Kratke proge in podrte ovire

Marjan Žiberna, Norma. Ljubljana: Modrijan, 2015. (Bralec)

Aljaž Krivec

Tek se v zadnjem času vzpenja po lestvici najpomembnejših postranskih stvari na svetu, kar med drugim ugotavlja tudi prvoosebni pripovedovalec romana Norma: če je včasih zavoljo svoje ljubezni do teka veljal za čudaka, smo danes priča javnim tekom takšnih in drugačnih dolžin pod okriljem takšnih in drugačnih družbenih skupin. Tako ni nič nenavadnega, da se tekaški romani (kar Norma med drugim je) vzpostavljajo kot svojevrsten prozni žanr.

Na vprašanje, kaj je tisto, kar bi bilo zanje tako zelo specifično, ni tako lahko odgovoriti. Zdi se, da tek v dotični roman vstopa predvsem kot motiv (dobro, poglavja so posrečeno naslovljena z različnimi razdaljami), skozi katerega se nato odraža psihologija osrednjega lika, ki mora po odpustu iz bolnišnice (avtoimuna bolezen) ponovno doseči normo. Hm, vsaj na daleč podobna zgodba je bila izpeljana denimo v romanu Ali boma ye! Tadeja Goloba, čeprav so tam raje boksali. Tudi tam bi zarjaveli borec rad nazaj na pota stare slave in tudi tam spremljamo, kako mu to včasih uspeva bolje, spet drugič pa malo manj, tudi tam v ospredje stopijo njegovi kolegi, ženska (in nekaj mačizma), trener, pa še protagonist je nekoliko novinarja. Ne namigujem na to, da sta teksta v kakšnem globljem odnosu, le da se zdi, da je v Normi še najbolj pomembno to, da gre za motiv neke športne panoge, kar lahko potrjuje nekatere kolesarske, hribolazniške in celo alpinistične epizode.

A naj pustim ta vprašanja prihodnjim rodovom, ki bodo morebiti delali preglede tekaškega pisanja na Slovenskem in vobče, ter se raje dotaknem tistega, kar je za Žibernov roman nekoliko bolj specifično. Motiv doseganja tekaške norme je kot na dlani, česar pa nepoučeni bralec morebiti ne ve, je, da imamo opravka še z dvema Normama. Ena od teh je ime nemškega podjetja, ki je izdelovalo tehtnice (kakšno lično lahko dobite na nemškem eBayju). To si je protagonist romana nekoč prilastil v Berlinu (kamor se proti koncu zgodbe pomenljivo vrne na maraton) in simbolizira njegov nenehno trajajoči spopad z odvečnimi kilogrami (medrol in prisilno ležanje, kakopak). Še ena Norma, ki zaključuje posrečen zamislek o tej trojici, pa je seveda ženska. Ime je za naše kraje mogoče nekoliko nenavadno, ampak nam je za potrebe realističnosti razjasnjeno, da ima »N.« potisnjen med imenom Petra in priimkom Čebašek.

Prav skrivnostna N., ki aludira tudi na Marilyn Monroe (Norma Jeane Mortenson), a je, če prav razumem, bolj privlačna od nje, je tisti lik, ob katerem sem postal malček razdražljiv. Natančnejšega sledenja heteronormativni shemi v vseh njenih definicijah in razsežnostih zlepa ne boste našli. Je sicer študentka medicine, pa vendar specializantka pod mentorstvom starega pokvarjenca, poročenega zdravnika Vlada Žabota (ja, res), s katerim ima afero. V svoji podiplomski nalogi se ukvarja s hormoni, snovmi, »ki nas delajo take, kot smo«, pravi. Zanimajo jo seveda tudi lepe umetnosti, tako da je mimogrede še violistka (hja, to ni niti druga violina) v orkestru študentov medicine. Vse to botruje temu, da je očitno inteligentna, oziroma kot reče pripovedovalec: »Imela je privlačnost, kakršna je rezervirana za inteligentne ženske.« Med drugim se ukvarja s športnim plezanjem, kjer jo pripovedovalec komentira tako: »Imela je tisti težko opisljivi ženski občutek, ki dekletom, čeprav so šibkejša, pogosto omogoča, da niso v steni nič slabše od moških.« Pa vendar ji to ni prav nič pomagalo (SPOILER ALERT), da ne bi vsa furjasta naposled doživela tragičnega konca prav v gorah.

