Na juriš!

Brina Svit, Slovenski obraz. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2014.

Anja Radaljac

Slovenski obraz ni roman, ni zbirka kratke proze, ni esejistika – na zvrstno nejasnost opozarja tudi avtorica sama in zdi se, da je še najbolj točna oznaka »knjiga obrazov«. Točna tudi zato, ker – pravzaprav – precej spominja na knjigo obrazov, ki ni knjiga – ja, na Facebook.

Presenetljivo? Hja … pravzaprav je podobnosti presenetljivo mnogo. Najprej je tu urbano patetični slog; ne, Brina Svit ne bi rekla: Ti si lepa kakor ena roža, dolga kakor ena smreka, brhka kakor en hrast!, ampak reče pa kaj takšnega kot: »Čemu služi študij literature, godrnja, on, ki je leta in leta svoji hčeri in vnukinji na pamet recitiral Simona Gregorčiča. Gregorčič je bil vse, kar mu je ostalo od domovine.« 

Takoj zatem – kajpak – opazimo domoljubje; levičarsko, seveda, ki nima nič opraviti s poveličevanjem v (neo)nacističnem smislu; če poveličuješ kulturo, jezik, literaturo (zlasti poezijo), ne poveličuješ naroda (to bi seveda dejansko bil nacizem), ampak zgolj neguješ svojo narodnostno identiteto – ki je pa očitno fundamentalistično nujna. Ali pa tudi ne. Problem Slovenskega obraza je (med drugim) v tem, da slovenstvu kot identitetnemu gradniku pripisuje izrazito velik pomen, hkrati pa ne upošteva možne heterogenosti tega gradnika; pripadnost slovenskemu narodu je v Slovenskem obrazu nekakšno identitetno zavetje, varen, idealiziran prostor, celo svetal cilj, za katerega se je treba boriti in ga – skorajda – častiti.

V Slovenskem obrazu namreč naletimo na številne primere opevanja slovenske kulture, slovenske poezije (ki se ji imamo zahvaliti za naš obstoj etc.), slovenskega jezika; pomembno se je učiti govoriti slovensko, tudi če v pozni starosti, in pripovedovati zgodbe o prelepi, mili Sloveniji – zanimivo je, da so v knjigi opisani zgolj primeri, ko izseljenci (oziroma njihovi potomci, tu in tam šele v tretjem kolenu) prvič pridejo v Slovenijo in tu spoznajo rajski vrt; jasno je, da ga je nekoč nekje nekdo lahko zapustil zgolj zato, ker je bil domobranska pička. Ali pa – okej, okej – zaradi iskanja novih priložnosti; ampak taki primeri so v (zanemarljivi) manjšini.

Pa smo prešli na vzpostavljanje odnosa do zgodovine. Tudi to v Slovenskem obrazu ne seže dlje od belo-rdečega opredeljevanja, hkrati pa še vedno nismo razrešili zamotanega identitetnega vprašanja. Pa ti – si domobranec ali partizan?  –  ne, Svit tega ne zapiše, ampak prav lahko bi. Vse svoje »obraze« razvrsti med domobrance in partizane. Oziroma med antikomuniste in komuniste. Oziroma med katolike in socialiste. Tako je, prav ste brali; vseh šest kategorij razvrsti v dve skupini in če ste eno, ne morete biti drugo. Da si spodoben človek, moraš biti kajpak partizan, komunist, socialist in ateist. Ne se sekirat; ni panike, če ste se rodili desetletja prepozno, da bi bili vsaj prvo od naštetega – partizanstvo se deduje. Če ste se slučajno rodili v družini, kjer je vzklil tudi kak domobranec, pa se še vedno lahko operete krivde tako, da postanete partizan po duši.

Ampak ne jezite se; Svit ima dober razlog, da vprašanja, ki so že bila neštetokrat predelana, ponovno predeluje, pa še s tako ubornim premislekom o tematiki. V Predgovoru o zvestobi na začetku knjige namreč pojasni, da naj bi mladi slovenski rodovi ne bili več seznanjeni s temo domobrancev in partizanov (aja, ups, s temo druge svetovne vojne), tako da se ji zdi povsem ustrezno pisati o tem in mimogrede podat Resnico o stvari. V knjigi se zvrsti tudi večje število fotografij, več »obrazov«, ki jih Svit popiše v zasanjanem slogu, v katerem se ne uspe izogniti sentimentalnosti, bi jih pa lahko imeli za nekakšne osebne profile.

