Povzetki ali beležke?

Aleš Berger, Povzetki. Mladinska knjiga, Ljubljana 2016. (Zbirka Nova slovenska knjiga)

Katarina Kogej

Objava dnevnikov slovitih piscev se – z njihovim privoljenjem ali brez – zna izkazati za sila nerodno zadevo. Da bi slednje pri sebi preprečil, je Berger svoje dnevniške zapiske zadnjih tridesetih let požgal, za objavo pa nato pripravil Povzetke. Ti v sebi združujejo pisan nabor najrazličnejših besedil: od krajših razmišljanj in anekdot o preteklosti, vsakodnevnih navadah, zapostavljenih predmetih, ljudeh do jezikovnih iger, šaljivih pesmi, vaj v slogu ter seznamov prebranih knjig, obiskanih kino predstav, prenočišč in srečanj. Berger, čigar opus dolgoletnega dela prevajalca, urednika, kritika in pisatelja je zastrašujočega obsega, se pri pisanju Povzetkov dosledno poslužuje načela »manj je več.« Pa še do tega, kar naposled ostane, ohranja samoironično distanco, na kar opozarja uvodni citat Tristana Bernarda: »Zaneseš se lahko samó nase. A ne prav dosti.«

Besedila, ki Povzetke sestavljajo, med seboj veže več rdečih niti. Ena izmed njih je pogledovanje v preteklost ter spraševanje o tem, kaj je bilo pri njej dobrega in kaj manj dobrega. Njegov pogled je ob tem pogosto nostalgičen, pred patetičnostjo pa ga rešuje duhoviti pristop: »Na Orlovi smo imeli pozimi tako lepe ledene rože, da sem vse noči prebedel, da jih ne bi kdo ukradel.« Tudi sicer je spominjanje v Povzetkih vedno aktivno dejanje, h kateremu je nato vabljen tudi bralec: »H koliko zobozdravnikom si hodil? Kam? Kdaj si zadnjič goljufal na mestnem avtobusu? A so te dobili? Kdaj si zadnjič poklical iz telefonske govorilnice? Koga?« Številni izmed daljših zapisov so posvečeni danes nekoliko pozabljenim predmetom: stacionarnemu telefonu, vžigalicam in razglednicam, ki jih samooklicani »komunikacijski tradicionalist« imenuje kartoline. Ob tem se spominja tudi že domala zamrlih navad, ki so povezane z njimi: umetnost pisanja kartolin izpostavi kot neprimerno ljubšo od neosebnih SMS voščil. Dotični zapis je še toliko bolj ganljiv zaradi posvetila Alešu Debeljaku, ki svojega mesta znotraj Povzetkov – dodeljen mu je naziv razgledniškega rekorderja – ni utegnil videti na lastne oči. 

Bergerjevo »veselje do starokopitnosti in sovraštvo do novotarij« spremljata tudi razmisleke, v katerih obuja spomine na svoje poklicno udejstvovanje. Očitnim prednostim digitalnih slovarjev navkljub trmasto išče (in najde) razloge za uporabo fizičnih knjig. V nekaj jedrnatih (od)stavkih povzame svoje začetke kariere z ustvarjanjem glasila Koraki in težavami, ki so ga ob tem spremljale (»Ko sva ustanovila gimnazijsko glasilo, Samo, in ga imenovala »Koraki«, si nisva mislila, da naju bodo spotaknili kar na prvem ovinku«). V drugem povzetku med spraševanjem o tem, zakaj se hodi »na« in ne »v« založbo, zaobjame svoje dolgoletno delo na različnih založbah v vlogah prevajalca in kasneje tudi urednika. Njegovo delo je ob tem vselej tesno prepleteno z ljudmi, ki so ga spremljali v takšnih ali drugačnih vlogah – tu je posebej izpostavljena »gospa Radojka« Vrančič, ki se je v daljšem zapisu spominja s toplo hvaležnostjo. Drugi – kolegi, prijatelji, cimri, ali naključni mimoidoči – pa svojevrstna posvetila dobijo kot anonimni junaki pikrih izrekov: »Tako ji je pihal na dušo, da jo je prav zazeblo« ali: »Govoril je, kot da bi rožice sadil. In temeljito jih je zalival z gnojnico svojih dejanj.«

