Zadnja premiera na Dubrovki

Ruski teater iz osemdesetih
je utrudljiv.
Ruski teater iz devetdesetih,
nasprotno, je očarljiv.
Ruski teater po letu dva tisoč in nič
pa je resničen.
Resničnost se udejanja s kratkim korakom
in se utelesi med življenjem in teatrom.
V dvorano se je oder izlil; na dom
nas je prišel h katarzi klicat,
da bi sodelovali (kot gledalci rablji)
v edinstvenem dogodku.
Življenja sem na pamet se učila;
nadarjena za žrtev sem bila.
Bilo bi bolje tistega večera,
če ne bi v črnem, kot da je premiera,
z lasmi pod ruto skritimi prišla.
Življenje mi je še stesnil vojaški pas
z naboji. Nisem bila jaz,
ne zares jaz tam, tistega večera,
če pa, sem spala in umrla.
Zaplinili so me, ko sem se že budila
(sedež 12, vrsta C);
na prsi mi je glava omahnila.
Epidemija kašlja,
stolov šklepet; vso to slušno ločljivost,
šibko že prej, še za povrh poreže.
Kdor se duši, ne more vpiti.
Umirajočih glas zamre, ne seže
do zadnjih vrst parterja.
Z osebo, ki sem ji življenje dala,
sem se identificirala popolnoma:
s truplom s kostmi in kožo, svojim,
v vrsti za identifikacijo.
In roj statistov razpršen
zahteval je nazaj denar za karte,
ker je korak, ki od življenja loči,
že bil storjen.
Od stropa je strupena kapa dima
legla kot odrski efekt, resničen;
le roko si lahko iztegnil,
da bi dognal, ali je vse to res.
Zmedena sem v vlogah.
Zmedejo me vloge.
Razumem samó sebe,
verjamem si. Do konca besedila
sem še prišla. Potem so me ubili.  

Prevedel Matej Venier