Nomen est omen

Miklavž Komelj, Noč je abstraktnejša kot n. Koper: Hyperion, 2014.

Domen Slovinič

Ob poplavi povprečnih pesniških izdaj in imen, ki izlivajo svoje gorje na slovenski literarni sceni z ubornimi in nič kaj drznimi ustvarjalnimi poskusi, so pesniki tipa Miklavž Komelj prej izjema kot pravilo. Komeljeva poetika je namreč zelo specifična, njegovo široko polje delovanja pa vključuje ne samo poezijo, ampak tudi esejistiko (svetel primer tega je Kako misliti partizansko umetnost?, 2009), likovno teorijo in prevajalstvo. Njegova najnovejša zbirka Noč je abstraktnejša kot n, ki je lani izšla pri koprskem Hyperionu, nadaljuje močno razvejan ter kompleksen pesniški slog, ki je nenadomestljivo komeljevski.

Posebnost Komeljevega pesniškega izražanja je namreč že sama osnova – jezik. Če smo lahko že v prejšnjih zbirkah brali elaborirane jezikovne akrobacije, ki temeljijo na igrivosti, demontaži in rušenju jezikovne logike, imamo v tej izdaji to specifiko že v naslovu. Abstrakcija jezika in z njim povezanimi pomeni je, poleg motivno-referenčne podlage, ena bistvenih lastnosti te zbirke, ki gotovo pomeni izziv za vsakega bralca.  Zbirka se začne z verzi: »Ne kot živa bitja – /sem lahko živ samo, kot je živo / živo srebro? / ›Pojej to knjigo.‹« Širokopotezna abstrakcija jezika pri Komelju seveda ni nikakršna novost, pri novi zbirki pa se ob branju zazdi, da postaja njegovo pesništvo vedno bolj hermetično in (na videz) nedostopno, saj je prav ta zbirka s tega vidika verjetno najradikalnejša. Izrazit intertekstualni postopek, ki ga Komelj uporablja, je tudi tu referenčnost na številne avtorje, mislece in knjige iz sveta umetnosti ter zgodovinskih obdobij, iz katerih pesnik nenehno črpa intelektualno širino in ki mu služijo kot odskočna deska za lastno ustvarjanje (ponekod so reference zapisane pred neko pesmijo, spet drugič so skrite v samem tekstu). Njegova gonilna ustvarjalna in izrazna sila je tu predvsem filozofska, ki je očitno skoraj popolnoma zasenčila zgodnjo ljubezensko liriko v različnih pesniških oblikah (čeprav tudi tu naletimo denimo na sonet). 

Na slogovni ravni smo torej priča jezikovni radikalizaciji, ki branje občutno otežuje, ga pa hkrati ne razvrednoti. Na vsebinski ravni se Komeljeva razmišljanja manj dotikajo tem (denimo ljubezenskih in revolucionarnih), ki so tvorile srčiko nekaterih prejšnjih izdaj – tu se avtor veliko bolj ukvarja z različnimi pojmovanji časovnosti v povezavi s človeškim bivanjem in smrtnostjo, z minljivostjo, z metafizičnim ter oprijemljivo zemeljskim. Zato tudi pesmi ponujajo različna možna branja – nekatere so striktno pesniške (vključno z rimami), spet druge so skorajda modrostni izreki, največkrat pa lahko bralec naleti na filozofsko govorico, ki bi lahko bila del kakšnega esejističnega traktata.  Pesem na strani 222 tako pravi: »Star partizan mi je pred smrtjo naročil: ›Jemati stvari, / kakršne so, neminljive.‹ […] Kako bi ne hotel tega pozabiti? / (Pozaba se veže na mehanizem spominjanja, / ne na čas. Nič skupnega nima s časom.)« Klasične pesniške strukture pesnik včasih preseka s kakšnimi verzi/citati v stari grščini ali latinščini (pa tudi v nemščini, francoščini, italijanščini itd.), brez posebnih pojasnil ali jasnih smernic, vendar je vsekakor treba poudariti, da so motivike tu velikokrat mitske (z obveznimi Orfeji in Prometeji vred), čeravno je njihov pomen večkrat zasenčen. Hkrati smo na več mestih lahko priča pesniški igrivosti ter lucidnemu smislu za humor, ki ga govorec izrazi bodisi skozi jezikovne igre (»Itis! Itis! / Si ti? Si ti?«), bodisi skozi enovrstične pesmi, ki jih je v tej zbirki kar nekaj (»Ni me strah smrti, le besed o njej.«), delno tudi v paradirajoči maniri (pesem Srečku Kosovelu: »Smrt Evrope / ni moja smrt.«). Posebno zabaven je Zapis sanj 13. julija 1989, ki je ravno to – zapis sanj. 

Komelju se gotovo ne more očitati pomanjkanja domišljije, problem te zbirke pa je predvsem dolžina, saj je dolga romanesknih 243 strani, poleg tega ji pa, po mojem mnenju, primanjkuje boljše organizacije, strukture, ki bi bralcu dala resnično vtis, da bere celovito, enotno zbirko, ne pa raztresene zapiske. Veliko pesmi bi lahko bilo izpuščenih, sploh tistih, ki so slogovno preveč nagnjene k  vzvišeni patetizaciji, kar naredi Komeljevo sicer miselno progresivno poetiko hkrati okostenelo in oholo. Sicer je res, da se zbirko lahko bere na različne načine – odvisno od bralčevega intelektualnega dometa – ,včasih pa se pretirana večplastnost enostavno ne obnese, sploh pa ne v takšnem formatu, saj je branje v tem oziru lahko prej napor kot pa užitek. Vseeno pa ostaja Miklavž Komelj eno izmed zanimivejših literarnih imen sodobne slovenske poezije, ki se vsakdanjim pesniškim banalnostim venomer gladko izogne. Za kakšno ceno je pa drugo vprašanje.

O avtorju. Rojen v Šempetru pri Gorici (1985), večni študent primerjalne književnosti, zadržani eksperimentalni glasbenik, ki ima vsaj sedem posnetih home-made albumov  pod psevdonimom Akami, a še vedno nima benda, analogni priložnostni fotograf z napakami, antifašist in hranitelj brezdomskih mačk.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki