Pank je mrtev, angleška kraljica pa ne

Blaž Iršič, Poezija za avtomehanike. Ljubljana: LUD Literatura, 2016. (Prišleki)

Veronika Šoster

»Bili smo pankerji / bilo nas je / dva« je verz, ki je zapisan na ovitku totalno odštekane pesniške zbirke Blaža Iršiča, pankerja med pesniki in pesnika za avtomehanike, če sklepamo po naslovu. Ob branju se je treba vsake toliko opomniti, da to ni stand-up, ampak poezija, kar je zelo težka naloga, če se obenem režiš kot zmešan. Poezija za avtomehanike je knjiga, ki jo je slovenska poezija krvavo potrebovala, ne da bi se tega sploh zavedala. Prišel je Blaž Iršič, vseeno mu je za vse, pa še zmeraj piše kot reanimiran Bukowski na speedu. 

Iršičeva poezija je v prvi vrsti sproščena, in ravno zato si lahko privošči takšno mero direktnosti in neotesanosti. »Rad bi bil ptica, / a ne znaš peti, / ne znaš leteti. / Lahko pa se usedeš na drevo, / pogledaš dol in se userješ.« Ne pozna cenzure, zato so verzi polni kletvic, nesramnosti in drugih škandaloznih izjav, ki velikokrat padejo na pamet tudi komu drugemu, pa nima jajc, da bi jih zapisal, sploh pa ne v pesem. Irščev Napoleon je »Bonaparte, ta majhna buckasta pizda«, Mihail Gorbačov »izgleda[…] kot nekdo, / ki se mu je šoja usrala na plešo.« Verzi kar pokajo od navezav, ni pa jim težko slediti, ker gre za vsem znane osebnosti, ki so zbrane z vseh vetrov. Če jih naštejem le nekaj: Bill Gates, Milošević, Hitler, Mati Tereza, Gandi, Jezus, Jožef, Bud Spencer, Alah, Marx, Castro, Dalajlama, Lennon, Jackie Chan, Jesse Owens, Haider, Mengele, Gagarin, Margaret Thatcher, Aleksander Veliki in tako naprej, pa nisem še niti na polovici. Pred njim niso varne niti države (»Gana je nekje v Afriki, / tako kot antilope, malarija in Pedro Opeka.«), narodi (»In Islandci? / Spijo na delovnem mestu. / Tako ne bodo nikoli rešili teh kurčevih kitov!«) in kralji (»Danski kralj. / Se sprašujete, kaj kurca počne danski kralj v tej pesmi? / Kaj kurca pa pravzaprav sploh počne danski kralj?«), če že, so ogroženi še bolj. Kot da bi veljalo pravilo, da se pesnik ob nekoga ni obregnil samo zato, ker se nanj v tistem trenutku ni spomnil – se bo že v naslednji zbirki, brez skrbi. Vsak je namreč primeren za »obravnavo«, vsakdo ima svoje hibe in posebnosti, in Iršič nanje pokaže s prstom enako kot deček na cesarja v Cesarjevih novih oblačilih, tako da mu sploh ničesar ne moremo zameriti. 

Rad se igra tudi z aforizmi, kar pride do izraza v sklopu pesmi, naslovljenem Kratke pesmi za tiste, ki ne marajo dolgih pesmi. Brez dlake na jeziku se v isti sapi ponorčuje iz Jezusa: »Kje si, Jezus, ti bela smet?« (Jezus in rasizem) in iz Hitlerja: »Adolf! Daj mi enga lupčka!« (Nacizem in ljubezen), vmes pa navrže še nekaj bolj lahkotnih: »Kupil sem si žirafo. / Sedaj imam eno žirafo več kot sosed.« Te kratke pesmi imajo dejanski potencial, da ponarodijo, sploh tale anekdotična o Slovencih je dobra kandidatka: »Kdo nadzoruje te delavce, Artur?« / »Nihče. To so Slovenci.« Pesnik rad humorno podaja tudi večne resnice – kdor je kdaj bral Alana Forda, bi jim rekel poslovice –, ki so izvirno njegove, a hkrati tako preproste, da se človek kar tolče po glavi, kako nanje nikoli ni pomislil sam. Začne se že pri poimenovanju čisto navadnih stvari (»Lepinja je neke vrste kruh.«), do človeške anatomije (»Lahko si še tako popoln, / vedno bo obstajal delček hrbta, / ki si ga nikoli ne boš mogel popraskat.«) in logistike (»če bi rad prišel na otok, potrebuješ most / ali trajekt ali zelo debelo truplo in vesla.«). Vse te domislice dajejo zbirki svojstven pečat.

