Poskus angažirane literature

Novi roman Lenarta Zajca je ambiciozno delo, v katerem si avtor za cilj zada prikazati široko sliko slovenske družbene stvarnosti. V tem pogledu je delo logično nadaljevanje Zajčevega zadnjega projekta Vstaja zombijev s podnaslovom, ki pojasnjuje vsebino – Dnevnik protestnika. Agencija predstavlja namreč odmik od mladostniške problematike, s katero se je ukvarjal v prejšnjih delih, v nekaterih segmentih romana pa se da razbrati vzporednice z njegovo bolj eksperimentalno prozo (Zgodbe iz teme in Hevimetal).

Da gre za ambiciozno delo, priča že njegov obseg, ki krepko prekaša pisateljeve dosedanje izdaje. Za sodbo o kakovosti romana bistveno bolj pomembna obsežnost pa je tista vsebinska, ki se deli na pet poglavij. Skozi njih spoznavamo življenjske zgodbe sedmih različnih oseb, nekaterih manj, drugih bolj podrobno, katerih vezni člen je njihov delodajalec – zavarovalniška agencija. Ta produkt kapitalizma, ki trka na slabo vest ljudi, na njihov najbolj ranljivi in občutljivi del življenja – zdravje, za katerega umirajoča socialna država ne zmore več ustrezno (po)skrbeti, se izkaže za premišljeno pisateljevo izbiro. Na ta način avtor ne postavi na ogled samo tega, o čemer se lahko vsakodnevno prepričamo iz medijev in vsakodnevnih dogodkov (poenostavljeno povedano, to, da kapital služi njihovim lastnikom, in ne drugim ljudem), vendar mu specifika okolja, v katero so postavljeni zavarovalni zastopniki, omogoča tudi vstop v zasebnost slovenskih domov. Na ta način se zgodbam sedmih osrednjih likov pridruži kopica zgodb z druge strani, ki se največkrat odvija v najrazličnejših odtenkih revščine. 

Do tu vse lepo in prav – na ozadju zgodbe agentov in njihove interakcije s strankami poda pisatelj očitno, a nevsiljivo kritiko družbene stvarnosti. Ker pa noče ostati zgolj pri slikanju problematike, ampak želi postreči z možnimi rešitvami, se tega loti preko likov, točneje Blaža, v katerem brez problemov prepoznamo avtorjev alter-ego. Tu se ne morem strinjati z besedilom spremne besede, kjer Vesna Mikolič zapiše, da gre pri tem za »posredovanje ene od možnih rešitev za današnjo družbo, ki jo pisatelj nevsiljivo in kakor mimogrede vkomponira v fabulo.« Deli, kjer je ta »možna rešitev« podana, namreč vidno izstopajo iz besedila in zmotijo tok branja. Opisi življenja v Zelenem dvoru izstopajo tako po natančnosti opisov, torej na slogovni ravni, kot tudi po vzdušju – Zeleni dvor je namreč predstavljen pretirano utopično, celotno območje je malodane raj na zemlji, kjer v maksimalnem sožitju z naravo in v spoštljivem sobivanju živijo ljudje iz različnih socialnih ozadij, srečni, veseli, zadovoljni, še njihov dolenjski naglas je »prijeten«. Blaževo navdušeno razmišljanje o potencialih takšnega zelenega, samooskrbnega naselja se bere kot podroben predstavitveni program delovanja zadrug in ne kot del literarnega dela. Zdi se, kot da je avtorja v zanosu poneslo v drugo okolje, v drugi diskurz, saj leposlovna literatura v glavnem ne prenaša dobro takšnih očitno ponujenih, jasnih in vsiljivih odgovorov, četudi so še tako dobro zastavljeni. 

Družbeno-kritična plat romana je prevladujoča, vendar nikakor ni edina. To je tudi ljubezenski, fantazijski, psihološki, erotični, razvojni, … roman – še en kazalec, ki kaže na velikopoteznost zasnove. Na čelu že omenjene množice osrednjih likov je skrivnostna fatalka z bizarnim imenom Muci, ki s svojim prihodom v življenjih prebudi potlačene spomine, travme, strahove, želje in s tem sproži vrsto najrazličnejših dogodkov. Zgode in prigode osrednjih likov so tako zelo razgibane: vse od nasilnega ljubezenskega razmerja do skrivnostnih stricev iz ozadja, za katere se (ironično) izkaže, da ne obstajajo, pornografske popoldanske dejavnosti ene od agentk, prikritega gejevstva, sumljivih in nepojasnjenih dogodkov do Herbalifea – ne, to nikakor ni dolgočasno branje. 

Raznolikost vsebine, v ozadju katere je težnja po prikazu slovenske realnosti tukaj in zdaj, so torej močnejši aduti romana. Ko pa se avtor odloči prikazu dodati še rešitev, se stvar zalomi in to, kar bi lahko bila angažirana literatura, zdrsne na polje ponujanja enoznačnih rešitev, ki bolj kot po angažmaju diši po tendencioznosti in ki bi, na primer, veliko bolje funkcionirali v avtorjevem predzadnjem delu kot pa v tako široko zastavljenem leposlovju.