Brane Mozetič in Maja Kastelic: Prva ljubezen

Videti je, da je Brane Mozetič, ki v programu svoje založbe sicer že prej ni puščal povsem ob strani otroške književnosti, postal zagnan ustvarjalec knjig za najmlajše. Pred mano je namreč že njegova tretja slikanica oziroma bolj pravilno rečeno – njuna tretja; vsa svoja otroška besedila je namreč zaupal vse bolj uveljavljajoči se ilustratorki Maji Kastelic. Sicer sta v centru številnih prizorov oz. ilustracij druge polovice knjige (le) oba protagonista – prvoosebni pripovedovalec (ki je sam po sebi zanimiva izbira za v slikanico in redek pojav; številni avtorji se mu, očitno pod vtisom dognanj razvojne psihologije, ki ugotavlja, da utegne jaz v besedilu zmesti otroka, izogibajo, vendar se zdi v Prvi ljubezni povsem nemoteč oziroma neproblematičen) in Drejček; to bi utegnilo zadišati po motivni monotoniji, a navsezadnje so v centru besedila emocije, te pa so uspešno prenešene v umirjeno, mehko ilustracijo. Za vtis všečne celote poskrbi tudi ročno izpisano besedilo, ki spregovori o prijateljstvu, naklonjenosti in ljubezni med dvema dečkoma, kar je s strani odraslih (vzgojiteljice v vrtcu) nemudoma prepoznano kot napačno in posledično nasilno pretrgano. Mozetič se je z navidez preprosto zgodbo, ki je v resnici vse prej kot takšna, lotil v (domačih) otroških knjigah prejkone zanemarjene, zamolčane teme in s tem pomembno zapolnil vrzel v tematiki slovenske mladinske književnosti. Tako kot njegova prejšnja slikanica, Alja dobi zajčka, je tudi Prva ljubezen knjiga, ob kateri je dobrodošel pogovor med otroci in starši/odraslimi, ki pa je smiseln edino v primeru, da je naklonjen drugačnosti in tako odprt in širok kot Mozetičevo pisanje, za kar si moramo seveda še kako prizadevati.