Pri-ročna umetnost

Ob bogatem naboru aktivnosti, ki segajo od fotografije in filma do lutkarstva in še česa vmes (no, ne nujno vmes, tako se samo reče), umetniški multipraktik Andrej Štular tu in tam izda tudi kakšen strip, bodisi za odrasle bodisi za mlajše.

Pred leti smo se podružili z deklico Živo, ki je živahna in jo zanima vse živo in neživo in kljub temu, da ne more leteti, veselo leta po stripu Živa sem!. V njem je zbranih šest nepovezanih epizodic, ki pa vse osvetljujejo junakinjo in njeno življenje, da je pred našimi očmi vse bolj – živa. V jezikovnem oziru zelo sproščen, tu in tam zabaven strip je narejen v »klasični«, risani maniri, ki pa jo ustvarjalec že v naslednji knjigi za mlajše, slikanici majhnega formata Bežimo, svet se podira!, zamenja z drugim izrazom, ki ga uporabi tudi v najnovejši knjigi Medved, nekakšni kombinaciji slikanice in stripa. Še en premik se kaže tudi v tem, da je Štular prešel od avtorskega besedila k zakladnici ljudskega slovstva; v Bežimo, svet se podira! je upodobil rezijansko pravljico, Medved pa je priredba ruske pripovedke (ki je bila pred mnogimi leti objavljena v reviji Ciciban).

Zgodba je postavljena v nekoč in nekam daleč na vzhod, v samoto in zimo, sredi katere v slogi bivata ded in babica. Kot se pozimi, kjer kurijo na drva, rado primeri, jih tu in tam zmanjka in je treba ponje v gozd. Rečeno, storjeno, ded se toplo obleče, vzame sekiro in hajdi. Vse lepo in prav, dokler na prizorišče ne pritaca medved, siten, ker so ga sredi zime zbudili, in še lačen za povrhu. V dedu vidi primeren zalogaj, a ded je zvit in mu predlaga, naj ga najprej malo pokusi, da bo videl, če je sploh okusen. Zgodba ima vse, kar je treba, da pritegne – vzpostavi odnos med dvema likoma in pripravi prikladno izhodišče za zaplet, ki vsebuje nekaj napetosti, predvsem pa ukano, ki poskrbi za … razplet, seveda, kakšen je, pa preverite sami.

A še bolj kot zgodba iz besed, je v Medvedu zanimiva likovna zgodba. Štular se ruske pripovedke loti enako kot rezijanske pravljice, kar pomeni uporabo najrazličnejših materialov in tehniko kolaža, v sklepni fazi pa vključuje še fotografijo. Umetnik svet zgodbe ustvarja iz tako rekoč vsega, kar mu pride pod roke – iz vejic, papirja, lesa, tkanin, različnih železnih kosov, plute in še česa. Z vsem naštetim ustvarja eksterierje in interierje (simpatičen je detajl slike, ki visi v hiši deda in babice, na kateri je prizor iz avtorjeve rezijanske knjige), predmete in like, in to presenetljivo prepričljivo, poglejte si na primer deda sredi brezovega gozda.

O všečnosti takšne ilustracije, sploh na prvi pogled in pri najmlajših, težko sodim (o tem, da jim bo zanimivo raziskovati, iz česa je kaj narejeno, že laže ugibam), vsekakor pa pomeni zanimivo in dobrodošlo poživitev domače slikaniške scene. Štularjeva ilustracija pa je pomembna tudi v tem, da ogledobralca spomni, koliko različnih načinov obstaja za (likovno) pripovedovanje zgodb – samo ozreti se je treba okoli sebe ali pobrskati po kakšnem predalu in seveda imeti dobro idejo, kaj in kako s tem, pa spretna roka tudi pride prav. Jasno, da ni vse umetnost, ampak tudi zabava nekaj šteje.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS