Ko bližina izgine

»Vse je v redu,« si dopovedujejo liki v tokratni kratkoprozni zbirki Tine Mlakar Grandošek, a kaj, ko je še kuhinjski mizi jasno, da ni in da medosebni odnosi še zdaleč ne funkcionirajo ravno tako, kot bi morali. Da to vodi do na najrazličnejše načine nesrečnih družin, ki so neizčrpen vir umetniškega navdiha, pa tako vemo že vsaj od Ane Karenine naprej. 

Prvenec, ki je v na čase temačni maniri odkrival skrivnosti čudakov, obstrancev in samooklicanih genijev, v drugi pisateljičini kratkoprozni zbirki prerašča v svoje nasprotje, torej v pisanje o običajnih ljudeh, ki se jim je na tak ali drugačen način nekje zalomilo. Zbirka pa kljub nekoliko žalostnemu izhodišču ne deluje depresivno, prej nasprotno; branje o svojevrstnih neumnostih, ki jih počnejo ljudje drug drugemu in samim sebi, ima na bralca pomirjevalen, že kar katarzičen učinek. Konec koncev nam vendarle še ne gre tako slabo, da bi umrlo babico prevažali v strešnem prtljažniku, ali pač?  

Ob tej jasno izraženi rdeči niti avtorica svojo umetniško pot nadaljuje predvsem kot natančna ter precej nevtralna opazovalka, ki uspe s stopnjevanjem napetosti in drugimi učinki pritegniti bralčevo pozornost. Najbolj uspelim zgodbam je, razumljivo, že na prvi pogled posvečenega več pisateljičinega truda; zgoraj omenjeni drugi učinki pa merijo predvsem na njeno poigravanje z, denimo, dramatiko v zgodbi Ljubezen, pa glasbenemu vložku v zgodbi Pogoltni. Kot posebej prepričljivi se izkažeta obe Sliki, Prva in Druga, ob katerih avtorica izhaja iz likovne umetnosti ter sliko najprej prelije v besedilo, nato pa jo v nadaljevanju s spretnim preobratom na ogled postavi še likom v zgodbi.

Navkljub pripovedni spretnosti avtorice pa psihologizacija vseh vpletenih žal vse prepogosto ostaja preplitka ali pa se sploh povsem umakne raznim stereotipom, denimo tipični materi (neutrudno dela, predvsem pa kuha), njenemu sinku (ta se hrani, dokler ni najmanj tako zavaljen kot njegov oče), pa sodobni ženski (kronično zaposlena še zvečer goni orbitrek) in, brez tega seveda ne gre, njihovemu predvidljivemu načinu reševanja težav (hrana, jamranje, hrana, hrana, šampanjec. Orbitrek). 

Prav zaradi vsesplošne predvidljivosti bralec lahko še prevečkrat kar sam že vnaprej odkrije ne samo problematičnega okostnjaka v omari, ampak ugane tudi končni razplet zgodbe. Redki docela nepričakovani dogodki, med katerimi je nedvomno prav zgoraj omenjeno prevažanje mrtve babice, pa so tako še kako dobrodošla (in groteskna) popestritev celotnega dogajanja.

Ker avtorica v svoje zgodbe vključi širok nabor najrazličnejših oseb od še nedoraslega smučarja, vsega naveličanega moškega, pa razhajajočega se para in gospe, ki krade čevlje, je precej pričakovano tudi to, da posledično zgodbe skuša pripovedovati z najrazličnejših perspektiv. A gre pri tem res predvsem za trud, ob katerem zadnja, stereotipov polna zgodba o nedeljskem družinskem kosilu še dodatno oleseni, ko se jo pisateljica loti pripovedovati kar s perspektive kuhinjske mize. Nič bolje ni niti s pripovedovanjem z otroškega gledišča; njegove mentalne sposobnosti namreč podcenjuje do te mere, da celoten poskus nazadnje izpade precej prisiljeno. 

Medtem ko se v redkih zgodbah stvari dokončno uredijo in liki, tako se zdi, spet zaživijo umirjeno življenje, je v veliki večini preostalih presoja o nadaljnji usodi prepuščena kar samemu bralcu. Odprti konci zgodb so nedvomno še ena od prednosti zbirke, ki se tako s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi vred v spomin zasidra kot še ena od, kako zanimivo, tipičnih kratkoproznih zbirk, v katerih so nekatere zgodbe dobre, druge pa bi se dalo še kako popraviti.