Uničiti spol: Rachilde in Gospod Venera

Rachilde, Gospod Venera. Prevedla Špela Bibič. Ljubljana, Založba Škuc, 2017 (zbirka Lambda).

Silvija Žnidar

Francoska avtorica Marguerite Vallette-Eymery oziroma Rachilde (1860-1953) je leta 1884 izdala roman Gospod Venera, ki je takoj spravil na noge moralno policijo ter povzročil škandal. Knjiga je izšla v Belgiji, kjer so bili takrat zakoni cenzure blažji kot v Franciji; vendarle pa se Gospodu Veneri ni uspelo izogniti prepovedi tiska in kazenskemu pregonu zaradi obscenosti. Rachilde si je celo prislužila svoje mesto v Psychopathii Sexualis Richarda Kraffta-Ebinga, saj naj bi tako kot Sacher-Masoch in Heinrich von Kleist ustvarila zgleden primer lika sadistične ženske v literaturi (Gospod Venera je pri Krafft-Ebingu dodatno povezan s kategorijo lezbične ljubezni). K odmevnosti svojih del, h katerim spadajo na primer še Markiza de Sade (La Marquise de Sade), Žonglerka (La Jongleuse) in Stolp ljubezni (La Tour d’amour) je prispevala sama pisateljica, ki jo je Maurice Barrès oklical za Mademoiselle Baudelaire; oblačila se je v moška oblačila (za kar je morala takrat pridobiti uradno dovoljenje), oklicala se je za »homme de lettres«, v spisu Zakaj nisem feministka? je zavzela nasprotujočo držo do feminizma, čeprav njeni romani pogosto subvertirajo ustaljene moške in ženske vloge na koncu 19. stoletja.

Gospod Venera zapisuje začetek, dinamiko in propad nekega odnosa; je tudi delo nenehne in vztrajne menjave spolnih vlog. Aristokratinja Raoule de Vénérande – protagonistka – je tista, ki diktira dogajanje in drži v rokah vajeti, oziroma konkretneje, bič. Mučna ljubezenska zgodba z Jacquesom Silvertom, njenim ljubimcem, se začne že takoj v prvem poglavju. Le ta že v trenutku nastopa zavzame »pozicijo ženske«: ko dela v cvetličarni svoje sestre, prevzame tudi njeno »spolno vlogo«. Med Raoule in Jacquesom se razvije nenavadna živalska privlačnost. Jacques se preseli v stanovanje, ki mu ga odredi Raoule in kjer se odvijajo različne sado-mazohistične igre, ki definirajo njun odnos. Raoule pri tem zavzame moško vlogo (oblači se v moška oblačila, prevzame »tradicionalne« moške vedenjske vzorce, v govoru se naslavlja z moško samostalniško in glagolsko obliko; celo njena teta jo zaradi njenih »možatih« lastnosti imenuje »nečak«), Jacques pa žensko (njegovo telo je v tem delu tisto, ki je precej bolj estetizirano in erotizirano kot žensko, morda celo deluje kot »vzvratna«, maskulina verzija Pigmaliona). Oznaka gospod Venera se lahko zaradi svoje androgine konotacije nanaša tako na enega kot na drugega. V to razmerje moči se zapleteta še de Raittolbe, nesojeni zaročenec Raoule de Vénérande, ter Jacquesova preračunljiva sestra Marie, kar privede do brutalnega paroksizma uničevalnih strasti in tragičnega razpleta.

Ozračje Gospoda Venere mestoma spominja na Swinburnovo daljšo pesem, Laus Veneris (Hvalnica Veneri); povezuje ju predvsem vročična zatohlost, generirana z uničujočim erotičnim nabojem. Tudi pri Swinburnu gre za popolno, skorajda mazohistično predajanje Veneri, destruktivni ljubezni, ki popolnoma zasenči ostala področja življenja ali posameznikove osebnosti. Odpovedovanje iztrošenemu romantičnemu idealizmu (roman Gospoda Venera je podnaslovjen »materialistični roman«), čaščenje umetnega in anorganskega ter evokacije satana oziroma skorajda demoničnega zla postavijo Rachildino delo tudi v območje Huysmansovih dekadenčnih romanov kot sta Proti toku ter V peklu. Kar seveda utemeljuje uvrstitev Gospoda Venere v obdobje dekadence (po ugibanju nekaterih teoretikov naj bi sam Oscar Wilde v liku Raoule našel »inspiracijo« za Sliko Doriana Graya).

