Prijeten ritem obilja podob

Franci Novak, Podnebne spremembe. Ljubljana: LUD Literatura, 2014. (Prišleki)

Nina Sivec

Franci Novak ostaja v kratkoprozni zbirki Podnebne spremembe zvest motivni pokrajini, ki jo je izrisal v svojem prvencu, pesniški zbirki Otroštvo neba. Naklonjene kritike na čelu z Veronikino nagrado pričajo o tem, da je avtor svoje delo v prvencu dobro opravil, da se je torej izrisana pokrajina prepričljivo spletla z Novakovo pesniško govorico. Vprašanje, ki se tiče pričujoče zbirke, se tako ponuja samo od sebe – ali mu je poleg motivno-tematskega sveta (in naslova zbirke, ki je enak naslovu ene od pesmi iz Otroštva neba) iz poezije uspelo v prozo prenesti tudi prepričljivost.

Najprej nekaj »tehničnih« podatkov: zbirko sestavlja štirinajst zgodb, med katerimi Novak krmari od prvoosebnega pripovedovalca do tretjeosebnega in celo drugoosebnega (Bogovi), od moškega do ženskega glasu. Starostni razpon glavnih junakov in junakinj sega od nežnega otroškega odkrivanja sveta prek mladostniškega iskanja ljubezni in smisla do zrelejšega soočanja z življenjem. Raznovrstnost pripovednih perspektiv in heterogenost pripovedne snovi torej niso tiste točke, kjer bi se zbirka zaokrožala v neko sklenjeno celoto. Glavni povezovalni element zbirke je njen slog, ki z že omenjenim motivno-tematskim svetom vleče rdečo nit že iz pesniškega prvenca in na ta način postaja prepoznavni znak Novakovega pisanja. Predmetni svet Podnebnih sprememb sestavljajo elementi iz narave, ki bi jih lahko razdelili na pripadnost štirim naravnim elementom: gozdovi, drevesa, krošnje, listi, cvetovi, živali (element zemlje), potok, slap, jezero, tolmun, dež (element vode), nebo, oblaki, zvezde, veter, luna (element zraka) in vseskozi prisotna svetloba (element ognja) v raznoraznih oblikah. Poleg predmetnih opisov, ki delujejo nadvse nazorno, so zgodbe v zbirki bogate tudi z drugimi čutnimi opisi. Tako lahko slišimo »jok dojenčka, sijoč in moder kot številke na uri«, »globok vzdih vode« in »šumenje vetra, premikanje zaves in tiktakanje ure« ter vonjamo »zeleni vonj hribov« in »težek in gost zrak, [ki] diši po cvetju in ljudeh, ki so bili dopoldne pri maši«.

Novak pa se ne zaustavi pri senzornem obilju, ki bralca pomaga prestaviti v pripovedni svet in mu omogoči, da začuti, na primer, vroče poletje v stanovanju (Hiša) ali občutek bosih nog na pesku in okolico jezera (Podnebne spremembe). Tisto, s čimer je zbirka prežeta od začetka do konca in kar bralca še dodatno spodbudi k občutenju zapisanega, je nepreštevno število komparacij, ki povezujejo predmetnost štirih elementov in čutne zaznave med seboj. Zbirko lahko odpremo malodane na poljubni strani in v nas bo pljusknilo obilje podob. »[K]ot tujek med vodnimi rastlinami«, »kot mreže čez najini telesi«, »kot da so ostanki velikih odrezanih nog«, »kot trhle stopnice na najskrivnostnejša podstrešja«, če naštejem samo nekaj bolj ali manj naključno izbranih primerov. Kljub temu da gre za izredno gosto besedilo, napolnjeno s podobami, senzornimi opisi in komparacijami, uspe Novaku nekaj na videz skoraj nemogočega: to silovitost podobe uspe zadržati na strani obilja in ne prestopi na stran preobilja, nabuhlosti in pretencioznosti. Besedila v zbirki se sicer večinoma resda šibijo pod težo podob, vendar so hkrati presenetljivo minimalistična in nežna, saj jih uravnotežuje enakomeren in umirjen ritem, dosežen s ponavljanjem, z neprestanim zajemanjem iz istega predmetnega sveta in vedno novimi komparacijami, ki tem ponovitvam prinašajo svežino.

Če se za konec vrnem k vprašanju iz uvoda, lahko rečem, da me je Franci Novak s kratkoprozno zbirko vsekakor prepričal, da je njegova poetika, ki postaja s to zbirko že kar prepoznavna, nadvse primerna tudi za prozne zapise.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vstop literature v naravo

    Aljaž Krivec

    Po pesniški zbirki Otroštvo neba (Mladinska knjiga, 2011) se nam Franci Novak po treh letih predstavlja še kot prozaist. Kratke zgodbe, ki jih zaznamuje tenkočutno, estetizirano … →

  • Romar po sublunarnem svetu

    Miha Marek

    Iršič v Človeku pod luno z več vidikov reproducira Poezijo za avtomehanike, z drugih pa jo nadgradi in poglobi. Najopaznejša kontinuiteta je formalna. Iršič ostaja pri prepoznavnem stihijskem svobodnem verzu: vse pesmi tečejo neprekinjeno, brez delitve na odstavke; a vendar se praviloma dovolj jasno členijo na motivne razdelke.

  • Iz zbirke Točke izginjanja

    Lucija Stupica

    Pod oknom je mesto, a v hotelski sobi je dovolj prostora samo za dva. Sanj ni, tako in tako je prevroče za spanje.

Izdelava: Pika vejica