Tiha voda bregove dere

Ob 130. obletnici smrti Emily Dickinson, ene izmed največjih pesnic vseh časov, je pred nami knjiga Ujeta svoboda, ki nariše hipen, a jasen portret ženske v belem, napol mistične figure, ki je le redko zapustila hišo in se veliko raje predajala svetovom znotraj. Lovila jih je med skrivnostne pomišljaje in se jih dotikala na robovih stvari. Protislovnost izraza »ujeta svoboda« je ravno tisto, kar njeno bitje najbolje opiše; čeprav je bila večino življenja po lastni izbiri osamela in odmaknjena, ji to ni preprečilo pogleda ven in onkraj ali kakor zapiše v spremni besedi Tadeja Spruk: »meje njenega fizičnega prostora [je] niso omejevale.« Pričujoča knjiga tako ni le obeležje obletnice, ampak študija v malem. Poleg izbora njenih pesmi – izmed katerih se jih kar 18 pojavi v biografskem filmu Tiha strast (A Quiet Passion, rež. Terence Davies, 2016), na kar opozarjajo tudi opombe –, spremne besede in kratkega življenjepisa je zadnja tretjina knjige posvečena še odlomkom iz biografskega romana Bela dama (La dame blanche) francoskega pesnika in pisatelja Christiana Bobina, ki bo leta 2017 izšel pri isti založbi.

Med pesmimi in romanom se zato ustvari poseben dialog, ki vsebuje še eno protislovje. Če so namreč pesmi izkaz živahnega ustvarjalnega duha, je roman, ki se začne s pesničino smrtjo, poetično utelešenje tistega, kar se skriva med in predvsem za pomišljaji: »Medtem ko se okrog nje razvnemajo ambicije in si vsak želi nekaj biti, ona vzvišeno sanja o tem, da bi bila nič in bi umrla neznana. Ponižnost je njen ponos, neopaznost njeno zmagoslavje.« Zato ne preseneča, da je njena antologijska in najbolj znana pesem ravno tista, v kateri se imenuje za Nikogar. Bobin se zelo nežno, a tudi premišljeno analitično loti prikaza njene tihe ujete svobode: »Emilyjina duša je v kaplji jutranje rose. Njeno kraljestvo je majceno. Nebo opazuje skozi prosojna krila kačjega pastirja in si uredi samostan v zvončku šmarnice. Dimnik v ognjišču, skozi katerega z neba padajo zvezde, postelja, prekrita s snegom, in miza iz češnjevega lesa.« V sozvočju z njenimi verzi je prav Bobinov slog, ki od lirskega prehaja v prozo in nazaj, kdaj umolkne in spet drugič povzdigne glas.

S tem zgradi ozadje za branje njenih pesmi, ki so navidez preproste, a v sebi skrivajo neslutene globine. V izboru ne manjka najbolj znanih pesmi, od Jaz sem Nihče do »Upanje« je stvar s peresi, njen kratek verz pa v prevodu pogosto deluje še krajši, še bolj poln belih mest. Posebnost njene poezije so famozne velike začetnice, ki jih pristavlja predmetom in pojmom. Ti dobijo nov, svečan poudarek. Vsaka stvar je v tišini lahko veličastna, vsaka ujeta svoboda ima svoj smisel in namen. Izbrane pesmi so raznolike, upesnjujejo vse od minljivosti in smrtnosti (»Nikdar, ko gremo, ne vemo, da gremo –«), razočaranja, bolečine (»To pismo pišem tebi, Svet, / ki nisi pisal Meni –«), do naklonjenosti, vere in čudenja nad svetom, vseeno pa prevladuje bolj teman občutek, ki včasih meji na morbidnost, dodatno brezizhodnost ustvarjajo zaključni verzi pesmi, ki se velikokrat stečejo v pomišljaj, v nedokončano misel, ki obvisi v zraku, ki ne najde sklepa ali pomiritve. Predvsem pa se njena poezija vedno ozira navznoter, ne komentira družbene realnosti, ampak ostaja zelo intimna, odmaknjena. Ujeta svoboda je tako hommage življenju in ustvarjanju pesnice, ki je v svoji zaprtosti med štiri stene razprostrla Vesolje in znala dati Upanju krila, Dihu moč in Svetu pomen.