Gospod Venera je na več mestih kritičen do položaja žensk v takratni družbi, do moške dominacije, ki je ženske potisnila na nižjo stopnjo v družbeni hierarhiji. Kot na primer: »V tem oziru je moški nagon prevladal. Podrejena vloga, ki jo ženski nalaga njena konstitucija, v aktu razmnoževanja očitno vzbuja predstavo o jarmu suženjstva«, in »Pozabimo na zakon, pretrgajmo pakt o plojenju, zanikajmo podrejenost spolov in potem bomo razumeli neverjetne izbruhe tiste druge prostitutke, poganske antičnosti«. Polemizira pa tudi omejevanje žensk znotraj seksualnega užitka oziroma njihovo izključno reproduktivno vlogo v seksualnosti. Da bi se roman izognil kreiranju fiksnih spolnih vlog, le te subvertira, jih nenehno menjuje, zamaje proces označevanja, ki postaja sploh glede na biološki spol in njegova določila precej bolj fluiden, fleksibilen (napeljuje celo na popolno izničenje koncepta spolov: »Oba sta se smejala, a vedno bolj ju je družila skupna misel: uničiti svoj spol«). Občasno deluje, kot da se avtorica dobro zaveda klišejev in stereotipov, ki so bili pripisani ženskam tistega časa ter jih celo s pridom izkorišča. V več svojih delih vpeljuje motive, ki so bili vezani na koncept ženske bestialnosti ali demoničnosti (kot je na primer vampirka ali lik femme fatale). Takšna pisava bi lahko po eni strani izražala odpor, ki ga je čutila fin-de-sieclovska ženska do svojega družbenega, družinskega položaja. Zaradi nenehne indoktrinacije patriarhalne ideologije tako ženske morda doživljajo odpor zgolj do dejstva, da so ženske, kar je razvidno tudi iz Rachildinih teoretskih del. Zato niti ni nenavadno, da Gospod Venera pogosto vpeljuje histerijo oziroma histerično telo, pri čemer gre za psihični konflikt, ki je na simbolični ravni (in na različne načine) izražen s telesnimi simptomi, kar je pogosto povezano z mehanizmi represije, občutjem ujetosti v lastno telo (»Morda bi jo bilo bolje zapreti v samostan, če že histeričarke dajemo v bolnišnico Salpétrière!«; »Prisegel si je, da se ne bo nikoli več vrnil k tej histeričarki, saj je menil, da ženska, ki nikoli ne sledi običajnim pravilom, ne more biti drugega kot pa histerična« itd.). Raoulina seksualnost izraža različne forme privlačnosti in odpora, kar ustvarja diskurz histeričnega telesa, ki se upira družbi in njenim normativom. Morda je ravno v zavestnem, skorajda parodičnem prisvajanju histerije in po drugi strani stereotipov najti specifičen odpor. Sterilnost in ljubezen do anorganskega v Gospodu Veneri pljuvata po ideji materinstva. Če sta nekoč zakon in materinstvo predstavljala »zdravilo« za ženske mentalne deviacije, je Raoulino skorajda perverzno vztrajanje v histeriji posebna oblika odpora – raje sprejme in ponotranji bolezenski odklon kot pa da se podredi družbenim zahtevam.

Najbolj kočljiv moment romana je morda družbeno-ekonomski prepad med parom. Raoule kot aristokratinja zlahka zavzame pozicijo moči in si podredi delavca Jacquesa. Zapelje ga z obljubo razkošja, blišča, zaradi česar slednji kmalu prevzame vedenjski vzorec sužnja – postane njena snov za (pre)oblikovanje, njena umetnina, površina, kjer zapisuje svojo nasilno pisavo. Glede na to, da je bila Rachilde de Sadova »sledilka«, pride v tem kontekstu na misel razprava, ki jo je napisala Simone de Beauvouir o Markizu de Sadu, Je treba de Sada sežgati? (Faut-il brûler Sade?) oziroma njen specifičen del: »Večini mladim aristokratom tistega časa pa je bil skupen en sen. Potomci propadajočega razreda, ki so nekoč posedovali konkretno oblast, ampak niso obdržali nobene realne nadvlade, so skušali status, ki jih je navdajal z nostalgijo, oživljati simbolično, v zasebnosti spalnic: status samega in suverenega fevdalnega despota«. Sadistični spolni akt nudi dominirajočemu iluzijo moči in kontrole, vsa pozornost je usmerjena nanj, napaja se s krutostjo. Čeprav čuti Raoule odpor do svojega razreda, je z njim vseeno vseskozi določena. Morda se v njenem ravnanju kažejo simptomi razkroja neke aristokratske družbe, ki so kombinirani z uporom proti njenim konvencijam in željo po vzpostavitvi individualnosti skozi erotiko, ki ni odvisna od patriarhalnega diktata. Vsekakor Raoule svojo nemoč, ki jo čuti kot ženska ob izteku 19. stoletja, nadomešča s tiranijo v ljubezenskem razmerju, zamenjuje specifične spolne vloge, ki jih prezira. Ko de Raittolbe, ljubosumni zaročenec, pretepe Jacquesa, slednjega Raoule še bolj zverinsko telesno izmaliči, saj ne prenese druge (predvsem moške) avtoritete na svojem, zaznamovanem »mesenem teritoriju«.

