Lahkotno, prelahkotno

V novem romanu Žige Valetiča Optimisti v nebesih srečamo kar nekaj področij, s katerimi se je avtor ukvarjal v preteklosti. Ta področja so na nevsiljiv način vkomponirana v portret treh generacij družine Narobe. Osrednji dogodek romana je namreč smrt (in še prej umiranje), ki se jo avtor trudi prikazati na neklišejski, lahkotnejši, iz naslova romana izhajajoči optimistični način. Lahkotnejše osvetljevanje sicer resnejših tem postaja nekakšna avtorjeva stalnica, saj se je v preteklosti na podoben način trudil izbrisati stigmo samomora. Valetičevo zanimanje za scenaristiko se kaže v načinu pisanja, posebej na samem začetku romana, kjer so protagonisti predstavljeni skozi kratke portrete, ki nam hitro in učinkovito približajo karakterne znake vsakega člana razširjene družine Narobe. Tudi občasne reference na bolj ali manj sodobne televizijske nadaljevanke (Talenti v belem, Raymonda imajo vsi radi) bi verjetno lahko uvrstili v ta sklop avtorjevega zanimanja. Zelo očitna navezava na avtorjevo preteklo ukvarjanje, v tem primeru skozi filmski medij (soavtorstvo pri dokumentarnem filmu Burkež Pavliha), je podoba najstarejšega romanesknega lika, humorista Lojzeta, ki si je v svojih mlajših letih zagotavljal dober zaslužek s pisanjem humoresk za legendarnega Pavliho. Vsa omenjena področja (omenila sem samo najočitnejša) so torej avtorju znana in domača ter, kot že omenjeno, spretno in nevsiljivo vtkana v zgodbo in like.

Žal pa omenjenih pridevnikov ni mogoče prenesti na rdečo nit, ki povezuje roman na več ravneh in ki je še eno od avtorju dobro znanih področij – to je humor. Roman se namreč vrti okoli življenja treh generacij iste družine, kjer je prav humor tisto, kar jih povezuje: oče Lojze je, kot že rečeno, humorist starega kova, najstarejša hčerka Ela je igralka, ki je svojo prepoznavnost doživela s komično predstavo v komercialnem gledališču, najmlajši sin Luka pa je sodobna variacija očeta, stand-up komik. Avtorjeva poteza, da prenese glavni vir preživetja likov v samo strukturo romana s pomočjo občasnih komičnih vložkov, je zato povsem logična, saj bi s tem poleg smeha dosegel tudi želeno svetlejšo obravnavo dogodkov, s katerimi se soočajo liki, a žal tega cilja ne doseže. Tako lahko na 19. strani beremo, kako je Lojze odličen v likanju, ki je pri najstarejši veji družine Narobe povsem v njegovi domeni, zato ga pripovedovalec imenuje »njegova veličina Lojz Likar Prvi«, ali primer dialoga med najmlajšo predstavnico klana Narobe in njeno prijateljico na 30. strani: »Misliš, da moški mislijo, da so nekaj več? je vprašala Beti. Ah, po moje ne. Samo tega ne vejo, da so nekaj manj. Smeh obeh in nov požirek po slamicah.« Podobno medle vložke najdemo tudi v tistih delih romana, kjer se nam liki predstavijo s svojim delom. Ko preberemo te odlomke, je kar malce težko verjeti, da se na primer Luka preživlja kot eden najboljših stand-up komikov v državi. Humor, ki nam ga ponuja avtor romana, deluje precej na prvo žogo, na mestih klišejsko (šale o majhnosti Slovenije, stereotipni moško-ženski odnosi), predvsem pa mu manjka inovativnosti in ostrine, ki bi iz bralca izvabila še kakšno burnejšo reakcijo kot zgolj občasen empatičen nasmešek.

Roman je torej najšibkejši ravno tam, kjer bi zaradi njegove teme in zasnove ter avtorjevega poznavanja področja pričakovali, da bo najbolj učinkovit. Kljub temu velja pohvaliti vsaj poskus humorne obravnave težjih življenjskih tem, saj na takšen pristop v sodobni slovenski literaturi ne naletimo ravno pogosto.