Zgodbe, ki jih piše življenje

Zoran Knežević, Dvoživke umrejo dvakrat. Ljubljana: Cankarjeva, 2014.

Andrej Tomažin

Zbirka kratkih zgodb Zorana Kneževića je podeljena različnim govorcem, vendar znotraj različnih perspektiv tako estetska uresničitev kot tudi geografska zamejenost gibanja likov kažeta na to, da je pisana z enotnega gledišča. Estetska uresničitev je poleg samega sloga vezana tudi na narativno strukturo, ki jo pri Kneževiću v večini zapolnjuje eksistencialna problematika, ki je denimo v Vrtiljaku vezana na (patriarhalno) družbeno strukturo samo, v Očeh Bajre Bešlića se veže na vprašanje vojne in njenih posledic, v Jamuri ali kdo ste pa vi? je vezana na vprašanja staranja in meddružinskih odnosov, zgodbi Trenutek ali betoniranje v zimskem času in Herpes zoster pa predstavljata neposreden vstop v delavsko problematiko, ob čemer je treba poudariti, da posamezne zgodbe ne posedujejo zgolj enega izmed omenjenih motivov, temveč so vsi od njih vezani na širše pomensko polje. To je izraženo že v naslovu knjige, kaže pa se kot povezovanje dveh življenjskih obdobij, razpetih med čas pred preselitvijo iz prvotnega okolja in po njej, ki pa se po Kneževićevo kljub naporom glavnih udeležencev ves čas trga in razbija.

Vendar se ta raztrganost v strukturi zgodb razrešuje na različne načine. Če je Trenutek ali betoniranje v zimskem času zgolj predstavitev dogodka, ki s seboj prinaša določeno tragičnost tako smrti kot uborne eksistence, se v večini zgodb tovrstna predstavitev s ponavljajočim se narativnim vzorcem pred samim koncem zgodbe obrne. Zaporedje motivov, ki nakazuje jasno problematičnost življenja priseljencev s področij bivše Jugoslavije, se v zadnjih odstavkih pokaže kot odprto v optimistično bodočnost, kot jasen preobrat od ‘utvar’ (v zgodbi Tretji krožnik) ali zaciklanosti v lastne ideje (v zgodbi Vrtiljak ali Jamura ali kdo ste pa vi? ali Polje soje), kjer ta preobrat služi predvsem katarzičnemu spoznanju tako likov kot bralca (kar denimo tudi upraviči Kneževićevo uspešnost na Proznih mnogobojih). Zgodbe z linearnim napredovanjem se na koncu kot kavelj zasukajo v nasprotno smer, še več, zasukajo v neko drugačno dimenzijo, kjer postane poprejšnja narativna smer zgolj podlaga za čim boljšo izvršitev končnega učinka. S tem se tako znotraj zgodbe kot zunaj nje (preko čustvenega učinka na bralca) zgodba zaključi in za seboj pusti lastno angažiranost ter dokumentarističnost. Še več, to narativno nujnost končni obrat vsrka vase na način zgubanja, vendar tako, da ta guba ne odseva lastne vsebine, temveč zgolj odboj lastne ukrivljenosti.

Če na tem mestu odmislimo najbolj površinsko vsebinsko zapolnitev, tj. življenje priseljencev v Sloveniji, ki je nedvomno eno od perečih vprašanj tako pri nas kot drugod in ki s svojo zapolnitvijo strukturnega mesta že apriorno (čeprav zgolj s svoje točke gledanja) vzpostavlja pozicijo tovrstnega teksta kot nujnega, kot angažiranega, kot političnega (kot denimo tudi Mazzinijeva Izbrisana), je že iz prejšnjega odlomka jasno, da pri Kneževićevih tekstih ne gre za ubeseditev določene problematike, temveč zgolj za zapolnjevanje vzorcev (»katarza«, »zasuk«, »puška, ki poči« itn.) z vsebino, ki s svojo lucidnostjo in tu-časnostjo v povezavi z že izgotovljenimi formalnimi obrazci vzbuja določen odziv, določeno empatijo bralcev. (Kot kratek ekskurz za razjasnitev tovrstne argumentacije zgolj mnenje Alenke Zupančič, da vic, če je formuliran v svoji lastni obliki, zbuja ugodje, medtem ko pa če je razvezan v prozo, največkrat povzroča nelagodje.) Empatija pa je – na kratko – doživljanje Drugega, je izstop iz sebe in prehod v drugega, kar pa (glej Mendiževčev tekst Kako pisati ali jaz in njegovi drugi na AirBeletrini) v končni fazi prinese zgolj povratek lastnega sebe, ne pa fantazmatskega izstopa iz lastne samozadostnosti – še več, empatija je sredstvo univerzalizacije enega dela družbene realnosti, je njegova utemeljitev in obenem tudi gonilo. Empatija bralca torej, ki doživlja Kneževićeve like kot ravno te Druge, uboge in podložne, se po izteku pravzaprav zasuka sama vase ali, kot sem zaključil prejšnji odstavek, predstavlja zgolj odboj lastne ukrivljenosti, zgolj formalnost, kjer Drugi naenkrat ni več važen, saj smo že – ob prebiranju zgodbe pred obratom – napravili dovolj dolg izlet iz lástnosti, da se lahko ob dobrodejnem koncu končno vrnemo nazaj. Kakšna je tu Kneževićeva, torej avtorjeva pozicija?

