Vsega so krivi tujci

Sebastijan Pregelj, Pod srečno zvezdo. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2013.

Nina Sivec

V slovenski romaneskni hiperprodukciji se včasih zgodi, da se kakšen od naslovov brez posebnega razloga izogne tako uredniškemu očesu kot kritiškemu peresu. Pregljevemu romanu Pod srečno zvezdo, ki nosi letnico 2013, se je v elektronskem mediju www.ludliteratura.si zgodilo prav to, saj romanu ne pripada več niti za kritiko običajni pridevnik »nov«. Pisatelj je namreč v vmesnem času izdal že svoj peti roman Kronika pozabljanja (2014) in svojo prvo knjigo za otroke Duh Babujan in prijatelji (2014). Kakorkoli, za zaključek tega opravičevalsko-pojasnjevalnega uvoda bi rada izpostavila, da razlog za neobstoj ažurnejše kritike vsekakor ni pomanjkanje kvalitete – o tem več v nadaljevanju.

Roman Pod srečno zvezdo je roman brez osrednjega protagonista, ker pa je dogajalni prostor skoncentriran na Trst in njegovo okolico, bi ta lahko naziv prevzelo kar to mesto na prepihu kultur. Pregelj se je sicer že v preteklosti v nekaterih svojih delih dotaknil družbeno občutljivejših tem (alkoholizem, pedofilija, homofobija ipd.), vendar je to počel bolj posredno; tokrat pa pridejo v ospredje prav te zgodbe, tako da se pred nami izriše precej eksplicitno družbeno-kritičen roman. V romanu postopoma spoznavamo življenja malih, navadnih ljudi – frizerke, mehanika, policaja, medicinske sestre itd., ki se križajo z usodami tistih še manjših, neslišnih in nevidnih – romunskega para, afriških emigrantov, žrtev trgovine z belim blagom. Srečevanje ljudi različnih narodnostnih in socialnih ozadij se izkaže za hvaležno sestavino, skozi katero avtor razkriva različne stopnje nestrpnosti, izvirajoče iz strahu pred neznanim, tujim, ne-našim. Skozi potek romana skuša pisatelj razkriti praznost tovrstnih sumničavosti, saj kategorija tujca, pod katero se v različnih situacijah, odvisno od gledišča, znajde zdaj ena, zdaj druga romaneskna oseba, v ničemer ne določa, ali je neki človek dober ali slab.

Če je bilo za pretekli pisateljev opus poleg dovršenega sloga značilno prepletanje fantastičnih prvin z realističnim dogajanjem, je tokrat angelom, preroškim sanjam in nadnaravnim pojavom odmerjenega precej manj prostora. Kljub temu da se je pisatelj odločil za odmik od njemu znane fantazijske motivike, ki je v prejšnjih delih pripomogla k razgibanosti zgodbe, pa zgodba tudi brez te prvine ne trpi. Razgibanost in intenzivnost zgodbe Pregelj tokrat doseže z nizanjem kratkih, nekaj strani dolgih izsekov iz življenja različnih oseb, ki se med seboj na posreden ali neposreden način prepletajo. S postopnim uvajanjem novih oseb in njihovih zgodb se ustvarja napetost, ki drži bralčevo zanimanje, vedno nove povezave med predstavljenimi liki ne delujejo prisiljeno, ampak lepo povezujejo celotno dogajanje.

Kot že omenjeno, se roman ne osredotoča samo na zgodbo enega lika, saj je dogajanje razpršeno in razporejeno na večje število oseb, ki jim znotraj teksta ne pripada enako veliko prostora, kar se kaže v večji dodelanosti nekaterih oseb v primerjavi drugimi. Kot posledica tega dejstva so nekateri liki predstavljeni malce naivno in shematizirano. V to manj posrečeno skupino spada zgodba ostarelega Tigrovca, čigar eksistenca je pri njegovih nekaj-manj-kot-sto-letih zgoščena zgolj na mržnjo in načrtovanje maščevanja italijanskemu fašistu, ki je pred sedemdesetimi leti sejal smrt in trpljenje med njegov narod.

Če zaključim to časovno ne najbolj aktualno kritiko: Pregelj je tudi s premikom od fantastike k družbeni realnosti in razkrivanju njenih problemov ohranil kvalitete svojega dosedanjega pisanja. Tudi tokrat je slog na visoki ravni in kot tak ostaja eden njegovih najmočnejših adutov, za razgibanost dogajanja pa tokrat namesto fantastičnih prvin poskrbi množica likov in neprisiljen preplet njihovih življenj. Številčnost nastopajočih pa se izkaže za dvorezen meč, saj po eni strani resda poskrbi za zanimivost zgodbe, vendar se to zgodi na račun manj polnokrvnih likov, ki včasih ostanejo bolj kot ne na ravni skice. Kljub tem manj posrečenim mestom je Pod srečno zvezdo dobro napisan in všečen roman.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Preveč že prebranega

    Aljaž Krivec

    Slovenskih avtorjev, ki so se odločili, da bodo za čas dogajanja v svojem romanu določili sredino dvajsetega stoletja, je, milo rečeno, veliko. Morda bi bilo … →

  • Luč temine ali o spominu na vojno

    Jasna Lasja

    Luč vojne, ki na eni strani osvetljuje razpredeno delovanje nevidnih služb, na drugi, subtilnejši, pa temino njenih posledic, je povojni roman o vojni, spletkah, zapuščenosti, razpadu družine in lažeh, ki jih zadajo starši otrokom.

  • Ranjene površine, predrte prostornine, krvaveče avre

    Silvija Žnidar

    Zbirko Membrane, membrane se tako vsekakor splača vzeti v roke, predvsem zaradi njene tematske raznolikosti, ki pokriva razne nianse urbanega življenja, se dotika tematik ustvarjanja, spolnosti, identitete, kritičnih presečišč človeka in družbe itd.

Izdelava: Pika vejica