Janez

»Writing is saying to no one and to everyone the things it is not possible to say to someone.«
― Rebecca Solnit, The Faraway Nearby

»Kako naprej, ne vem.
Saj bom jaz za vse poskrbel.
Mene ne smete pozabiti. To bi bilo krivično.
Ne bomo te.
Ampak to ni tako preprosto, da veš!
Nič ne skrbi, tebe gotovo ne bomo pozabili.«
Arno Geiger, Stari kralj v izgnanstvu

Pa smo dali starega ata v dom starejših.

Ko sva ga šli s sestro pogledat,
sem obstala v dvigalu in rekla:
Ne morem, ne morem ga videti. Grem domov.
Sestra, seveda starejša, me je prijela in rekla – Greva noter.

Vstopili sva v prazen prostor.
Stari oče, ki ga ljubim iz dna svojega srca,
je bil tam, v vozičku.
Človek, ki je celo življenje delal in ljubil gozd in zlagal vsa drva tako natančno.
Ta človek je pred mano sedaj, še danes.

Jaz pa sem stala tam – živčna in presrana – pred njim in najraje bi ga prosila, naj ne umre,
ampak me ne bi slišal, ker si bil vedno tako zelo trmast in nisi hotel slušnega aparata.
Mislila sem, da mi bodo oči odpadle od teže solz in sem rekla:
Dajva ga obrniti k soncu.
S sestro sva se jokali in ga držali za roke, on pa je samo bil tam, umirjen, tih, z zaprtimi očmi.
Kako naj mu sedaj povem, da mi je žal vsega časa,
ki sem ga porabila za blebetanje, kreganje in ostali šit?
Kako naj mu sedaj povem, kako me je sram, da nisem tega časa raje zapravila za ljubezen?
Kako naj mu sedaj karkoli povem, ko me ne sliši in je zaprt v prazni sobi, med hladnimi prostori?
Kako naj mu povem, sedaj ko odhaja, kako naj mu sedaj vse povem?
V takih trenutkih mi poezija ne pomeni ničesar, pravzaprav ničesar več:
Ko ga držim v naročju
Ko ga držim za mrzle roke in me močno stisne
Ko mu skušam obleči pulover
Ko se nagnem k njemu in me poljubi
Ko mu masiram hrbet
Ko ga s sestro dvigneva in dava v voziček
Ko ga hranim z žličko in mu dajem piti
Ker sam ne more držati skodelice v roki
Ko negibno leži v beli postelji
Ko umira in ne morem narediti ničesar
da to preprečim, ker ne morem napisati pesmi
da bo ostal živ, ne morem in ne znam
Janez umira. Moj stari oče umira
in šele zdaj sem se te prvič dotaknila s svojimi
rokami.