Glede na to da se v pesmih pojavlja toliko znanih osebnosti, si Iršič seveda ne more kaj, da ne bi v pesnjenje vključil tudi dobršne mere družbene kritike. Ta je sicer direktna, a ne zatežena, saj je vsak še tako pravičniško jezen ali razžaloščen zapis o stanju družbe pospremljen s črnim humorjem, z ironijo ali samoironijo ali pa samo s kako pokvarjeno foro. »Oba imava istega predsednika, / ti si ga volila, / jaz ne. / Vidiš, / lahko smo si še tako različni, / vedno izvolimo kretena,« zapiše o politiki, pri miru pa ne pusti niti katoliške vere. Slednja je pri njem sploh na tapeti, v eni izmed pesmi recimo papežu menjajo plenice, v drugi se Jožef priduša, da Jezus ni njegov, pa tudi bog ne ostane izvzet: »če bog obstaja, NAJ PLAČA INTERNET.« Vseprisotni pikri humor začini še tako nesramno ali bogokletno (kakšna beseda!) izjavo in jo hkrati prizemlji do te mere, da nismo prepričani, če jo sploh lahko jemljemo resno, in tudi njegova vulgarnost ni ogabna, prej bizarno zabavna. Navsezadnje je Iršičev lirski subjekt praviloma vsega naveličani delavec, ki vstaja sredi noči in ima poln kufer vsega sveta, zato moramo razumeti, da tudi za razne svetovne nebuloze ne bo imel ravno potrpljenja …

Pesmi so napisane kot dialogi ali večkrat monologi, v katere dobimo hipen vpogled. Velikokrat so celo notranji, tako da imamo občutek, da si subjekt svoja sarkastična nerganja bolj mrmra v brk, a hkrati dopušča, da jih sliši tudi tisti, ki je postavljen najbliže. Tako se dejansko počutimo nagrajene, da lahko odščipnemo košček te poezije in ga vzamemo zase. Tudi obilica psovk je razumljiva – kdo pa še v lastni glavi pazi na besede? Enako je s pogovornimi izrazi, ki jih pesnik neopazno umešča v verze, pri tem pa mu uspe, da zapisi ne postanejo recimo enako nerazumljivi kot v kakšnem Trainspottingu, ampak dajejo pesmim pridih pristne govorice. Sestavljene so na način lepljenke, tako da so verzi včasih bolj, včasih manj logično navezani eden na drugega in kažejo na še eno značilnost notranjega monologa – pisanje na način asociacij. Nenehno se dogaja tudi komunikacija z bralcem, četrta stena se podre že zelo kmalu in ostaja zrušena do konca, tako da se zdi, kot da je cela knjiga nastop na odru, in fore v njej najbolje delujejo v živo, ne pa iztrgane iz kontekstov, zato je težko karkoli citirati, ne da bi se pokvaril vtis. Le vsake toliko je kakšna pesem šibkejša, saj vsebuje preveč klišejskih ali velikih besed, toda take lahko preštejemo na prste ene mizarjeve roke.

Poezija za avtomehanike je knjiga, ki človeka spremeni. Čeprav bi se bilo izrazu genialno bolje izogniti, se mu tukaj resnično ne moremo, ker kolikokrat v življenju pa človek naleti na pesniško zbirko, pri kateri ne more v miru srebati čaja ali kave, ker na vsaka dva verza zajema sapo in se smeji kot zblojen? In če so to pesmi za avtomehanike, kakšne bi bile šele za raketne inženirje.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Semifantazijski proekološki zaris tukajšnjosti

    Anja Radaljac

    Mamuti so pomemben roman; pomemben zaradi sproščene nastanitve v medprostoru zajemljivega in nezajemljivega od koder v “prostor zaznave” potiskajo marginalne realije časoprostora kar počno na poudarjeno literarno igriv način, s fragmentiranjem pripovedi, prepletanjem mnoštva pripovednih tokov, vnašanjem elementov fantazijske pripovedi ter “sproščenim pripovedništvom,” ki ni zavezano pripovedovanju “osebnih zgodb”.

  • Odsev: onkraj upa in obupa

    Klemen Kordež

    A tekom strani so se mi najprej zlagoma potem pa vedno hitreje in predvsem očitneje začele odstirati tudi težje dostopne plasti posameznih zgodb, ki so se, ne najdem boljšega izraza, začele zrcaliti in izvijati iz na prvi pogled naključnega popisovanja bolj ali manj vsakdanjih dogodkov.

  • O moškem, ki je pisal čisto kratke zgodbe

    Veronika Šoster

    Glede na prebrano bi bil lahko Pregl brez težav ghostwriter za stand up komike, saj se njegovi zapisi kar iskrijo od energije, humorja, živahnosti, posebnosti in nepričakovanosti.