* * *

Kriva sem, o tem ni nobenega dvoma, saj je v krivdo resnično zlahka in neomajno verjeti. Zakoreninjeno jo imam v globinah zavesti in prepredeno vse do grla. Vcepili so mi jo skrbno in vneto že kot majhni deklici. Sprva si nisem znala razjasniti njene prisotnosti, na trenutke se mi je dozdevalo, da bo nemara izzvenela, če bom znala v njeni družbi dovolj dobro molčati. Da se bo naveličala stiskati moje preglasno grlo ali občutljivi, astmatični sapnik. Da bo moje drobovje postalo dolgočasno za njene razžarjene klešče, ko bo ugotovila, da me preko telesa ne more več izdati. Vendar še danes, ko se vendarle srčno upiram prisilnemu molku, čutim njene ostudne, davljenja željne kremplje, ki se poskušajo vnovič polastiti mojega vratu, njeno jedko koprnenje po trpinčenju mojega telesa, vsakič, ko ne odobrava trpkosti ali strasti mojih besed. Kajti moja krivda nikoli ni bila vprašljiva, saj je bila iz dneva v dan znova prerojena skozi svežo sodbo bližnjega. Obsodba je namreč edini pogoj za krivdo, ki ne sprašuje vedno po odgovornosti. Ko je izpričana in dokazana, zahteva kesanje, linčanje in kaznovanje. Zgodi se, kadar človek počne nesprejemljive reči, kadar izreka neprimerne misli in predvsem kadar vse skupaj pride do sodniških ušes. Le-ta prežijo name povsod, celo navidez prazne stene se potuhnjeno kitijo z njimi in me šepetaje klevetajo, moje strasti izkrivljajo v sprevržene in moje misli prekrstijo v umazane in pohujšljive. Zato si le redki v gmoti krivcev upamo priznati, kdo smo, začutiti znotraj sebe, se spraviti s seboj in se otresti od zunaj vsiljene bojazni. Drugi pa si oprezno natikajo masko razsodnika in grebejo po tleh za najostrejšim kamnom, da bi se rešili z metom v moj razžaljeni obraz.

(Napisano na Urnih zgodbah.)