega Tiborja sploh ni želela, in da je tako tudi v njenem primeru šlo zgolj za nezavestno vdajanje željam okolja, ki jo je na vsak način želelo preleviti v malomeščanko z vsem še tako navideznim udobjem vred.

Zadnji del z zgodbo o Deani in Aaronu izzveni bolj kot nekakšen zaključek prvih dveh poglavij. Umetnika sta vezni člen med Fadulom, zdaj že Tayem, in vsemi njegovimi ženskami; Deana kot soimenjakinja Deane Lawson, pisateljičine duhovne sestre , se iz fotografinje prelevi tudi v Fadulovo osebno zaupnico in prijateljico, ki razmišlja o njegovi usodi, obenem pa z možem pretresa vsako njegovo dejanje in motivacijo zanj. Vprašanja, s katerimi naj bi se sicer ukvarjal bralec sam, so tako kot v nekakšno opravičilo prejšnjega pomanjkanja razlag ponujena kar na pladnju romanesknega zaključka: “Vseeno, zakaj misliš je Tay začel s tem? Mislim, začel služiti z ljubimkanjem? Ker ga je Janina razočarala? Ker je hotel preživljati družino? Ker je hotel preizkusiti druge možnosti?”

Roman se tako odvija ter konča v znamenju nedorečenosti; precejšnji pesimizem prejšnjih poglavij je v zadnjem precej omiljen, a kakšnega trdnega razloga za upanje vendarle ni. Mogoče, da bodo časi kdaj drugačni, bi se tako glasilo sporočilo zgodbe, mogoče pa tudi, da ne; bralec, ki se je potrpežljivo prebijal skozi romaneskne širjave, pa celotno štorijo tako zapušča nekoliko mlačen in ne zares potešen.