Ravno pravo mero ironije Berger dosledno ohranja tudi do sebe, svojega dela in vsakodnevnih navad. Skozi slednje se razkriva kot navdušen obiskovalec krčem, natančen potrošnik, ki ne dopusti sleparjenja na svoj račun, zagrizen nasprotnik tistih, ki prezgodaj vstajajo, ter pedanten igralec taroka. Suvereno zavzema pozicijo starega moža, ki je videl, prebral, doživel in sanjal marsikaj – kar se nato v vsakdanjem življenju tudi sem ter tja pomeša, zato se med vožnjo z avtobusom sprašuje, ali je sploh še v Ljubljani, če se ni morda kako znašel v pariškem metroju. Podoben prehod med različnimi nivoji resničnosti ponuja povzetek Iz zgodovine sanj, ki zajema nabor sanj iz let 1970–1976, njim pa se pridružujejo še tiste izmišljene iz Natečaja za sanje. Spet drugi skok, ki služi za ponazoritev delovanja in elastičnosti Bergerjeve domišljije, je krajši sestavek, v katerem tekalka, ki mu na sprehodu prekriža pot, na naslednji strani postane junakinja krajšega monologa. Ti prehodi so izpeljani tako elegantno, da so včasih skoraj neopazni, kar navkljub različnosti Povzetkov pripomore k njihovi notranji povezanosti. V tem oziru so znotraj Povzetkov morda najbolj moteči elementi ponavljajoči se seznami, ki s svojo strogo faktično naravo nekoliko grobo posegajo v sicer organsko vezljivost besedila. Z njimi Berger na nekaj mestih celo leto gladko ponazori z eno samo dejavnostjo – kot je recimo obiskovanje krčem – vendar se njihova vloga ob umanjkanju kakršnega koli vsebinskega komentarja približa vlogi nepotrebnih mašil. 

Podobno brez širšega konteksta ali komentarja, a vsebinsko težji se v knjigi vseskozi pojavljajo tematsko različni aforizmi, ki bi si celo zaslužili oznako temeljnih gradnikov Povzetkov. »Ves lajf spraviti na en fajl,« je eden izmed njih, ki ga najdemo v začetku, ki ga gre jemati tudi kot vodilo za nastanek knjige. Končnost, implicitna v besedni zvezi »ves lajf«, pa tako obenem opozarja še na drug vidik Povzetkov: na njihovo v začetku subtilnejšo, a proti koncu čedalje jasnejšo tematiko minevanja in poslavljanja. Duhoviti obdelavi navkljub (»Če človek prevečkrat sam pri sebi positnari, da je življenje postalo dolgočasno, mu le-to ustreže in se popestri z napotnico v špital.«) določena vprašanja ostanejo brez jasnega odgovora: »Kaj morda ostane za mano tisti dan? Žoga sosedove hčerke na moji gredici, plošča, ki je nisem vrnil Milanu D., nezalite gorečke (če bo poletje), neodmetan sneg na pločniku (pozimi)« ali: »Ko požgeš dnevniške zapiske zadnjih tridesetih let – se pomladiš ali dokončno postaraš?« 

So Povzetki torej to, kar preostane ali to, kar nastane? In, konec koncev tudi: za koga? S svojo razpršenostjo vsebine in oblike Povzetki nemara bolj kot na zaključeno literarno delo spominjajo na beležnico, ki jo bodo lahko v polnosti cenili predvsem tisti, ki so z na tak način povzetim »lajfom« že seznanjeni ali pa se celo sami znajdejo na njihovih straneh. Urejevalni princip, ki povzetke povzema v Povzetke, je namreč preveč vezan na lik njihovega avtorja, da bi delu dopustil ohranjati integriteto kot celota, in ne le skupek fragmentov, v katerih občudovanje vzbujajo Bergerjeve hudomušne, do kraja izčiščene formulacije besed. Vrednost Povzetkov zato kaže iskati predvsem znotraj posameznih izmed njih, znotraj Bergerjevega vrhunskega obvladovanja jezika, ki zahteva in vabi k ponovnemu, nelinearnemu prebiranju. Razpršenosti navkljub predstavljajo dragocen retrospektivni pogled na lastno delo enega največjih imen našega literarnega prostora.

O avtorju. Katarina Kogej (1993) je študentka magistrskega programa anglistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tajkunovo domotožje

    Matej Bogataj

    Bahamski dokument je tako nekakšno nadaljevanje Odvetnika; za oba je značilno, da je v ozadju spletke avtoriteta, ki si jemlje pravico poseganja v karkoli. Ne glede na želje okolice, takšen gospodar upravlja z usodami vseh in obenem, po istem ključu, tudi z najbližjimi.

  • Poljub Rdeči kapici

    Matej Krajnc

    Kravos je dolga leta domala sam, v redki družbi (morda zgolj v družbi Ervina Fritza) stal na »neuvrščenem« polju poetike – ni bil ne tradicionalist, ne del eksistencialistične skupine, ne ludistov in tudi drugih avantgardistov ne.

  • »… stebla besed izgubljajo čitljivost.«

    Diana Pungeršič

    Naslov četrte pesniške zbirke Barbare Pogačnik bralcu ponudi enega od ključev, s katerim odpre vrata v zbirko. Kot je Carrollova Alica v čudežni deželi v temelju literatura igre, humorja, … →