Od inovativnosti do predvidljivosti

Agata Tomažič, Česar ne moreš povedati frizerki. Novo mesto: Goga, 2015.

Nina Sivec

Očitno bo književno leto 2015 zaznamovano z vstopom (kulturnih) novinark na polje književnosti. Zbirka kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki je namreč prvenec izpod peresa Agate Tomažič, do sedaj v javnosti bolj znane po svojem novinarskem delu.

Zbirko sestavlja trinajst zgodb, ki bi jim težko našli očiten in oprijemljiv skupni imenovalec, mogoče bi rdečo nit zbirke še najlaže opisala z izmuzljivima pojmoma, kot sta nenavadnost in skrivnostnost, ki vznikata iz poteka in vsebine zgodb. Ta označevalca sta na primer močno prisotna v zgodbi Žabji princ, ki je tudi v ostalih segmentih med najbolj zapomljivimi in ji zato upravičeno pripada otvoritveno mesto v zbirki. Skozi zgodbo spremljamo slovensko verzijo ameriškega psihota, nekakšnega sodobnega kvazimeščana s priučenim okusom najvišjega cenovnega razreda, ki priča o finančni (in, po njegovem mnenju, vsesplošni) superiornosti. Za razliko od izživljanja nad ženskimi telesi pa najde glavni lik Žabjega princa svojo potešitev v obratu k naravi – dobesedno. Tu pride na vrsto omenjena nenavadnost in skrivnostnost, saj se začne protagonist, za razliko od Gregorja Samse, postopoma preobražati v žabo. 

Ta zgodba vsebuje še eno značilnost, ki sicer ni prisotna v vseh zgodbah, a v tistih, kjer je, je zelo očitna – nasprotje med naravo in človekom oz. civilizacijo. Vrata narave ostajajo za človeka v večini, izjema je omenjena zgodba, trdno zaprta. Ostalim akterjem ni dano prestopiti meje med svetom logike v svet fantazije kljub radikalnim poskusom (S pticami si delim nebo), iskanju utehe in odrešitve (Balkon, Kdor puli japonski dresnik, slabo ne misli). Če torej zgodba ne prestopi mej racionalno urejenega sveta, ostaja narava človeku nedostopna in tuja, na ravni metaforike pa hladna in mehanska (Predvidljivosti se ne moreš veseliti). 

Če nas prva zgodba učinkovito vpelje v ton zbirke, pa druga zgodba, ki tudi z naslovom (Plašč) aludira na znamenito Gogoljevo delo, sicer ohranja atmosfero nenavadnosti, vendar ji spodrsne na čisto vsebinski, verjetnostni ravni. Kateri oče bi prišel na dekliščino svoje hčere in osebno plačal striptizerja? In če že, mar ne bo pri srečanju s tujcem malce ekscentričnega videza na ne prav oblegani vaški cesti pomislil, da gre za striptizerja? Ta nihljaj v kvaliteti je še bolj očiten, ker gre za zgodbi, ki si sledita ena za drugo. 

K sreči je nadaljevanje zbirke bolj v duhu prve zgodbe in manj v pomanjkljivostih Plašča. Tako lahko beremo o naveličani ženski, ki se spontano odloči zapustiti družino, o mladi vdovi, o punci, ki komunicira s pticami, o ksenofobni starki itd. Med najmočnejše zgodbe spadajo tiste, v katerih se avtorica skozi pripovedovalca poslužuje ironije. Ta je v veliki meri prisotna že v prvi zgodbi, ko tretjeosebni pripovedovalec posnema misli (anti)junaka, kar avtorici omogoči, da predstavi glavni lik in istočasno podvrže njegove poglede na svet ironiji. V nekaterih primerih se sicer zdi, da v tem že pretirava; tako je na primer v zgodbi Praštevila, kjer od mame odvisen odrasli moški nosi pižamo z medvedki. V prvoosebni zgodbi o punci, ki hoče postati ptica, pride do zabavnega metafizičnega momenta, ko pripovedovalka, ki je hkrati glavni lik, pravi: »Dva tedna sta bila potrebna, da so mi pozdravili vse poškodbe, ki se mi jih tu ne da naštevati.« Tragikomičen učinek doseže tudi pripovedovalka v zgodbi Kdor puli japonski dresnik, slabo ne misli, ki začenja svojo zgodbo s stavkom, katerega razsežnost se nam razkrije, ko pridemo do konca njene pripovedi. Kvaliteta te zgodbe se kaže tudi v inovativni rabi sicer skrajno resne teme, nasilja nad ženskami, kar avtorica doseže prav z nenavadno pozicijo, iz katere z navidezno lahkotnostjo pripoveduje glavna oseba. Humor in ironija sta tu v funkciji odstiranja bistva in resnice likov, ki nista nikoli zabavna, saj se tako razkrije praznina, homofobija, naveličanost, obrekljivost, čustvena odvisnost, varanje, nasilje, ksenofobija, alkoholizem itd. Slovenskemu leposlovju znane teme so tokrat osvetljene z nepričakovanega zornega kota, ki tako prinaša (pre)potreben svež pogled nanje in na slovensko realnost. 

Zgodbe v zbirki Česar ne moreš povedati frizerki so privlačne zaradi sloga, polnega ironije in grenkega humorja, ki odpira drugačen pogled na znane, resne teme, zaradi igrivega načina uporabe pripovedovalca in končno tudi zaradi vsebine, polne nenavadnih likov in bizarnih naključij, ki, ko jim uspe, s seboj prinesejo nepričakovane zasuke. Škoda le, ker je pot do teh naključij včasih preveč očitna in se posledično nepričakovanost spremeni v pričakovanost. 

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zakaj bi država morala imeti smisel za humor 

    Agata Tomažič

    Največ, kar lahko storiš za državo, je, da se ji tu pa tam nalahno posmehneš. Da ne bo pozabila, kaj je to smisel za humor.

  • Linčajmo Lyncha!

    Mojca Pišek

    V zadnjem času smo se slovenski bralci že nekoliko navadili, morda celo razvadili, da se ne rabimo razbežati in poskriti takoj, ko izide nov slovenski roman, ki je plasiran kot “detektivski roman, ki se drži žanrskih pravil tako, da jih krši”.

  • Ugrabljeno mesto

    Agata Tomažič

    Kairo ni mesto za ljudi. Ljudje so si ga samo izmislili, potem pa so si ga počasi prisvojili oziroma ugrabili avtomobili, ki ga zdaj ne spustijo več iz svojih krempljev.