Literatura, ki nas implicitno opominja, kako nasilna je lahko literatura tudi takrat, ko to nasilje na prvi pogled ni tako očitno, saj so področja, s katerih si izposoja, precej manj občutljiva.

O romanu iz prizorov, ki nihajo med brutalnim naturalizmom in nič manj brutalno estetizacijo, pri čemer nikoli ne zdrsne v objestnost.

Sodeč po Sosekiju, Murakamiju in zdaj Hirajdi, se japonskim mačkam slabo piše. Že res, da s svojo muhasto naravo poosebljajo nepredvidljiva pota usode, že res, da s svojo tiho, mehko skrivnostnostjo razpirajo kotičke nezavednega ter človeško življenje prepletajo s kozmogonsko natančnostjo, toda – japonske mačke tako ali drugače slabo končajo. Sosekijev ljubljenec se, na primer, v nepravem trenutku pojavi na cesti, o Kafki na obali pa je bolje molčati. Nič drugače ni s Hirajdovo Pikico, ki z rednim divjanjem po vrtu mladih zakoncev v njuno življenje vnaša … živost. Pa tudi bremePreberi

Ameriško pisateljico Joyce Carol Oates v slovenščini prebiramo z nekoliko zaostanka, v zadnjem letu pa sta pri Modrijanu izšla kar dva prevoda njenih del: poleg novele Črna voda tudi roman Pikov fant. Protagonist in pripovedovalec slednjega je uspešni karizmatični pisatelj kriminalnih romanov Andrew J. Rush, ki v umirjenem podeželskem okolju New Jerseya kot izobražen bel pripadnik višjega srednjega sloja v vseh pogledih velja za dobrega družinskega človeka. Ko v to idilo nenadoma poseže zmešana pisateljica s histeričnimi obtožbami o plagiarizmu, se prične njegova celovita osebnost podiratiPreberi