Kot piše Angela Carter v delu Sadeian Women, so bili pisci erotičnih romanov pogosto moški in kot taki so oblikovali like po svoji meri. Tako se na primer Fanny Hill Johna Clelanda z veseljem odpove dominantni vlogi ljubice v zameno za uslužno vlogo žene, svoj težko prisluženi denar celo preda možu, kar je za Carter še večja gesta podreditve kot zgolj sprejetje seksualne nadvlade. Fannyjin mož postane njen zadnji zvodnik. Carter sicer ne nasprotuje pornografski pisavi. Problematizira pa specifično obliko pornografije, ki podpira prevladujoče sisteme vrednot in idej v dani družbi, zaradi česar se jo tudi tolerira. Ko pa pornografija zapusti območje sprejemljivega »brezčasnega kiča« ter stopi v »realni svet«, začne hkrati tudi komentirati realne povezave v njem. Bolj kot pornografsko delo posega po postopkih in tehnikah literature in umetnosti, bolj naj bi postajalo subverzivno ter vplivalo na bralčeve predstave o svetu. Pornograf, ki se izraža na tak način, uporablja svoj tekst za kritiko trenutnih razmerij med spoloma. Carter tudi ne zagovarja »uvidevnih« piscev erotike. Pornograf kot terorist (njen zgled je tukaj de Sade) morda ni prijatelj žensk, vendarle pa se približa določeni »resnici«, medtem ko pa lahko »klečeplazni« pornograf (pisec »lepe« mehke erotike za »ženske revije«, na primer) povzroči več škode z zavajanjem. V ta kontekst lahko umestimo Rachilde in Gospoda Venero, ki je bil obtožen pornografije (čeprav v romanu ni eksplicitnih seksualnih prizorov). V svojem času je avtorica izbrala svojo alternativo, ni pristala na konvencijo, njena literarizirana erotika je prevpraševala polemična razmerja med spoloma. Ta proza morda ni transformativna, vseeno pa agira agresivno in subverzivno. Lik Raoule bi sicer lahko brali kot zgolj potrditev patriarhalnih vrednostnih sistemov, a mislim, da se moramo takšne interpretacije vzdržati. Pri Gospodu Veneri moramo vsekakor upoštevati zgodovinski kontekst, čas v katerem je knjiga nastala, zaradi česar je ne moremo soditi zgolj z današnjimi kriteriji. Avtorica se odpoveduje vsakršnemu sentimentalizmu, intimizmu, olepševanju. Agresija je tukaj nesposreden odgovor želje po izstopu iz lastne pozicije nemoči. Kajti svobodna ženska, če se še enkrat vrnemo k Angeli Carter »bo v nesvobodni družbi pošast. Njena svoboda bo pogoj osebnega privilegija, ki uničuje privilegije tistih, na katerih prakticira lastno svobodo. Največji ekstrem tega prikrajšanja je umor. Te ženske morijo«. Raoule je tista, ki v svojem času uveljavlja preveč lastne svobode in samostojnosti, zaradi česar ji družba obrne hrbet. Ko se ji ljubimec izneveri, ga hote ali nehote požene v smrt v dvoboju. Njena borba (ki temelji na lastnih potrebah) je na vse ali nič.

Slogovno sam roman ni presežek dekadenčne literature, ne stavi na izpiljeno tehniko, kompleksno naracijo in tako dalje. Njegov potencial je ravno v kontroverznih elementih, v kosteh, ki jih je Rachilde izzivalno metala bralcu. Vprašanja spolnih vlog, ekonomskih in razrednih pozicij, spolnih praks so tista, ki so vredna pozornosti in ki ponujajo branje z več perspektiv. Morda ta vprašanja zaradi protislovij in pomenskih vozlov znotraj besedila ne ponujajo odgovorov, vendarle pa odpirajo polemike, ki jih je vredno premisliti. Gospod Venera se morda bere hitro, celo mrzlično; ujame te v senzacijo, a senzacija ni prazna. Ne izzveni takoj, ko odložiš knjigo. Pušča polemične sledi in vztrajna vprašanja.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Brada za dva ali erotika za vse

    Silvija Žnidar

    Kot beremo v opisu knjige, gre pri zbirki za »sto žanrskih mojstrovin, ki z ironijo in nežnostjo ponujajo pogled na erotiko vsakodnevnih prizorov gejevskega življenja v času grindra«.

  • In vendar letijo

    Maja Šučur

    Zbor je bil v zgodnjem majskem večeru pri vodnjaku na Gornjem trgu, jubilejni deseti. Prvega je ob dvajsetletnici gejevskega in lezbičnega gibanja na Metelkovi organizirala … →

  • Premoga je še dosti, pare pa zmanjkuje

    Tim Uršič

    »in bronski beat o svojem fantu in ti, ki me držiš za roko, meni pa se svet kotali, kotali. noči so se razpirale, vrata so … →