Avgust
Veronika Simoniti
Avgust je otožen in sanjav, tak je, odkar se mu je pred očmi podrla hiša in mu pod sabo pokopala ženo in otroke. Od takrat piše neznosne pesmi in ima nepopisne misli. Od takrat s trebuhom na zemlji in ušesom na tleh posluša, ali se mogoče ne bliža potres, na konicah prstov stoji in se napreza k nebu, napenja se, da bi slišal, ali morda ne pada kje kak komet, vsak dan hodi po nasvet k vraču in meče vejice, da bi iz njih razbral, kaj bo v preteklosti in kaj je bilo v prihodnosti. V mečice si zabada uhane vraževerja in v žepu nosi kristalno kroglo, ki skozi razparan šiv privablja muhe, da sedajo nanjo in jo ponečejajo s svojimi jasnovidnimi iztrebki.
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
[…] Avgust, Literatura, 27. avgust […]