Zbogom in hvala za vse ribe

David Almond, Deček, ki je plaval s piranhami. Ilustriral Oliver Jeffers. Prevedla Tadeja Spruk. Ljubljana: Založba Miš, 2016 (Zbirka Čiv!)

Veronika Šoster

Neki deček, ki v strašni nesreči izgubi svoje starše, živi v omari pri teti in stricu, a sčasoma ugotovi, da je pravzaprav nekaj posebnega, saj je bil izbran, da postane živa legenda. Ne, to ni Harry Potter, ampak Stanley Potts, protagonist mladinskega romana Deček, ki je plaval s piranhami britanskega pisatelja Davida Almonda. Čeprav so temelji za zgodbo sumljivo podobni, se pričujoči roman odpelje v čisto drugo smer, sploh pa v manjšem obsegu in bolj optimistični in preprosti maniri. Gre za klasično zgodbo o odraščanju glavnega junaka, ki se zgodi s pomočjo pustolovščine – Stanley namreč iz stričeve tovarne ribjih konzerv pobegne zaradi strašne krivice, ki se mu zgodi, se pridruži potujočemu zabaviščnemu parku, spozna legendarnega plavalca s piranhami Panča Pirellija, ta pa mu pomaga odkriti njegovo usodo.

Almond se odloči za pripovedovalski pristop, ki zelo kmalu spomni na legendarnega Lemonyja Snicketa in njegovo Zaporedje nesrečnih dogodkov, saj komentira protagonistovo usodo, se sproti odloča, kaj bo povedal in k čemu se bo vrnil kasneje, nekje celo zapiše: »Poiščite srečnejše zgodbe. Pustite te pogubi zapisane strani za seboj. Hitro se rešite,« kar je prava kopija Snicketovega svarila. Vseeno avtor ne gre tako daleč, saj ostaja vseskozi optimističen, protagonistu nameni milo, celo srečno usodo, zato res ni čisto jasno, zakaj se na tak način obrača na bralce. Tudi sicer so ti pripovedovalčevi vdori nadležni in k ničemur ne pripomorejo, saj izpadejo kot pokroviteljsko moraliziranje: »Toda o Stanu lahko rečemo tole. Najdragocenejšo stvar na svetu ima: dobro srce. In če imaš dobro srce – in večina otrok ga, kot je to potrebno, ima – potem preživiš.« Prevečkrat se zgodi, da dogodki sami zase čisto jasno prenesejo sporočilo, potem pa pripovedovalec vse skupaj še zelo didaktično predstavi in razkrije še tako očitne simbolne pomene, sploh proti koncu, ko se odloči za pravi razlagalni monolog: »To je tisto vprašanje, kajne? Kaj, če bi se v vaših življenjih pojavilo nekaj podobnega akvariju s piranhami? Kaj, če bi vas nekdo, kot je Pančo Pirelli, povabil, da skočite v vodo? Bi bili drzni in pogumni? Bi se soočili s svojimi strahovi? Bi skočili v vodo?« Takšni odlomki so romanu v škodo in ga dušijo, čeprav je sama zgodba prepričljiva, domišljena in nepričakovana.

Vse ostalo, začenši s premišljeno »ribjo metaforiko«, je na zelo visokem nivoju. Naslov sicer takoj namiguje na ribje posle, a velikokrat se naslovi v delih ne zrcalijo, Almond pa si ravno tu da duška in da polet svoji ribji naravi. Že v zgodbi so ribe izstopajoči elementi; Stanleyjev stric ima tovarno ribjih konzerv, Stanley dela na stojnici gospoda Dostojevskega, ki za nagrade deli žive zlate ribice, kasneje pa se potaplja med piranhe s Pančom. S temi tremi moškimi in tremi »vrstami« rib se jasno vzpostavijo tri zgodbene linije, ki se proti koncu vedno bolj prepletajo. To pa nikakor ni vse, ribje so tudi nekatere majhne podrobnosti, recimo dejstvo, da Stanley na začetku živi na Ribjem obrežju in da inšpektor njegovega strica označi za »majhno ribo«. Potem so tu še bolj premetene uporabe rib – ko gre Stanley v nabavo zlatih ribic, mu dobavitelj Mervolf pokaže štiri sode, v katere so razdeljene glede na kakovost. Ko jih izbere iz vsakega nekaj, da ustvari mešano jato, se ribe takoj same razdelijo v enake skupine kot prej, Mervolf pa komentira: »Res čudno, da vselej pride do tega.« Pri tem karakterju si Almond dovoli največjo stopnjo družbene kritike, čeprav so tudi liki inšpektorjev Gumpcev in sovražnega policista bolj premišljeni, kot se zdijo na prvi pogled.

Da lahko vse te ribe zaživijo tudi v grafični podobi, je poskrbel ilustrator Oliver Jeffers, ki ga v slovenščini poznamo po ilustracijah iz nekaterih knjig Johna Boyna, avtorja Dečka v črtasti pižami. Almond je hvaležna izbira, saj se zelo potrudi z opisi, Jeffersove ilustracije pa dajo knjigi še bolj mehak, prisrčen obraz. Večina ilustracij je majhnih, vrivajo se med tekst in ga dopolnjujejo, obogatijo in razgibajo, nikoli pa niso vsiljive. Največji vtis pustijo večje, celostranske risbe, sploh tista, ki je narisana kot negativ – ko se žaromet usmeri v Stanleya, se kar dve strani obarvata črno, da je njegov prelomni trenutek še bolj izpostavljen in veličasten. Skozi slike zaživijo tudi napisi, voščilnice in popisani listi.

Največja razlika med ostalimi knjigami s to vedno bolj klišejsko premiso o odraščanju s pomočjo pustolovščine se skriva ravno v glavnem zapletu. Pančo je namreč predstavljen kot mit, kot nekaj neverjetnega, saj zna edini ukrotiti piranhe, ko pa je za njegovega naslednika izbran Stanley, se pojavi dvom, ali so piranhe res tako nevarne ali ne, kar se v sami zgodbi nalašč nikoli ne razjasni. Tu se Almond pregrize do bistva mita – da lahko obstaja, mora vanj nekdo verjeti. Si res manj poseben, če je vse skupaj le trik? Ali si le človek, na katerega so drugi prilepili svoje odbleske sanj v upanju, da bodo videli nekaj, kar bo tudi njim povrnilo vero v same sebe? Stanley bi že vedel.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kar te ne ubije, pusti brazgotine

    Veronika Šoster

    Zadnja platnica knjige Črna skala Belo mesto obljublja lirični triler, v katerem se protagonista »znajdeta v vrtincu umorov«, vendar pa bodo ljubitelji klasičnih kriminalk razočarani, če ne celo zmedeni.

  • Dr. Wertham je imel prav

    Iztok Sitar

    Enega stripov, s katerim bi bil dr. Wertham vsekakor zelo zadovoljen, smo pred kratkim dobili v podobi lično oblikovanega 80 stranskega albuma scenarista Žige X. Gombača in risarja Ivana Mitrevskega Zgodovina Slovenije v stripu.