Je tisti tretji sogovornik iz omizja v zgodbi Oči Bajre Bešlića, ki nas prepričuje, da moramo videti in razumeti žalost v očeh Bajre Bešlića, ki je posledica družinske tragedije, sogovornik, ki podaja bralcu zgodbo na način, kjer se zgodba začne zaustavljati, trokirati, dokler ne pride do izliva solz, do končnega ‘da’, ki ga bralec pričakuje, a ga načeloma noče videti. Ampak za odkrivanje česa gre v tem primeru? Za odkrivanje dokumentaristične bede proletariziranega življa na Slovenskem? Za metafizično dojemanje vmesnosti – priseljenstva? Zdi se mi, da gre v primeru zbirke kratkih zgodb Dvoživke umirajo dvakrat za nasprotno reč od empatije, za njen zasuk v smer širšega bralstva, ki svoje strukturno mesto zaseda še kot predstavnik določenega bralskega miljeja, v marksistični teoriji še starega srednjega razreda, ki so še dovolj odprti, da jih tovrstne stvari ganejo, obenem pa so na isti poziciji grajenja lastne identitete, da se tovrstna odprtost – kot nakazano zgoraj –  v končni fazi usmerja sama proti sebi. Če Geršak v Dnevniku zapiše, da »Dvoživke niso avtobiografska zbirka, so pa gotovo močno zaznamovane z avtorjevo biografijo,« obenem pa to ponovi tudi Knežević sam v intervjuju za MMC RTV, iz tega sledi, da pred seboj nimamo vživljanja avtorja v malega človeka, nimamo neke določene empatične apropriacije. Ne, ravno nasprotno, Dvoživke so tekst, ki svojo formo kljub ‘provenienci malega človeka’ (čeprav tovrsten vstop v avtorjevo življenje ne bi bil potreben, še več, je prehajanje med različnimi ravnmi intepretacije, vendar zaradi svoje faktičnosti interpretacijo napravi bolj verjetno) prilagodijo jasnemu vzorcu zgubanja vsebine, ki pa (tj. zgubanje samo) v končni fazi postane namen zgolj sami sebi.

Kljub želji po širokosti tematik (paradigmatski primer je zgodba Enačaj kot postavitev homoseksualnega odnosa v patriarhalno družbeno matrico itn.) pa Knežević v končni instanci poleg mestoma nespretnega zapisovanja anekdot, psevdonostalgičnosti ter jasne transcendentalizacije bolečine vseeno ne ostane nekje vmes (kot zapiše v knjigi eden od likov: »Jebenti, jaz sem vedno nekje vmes. Vmes med tabo in mamo, vmes med Slovenijo in Srbijo, zdi se mi, kot da je moja zgodba nekje vmes med žalostinko in zgodbo o uspehu.«), temveč svojo literarno projekcijo jasno postavi na polje enostavnih strukturnih vzorcev in anekdotičnih zapolnitev, ki služijo zgolj namenom bralske potešitve, svoje potencialne angažiranosti pa ne izkoristijo. Kar znotraj individualne bralske izkušnje najbrž ne predstavlja problema – še več, znotraj določenega literarnega miljeja je izredno produktivna (glej utemeljitev za nagrado za najboljši prvenec leta 2014: »saj zasnova le-te ustvarja nepopustljiv suspenz, tega pa podkrepi tudi z učinkovitimi odprtimi konci, ki so ena od bistvenih značilnosti kratkih zgodb«), širše gledano pa s tovrstnimi postopki literatura vzpostavlja (ni pa še vzpostavljena, obenem pa povezava ni niti linearna niti enostranska!) navezavo z danes prevladujočimi družbenimi procesi oženja zmožnosti delovanja in prekarizacije (kjer se, grobo skicirano, družbeno protislovje v tekstu kaže kot formalni paradoks) tako literarnega sistema v celoti, ožje samega bralstva literature kot tudi, navsezadnje (čeprav v manjši meri in bolj posredno), širšega družbenega tkiva.

O avtorju. Andrej Tomažin (1988) je zaključil študij primerjalne književnosti in slovenistike na ljubljanski Filozofski fakulteti. Ukvarja se s pisanjem poezije in proze, oktobra 2014 je pri založbi Litera izšel njegov prvenec Stramorjevi koraki, svoje literarne izdelke pa je objavljal v revijah Dialogi, Mentor, Apokalipsa, Literatura ter v zbornikih Rukopisi in Lapis Histriae. Posveča se tudi glasbeni (Radio Študent, Odzven) in literarni … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Gospostvo avtorja

    Jernej Županič

    Z okrogle mize »Ni dobrih knjig brez dobrih urednikov« v organizaciji Pogledov, ki jo mnogo bolje, kot bi jo zmogel sam, povzema prispevek E. V. … →

  • Zadnji dnevi Imperija

    Martin Justin

    Zasnutek Moskoviade je preprost in sila domač: protagonist se zbudi in poskuša biti kar se da spodobno človeško bitje, postoriti vse, kar si je zadal, in se čim manjkrat pustiti zapeljati raznim priložnostim za zabušavanje.

  • Revolucija zaradi dežja odpade

    Zarja Vršič

    Strahopetci Josefa Škvoreckega omembe skoraj nevredno kostelško vstajo ne prikazujejo z ideološko povzdignjenega vidika, ampak z dobršno mero ironije in komičnosti, kar je bil tudi glavni razlog, da so knjigo ob izidu zelo slabo sprejeli.

Izdelava: Pika vejica