»naredim nebo iz plavih emajliranih ploščic.« – Naredi ga vsak izmed nas

Ana Pepelnik, Pod vtisom. Ljubljana: LUD Šerpa, 2015. (Luda Šerpa)

Jaka Smerkolj

Pesniška zbirka Pod vtisom, ki je leta 2015 izšla pri Literarno-umetniškem društvu Šerpa, je že četrta knjiga poezije Ane Pepelnik. Zbirka se začenja z malo veliko zahvalami, v katerih pesnica poimensko nagovori vse, ki so namerno ali nezavedno sooblikovali njen mozaik življenja. S tem dokončno potrdi, da je v vsem, kar kdorkoli napiše, nekaj avtobiografskega, in to nadgradi s tezo, da je v vsem, kar kdorkoli prebere, nekaj avtobiografskega. Lirski subjekt se torej sprehaja skozi razdrobljene ploščice, ki tlakujejo njen vsakdan. Tisto presežno v zbirki pa je, da v posameznih trenutkih kljub vsemu pušča širino, ki bralcu omogoča, da čez pesmi razplasti svoje tlakovce, svojo mozaično samokonstrukcijo, svoje zahvale.

Pesmi so še vedno izjemno zveste poetiki, ki jo je avtorica vzpostavila v prvih treh zbirkah, predvsem jo je utrdila v zbirkah Utrip oranžnih luči na semaforjih in Cela večnost. Na vsebinski ravni bi Ano Pepelnik lahko opredelili kot svojevrstno intimistko. V pesmih srečujemo čebele, lubenice, čolne, pogosto dežuje in pogosto se srečamo s knjigami, branjem, pisanjem, pesnjenjem. Motivi vzpostavijo močno osebno vzdušje, saj jih avtorica očitno črpa iz trenutkov svojega življenja, tega se ne trudi skrivati, tega skriti niti ne želi. Če lahko skozi razvoj njene poetike kaj opazimo, je to, da svoj jezik vedno bolj razgalja, v pesmih je vedno bolj neposredna. Brez zadržkov bralca povabi v svoja preizpraševanja, četudi se sprašuje, koliko ognja je potrebnega, da spečemo človeško telo. V poeziji ni tabujev. Pesem odpira vrata osebnim stiskam in tesnobam. Morda ravno zato pesnica piše – da premaga negotovosti, ki jih srečuje ob vsakem koraku. »Nekega dne sem čakala sama nase / prihajali so tisti ki jih imam rada / in ni me bilo med njimi,« zapiše v Sončevi trobenti, prvi pesmi, objavljeni pod vtisom.

Formalno se pesnica še vedno drži prostega verza, ki ga občasno zaznamuje in ritmično poudari kakšna asonanca ali celo rima, a te se zdijo naključne, nenačrtovane. Značilna ostaja tudi neuporaba vejic, ki zaradi relativno preprostih stavčnih struktur branja ne zmoti. Pesmi so precej dolge, najdaljša se razteza čez skoraj 16 strani. V takem pesnjenju je prostora dovolj za vse raznovrstne motive in dogodke, ki jih vpleta v verze. Pesmi bi sicer lahko funkcionirale tudi bolj razdelane. Rdeči niti je včasih težko slediti oziroma je sploh ni in poanta, ki jo poudari z zadnjimi verzi, zasenči vse prej omenjene. V tem se odseva lirski subjekt, ki praviloma nastopa v prvi osebi ženskega spola, v tem se odseva človečnost pesmi. Nič ni gotovo, ničesar se ne da zatrditi, vse so le drobci, drobci narave, mesta, ljudi, pesnikov, pesmi.

Prav ta mozaičnost idej je ključna značilnost vseh dvajsetih pesmi. Iz tega izvira izjemna citatnost posameznih verzov, saj gre v resnici za pesmi lepljenke, sposojene verze, ki jih pesnica preoblikuje in na novo zgradi v celoto. Zagotovo nekaj novega v slovenskem literarnem prostoru, zagotovo zavidanja vreden poskus, a metoda poraja v bralcu občutek negotovosti – se je pesnica docela razkrila ali spretno spolzela v skrivnostno ozadje, ko govori skozi mnogotera usta drugih? Mogoče lahko ravno zato pozdravimo odločitev, da v zbirki ni ne spremne besede ne obrazložitve. Na prvi pogled beremo Ano Pepelnik in samo njo. »Mislim da so vsi ki jih vidim / malo žalostni. / Ker nam ne bo nikoli popolnoma oproščeno. / In moje življenje je to ki ga že imam. / Ta knjiga ki jo držiš v rokah / je o umiranju. / In taka bo tudi naslednja / na katero jih boš položil. / Hvala za pozornost,« zapiše avtorica nekakšen postludij v zadnjih verzih knjige. Včasih si pesnik zada izziv in želi le, da mu bralci zaupamo na tem osebnem podvigu. Ne glede na močno referenčnost zbirke je Pod vtisom v svojem bistvu popis življenja. Mozaik prebranih trenutkov na belih ploščicah, ki jih lahko barva bralec sam, po katerih lahko stopa skozi svoje nebo.

O avtorju. Jaka Smerkolj, dijak četrtega letnika Gimnazije Vič, urednik medgimnazijskega časopisa Novi dijak, pisec literarnih recenzij za Koridor – križišča umetnosti in gledaliških za Torek ob petih, avtor svežega pesniškega prvenca Mogoče jutri.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Za mišjo dlako

    Urška Kramberger

    Kot Ana Pepelnik zapiše in našteje v uvodni zahvali, so za to knjigo in pesmi v njej krivi pesnice in pesniki, ki so, ne da bi vedeli, spremenili njene poglede na svet, … →

  • Pesmi v oklepaju

    Vid Bešter

    Poezija, ki jo pred nas postavlja prvenec Matjaža Zorca Troheji, je poezija površine. V njej ni ničesar globokega, nobenih skritih želja, neizrečenih besed in nezapisanih transgresij. Lirski … →

  • Roman kot zgoščina

    Aljaž Krivec

    Težko otresti vtisa, da je Doktor Glas pravzaprav prav takšen kot leto njegovega izida: polnokrven in heterogen. Na pičlih 150 straneh uspe pripovedovalec prevprašati religijo, ljubezen (in zakon), smrt, samomor, splav … In to ne da bi ob tem zazvenel kakorkoli prenapihnjen.