Pred nas tako razstavi zgodbe slovenskih izseljencev v Argentino; oriše jih v nekaj kratkih potezah – pri čemer zelo subjektivno izbere, katere značilnosti bo izpostavila; ima oseba domobransko ozadje, je desničar/desničarka? V besedilu bo jasno čutiti neodobravanje, ideološko obremenjost, nezmožnost preseganja utečenih vzorcev lastnega mišljenja; domobranci so slabi ljudje, avtoritarni, pogosto nasilni (podoba nasilnega domobranskega očeta je pogost motiv), ne dopuščajo raznorodnih perspektiv (kar njej, kot skoraj partizanki (šment pa tistih nekaj let – ni se rodila čisto pravi čas) nenehno uspeva). V knjigi se pojavijo zato, ker tu morajo biti – poleg onih drugih, ki se niso izselili iz političnih razlogov, temveč iz kakšnih drugih; večinoma gre za izseljence iz ekonomskih razlogov. Tu je denimo mlada pesnica, ki piše poezijo v maniri partizanskih agitk, kakšen akademski izobraženec ter otroci domobrancev, ki so se ideologiji svojih staršev uprli s (kontra)ideološkim delovanjem in postali levičarji (kar avtomatsko pomeni inteligentni, odprti, sprejemajoči, razmišljujoči in še (to je samo naključje, seveda) »na pravi strani«. Med njimi se najde tudi kakšna gospa s pretresljivo ljubezensko zgodbo – strahopetni domobranski oče odpelje hčer čez lužo, stran od njenega pogumnega zaročenca Ludvika, ki se nekaj dni pred smrtjo nato sreča s hčerko mladostne ljubezni in umre v srečnem zadoščenju, da je še enkrat videl (skoraj) Njen obraz.

In to je to: zgodbe ljudi, podane v orisih, na hitro in pretirano ideološko zaznamovano, vselej s podatki, ki so izbrani tako, da padejo na svoje mesto; na rdečo ali belo stran.

Tu je še pripoved o »Gombru«, kakor ga imenuje Svit, poljskem pisatelju, ki se je izkrcal v Buenos Airesu malo pred začetkom vojne na Poljskem. Gre za Witolda Gombrowicza, ki ga Svit poimenuje za svoj »črni alterego«. Tudi ta pripoved je podana v enakem risarskem zamahu; je samo skica, ki se nekoliko prisiljeno povezuje s preostalim tekstom; prav, Svit se je z njim poistovetila, najbrž malo zato, ker je bil izseljenski pisatelj, malo zato, ker je svoje izseljenstvo preživljal v Buenos Airesu, morda je kot lik zanimiv zato, ker se umešča na mejo med političnimi in »drugačnimi« izseljenci; ampak da bi kaj bistvenega doprinašal h knjigi, za katero mi tako ali drugače ni jasno, k čemu doprinaša sama na sebi, ne vidim.

Na koncu me, predvsem nekoliko, spreletava srh; zakaj – pa zdaj res brez šale – govoriti o izseljenstvu, domobranstvu in partizanstvu na tako profan, popreproščen, shematski način? Zakaj skozi rokohitrske zapise, ki niti niso zgolj pomensko prazni, temveč pazljivo napolnjeni s »pravimi« podtoni (skrajno ideološkimi)? Kako je mogoče zaobiti vse, kar je bilo o teh tematikah povedanega in spisanega – ne le v literaturi, temveč tudi v zgodovinskih, socioloških, filozofskih, ekonomskih (etc.) člankih, esejih, monografijah? Zakaj spet brati agitke?

Zadnje vprašanje na stran; zdi se, da se Svit s svojim zadnjim delom umešča v eno od rekonstrukcij zgodovine, ki vznikajo zadnje čase – na desnem in levem bregu. Še ena od rekonstrukcij, ki si namesto totalnega spet jemlje pravico do parcialnega pogleda in ki podaja Resnico, namesto da bi poskušala do vsakršne »resnice« vzpostavljati distanco in jo kritično motriti. In vznikanje tovrstnih resnic – četudi »le« v knjižnih izdajah, »le« na Facebooku, »le« v dnevnih občilih …  – je (vsaj) zaskrbljujoče.

O avtorju. Anja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pogrešljiva noč v Reykjaviku

    Pavla Hvalič

    Pisanja v Franciji živeče slovenske pisateljice najbrž ni treba predstavljati na dolgo in široko. Noč v Reykjaviku tudi ni prvi roman, ki ga je napisala … →

  • Metafizika koz in Balkana

    Muanis Sinanović

    Čas koz je kljub svoji kratkosti in preprostosti pomembno delo za vse, ki jih zanima neumljivost, pretresljivost in tragičnost Balkana in če sodimo po njem, lahko le upamo, da bo v slovenščino prevedenih še več del balkanske sage.

  • Zadnji dnevi Imperija

    Martin Justin

    Zasnutek Moskoviade je preprost in sila domač: protagonist se zbudi in poskuša biti kar se da spodobno človeško bitje, postoriti vse, kar si je zadal, in se čim manjkrat pustiti zapeljati raznim priložnostim za zabušavanje.

Izdelava: Pika vejica