Ravno pravšnja

Živa Viviana Doria, Mala knjiga o kitih. Ljubljana: Atelje Doria, 2019

Gaja Kos

Ko Hubert in Marcel, junaka imenitne knjige Modrost nilskih konjev (zelo priporočam!) v zgodbi Težka knjiga bereta znanstveno razpravo o tem, kako se kiti naučijo voziti skiro, se klop, na kateri sedita, podre. Enako se zgodi, ko se presedeta na mizico.

»Knjiga je pretežka,« je rekel Hubert.

»Pa saj bi lahko vedela,« je odvrnil Marcel. »Že en sam kit je težek, tule v knjigi jih je pa sto na kupu!«

»Lahko bi vedela, res,« je odvrnil Hubert. »Drugič si bova izbrala kakšno lažjo knjigo.«

Ko sem v roki držala Malo knjigo o kitih, se ni pod mano na srečo nič vdrlo ali podrlo, čeprav lahko tudi v njej naštejemo kar nekaj kitov; morda bi bilo drugače, če bi šlo za Veliko knjigo o kitih, kdo ve! Kakorkoli že, Mala knjiga o kitih ni avtoričino prvo delo o velikanih oceanov, podpisala se je tudi pod večjo in obsežnejšo, ilustrirano knjigo Kiti, nežni velikani, ta fascinantna bitja pa nastopijo tudi v nekaterih avtoričinih leposlovnih delih. Ker knjiga ni težka, pri čemer imam tokrat v mislih vsebinski vidik, je primerna že za predšolske otroke; informacij v njej ni preveč, odbrane so zanimive in predstavljene precej plastično (npr. »V ustih sinjega kita bi lahko stalo vsaj 30 ljudi.«) ter podane v privlačni dinamični obliki, deloma tudi v obliki stripovskih oblačkov. Vstopni strani ali strani dobrodošlice, če jo smem tako imenovati, sledi stran oz. spread, na katerem je razložena razlika med vosatimi in zobatimi kiti, nato sledi predstavitev sedmih vrst kitov (kit grbavec, narval, orka, beluga, kit glavač, sinji kit, grenlandski kit), na koncu še stran, kjer se avtorica pomudi pri okoliščinah, ki ogrožajo kite, knjigo pa sklepa »rubrika« Ali veš?, kjer je podanih še nekaj dodatnih zanimivosti iz sveta kitov. Knjiga v ustrezno izbranem ležečem formatu, ki dobro korespondira z dolžino veličastnih morskih sesalcev je zračna, v njej prevladujejo različni odtenki modre barv, kar je v skladu z naravnim okoljem njenih likov, ilustracija je dovolj nazorna, izbrani podatki pa so, kot že rečeno, vsi po vrsti zanimivi. Živa Viviana Doria je tako poskrbela za še eno omembe vredno izvirno slovensko poučno slikanico, v kateri pogrešam le navedbo virov ali osebe, ki bi podatke strokovno preverila oz. potrdila; nekaj naključno izbranih drži, vseh pa, priznam, nisem preverila, tako da lahko le upam, da knjiga tudi po tej plati pije vodo.

Mala knjiga o kitih je torej mala knjiga o velikanih, lahka knjiga o težkih bitjih, knjiga za male, pa tudi velike, za lahke in težje. Za plavalce in neplavalce. Ravno pravšnja torej – pod njo se ne bodo lomile knjižne police, za kakšen gram znanja bodo težje le glave radovednih bralcev.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • U ti štofeljca, to pa je knjiga!

    Gaja Kos

    Kaj bi si še lahko želela od knjige, ki jo je napisala izvrstna avtorica, v kateri naokoli biciklirata dva izmed meni ljubših literarnih likov in ki v naslovu obljublja šport in morje, dve meni tako ljubi zadevi? Okej, nogomet ni ravno moja prva izbira, ampak vseeno … Je pravilen odgovor nič? Ne.

  • Domišljija vs. naravni zakoni

    Gaja Kos

    Kako je mogoče, da luna, še nedavno okrogla kot balon, postaja tanka kot miškin repek?

  • Špehbomba … stično

    Gaja Kos

    Roman #3špehbombe se dogaja predvsem na cesti in mineva med srečanji z zanimivimi posamezniki in zapleti v obliki sabotaže, vremenskih muhavosti in raznoraznih telesnih bojkotov, a njegovo roadtripovsko lahkotnost uravnotežijo kompleksnejša vprašanja.

Izdelava: Pika vejica