Seveda za razliko od pripovedovalca, ki je sicer trmast, ne pa nerazsoden. Ta naposled maraton v precej slabem stanju preteče brez pomoči eritropoetina. Sicer pa se lahko pohvali še z marsičim. Je zaprisežen samec (in vsi mu težijo, češ kdaj za vraga se bo že ustalil). Za razliko od Norme (na poti do redne zaposlitve) živi nevarno, zaslužki mu kot prekarnemu delavcu nenehno nihajo, vmes najde čas, da Žabota na gobec (in si po lastnih besedah vrne nekaj »samospoštovanja«). Je tudi načitan, vendar opravlja pri seznamu najljubših avtorjev divjo selekcijo. Tako mu je Kurt Vonnegut všeč, ker se težkemu življenju navkljub ne smili samemu sebi, medtem ko mu Lojze Kovačič, ta cmera, pač ne more biti posebej ljub. Tu in tam napiše kakšen prispevek o športu pa kakšno erotično zgodbico, medtem pa svoje zdravje z ekstremnim športom in boleznijo, ki zanj pač ne more biti prehuda, nenehno postavlja na kocko. Ima tudi čudovit srednješolski smisel za humor:

Ko je pogovor za trenutek zastal, sem rekel, da nisem ravno brez izkušenj z Normami in da imam tudi sam doma eno.

»No, to moraš imeti veliko srečo, ni jih ravno veliko,« je rekel na to Martin.

»Ja, res sem imel srečo. Težko sem jo dobil, zdaj pa jo precej zanemarjam, kar malo slabo vest imam.«

Maša in Norma sta z rahlim nasmeškom vprašujoče gledali, Martin pa je rekel: »To pa ni lepo, Norm se ne zanemarja.«

»Ja, res ni prav, kar delam. Pred leti sem bil v Berlinu, zagrel sem se zanjo in se precej namučil, da sem prišel do nje. In na meji – takrat je bila še carina – so me zaradi nje gnjavili in pregledovali, kot da bi imel s sabo kilo heroina.«

»A si jo pripeljal s sabo?« je vprašala Maša.

»Ja,« sem prikimal. »V nahrbtniku sem jo prinesel.«

»Potem je pa bolj majhna,« je rekla Maša z nasmehom, ne vedoč, kam pes moli taco.

»Čisto navadne velikosti je. Kar pod omaro v kopalnici jo imam. Že dolgo se nisem stehtal na njej.«

Priznam. Pripovedovalec ne skriva, da neposrečena šala načeloma ne bi posebej vžgala. Ampak ni vrag, da je tisti večer dobro opravil, vzdušje je bilo namreč pravšnje. In mar ni zanimivo, da sta prav Maša in Norma nevednici, pojem Norme pa je prinižan na hišni pripomoček?

Tisto kar zmoti je to, da tovrstna razmerja v romanu niso na nikakršen način problematizirana, samo tam so, ker se zdi, da tako pač je, naposled so izrazit spremljevalni element pisanja, ki bode v oči, ker je tako zelo vseprisoten. Morebiti nekoliko zavajajo zadnja poglavja romana v katerem pripovedovalec le prizna svojo čustveno zadrtost, a razvoj je precej enostranski. Tudi za tem, ko se le odpre(nekoliko celo vzljubi Kovačiča) in preteče maraton, še vedno ostane tisti svobodni samec, ki je dosegel normo psihične in fizične moči. Medtem ko Norma … ah, Norma, revica je zahtevala od sebe občutno preveč in tako lahko le propade.

A ne bom zgolj udrihal čez tekst, ki v končni konsekvenci premore tudi nekaj močnejših elementov. Slogovno ste lahko tekst že do neke mere spoznali, a zdi se, da je zgodba, ko femme fatale ni prisotna, spisana bolj suvereno. Temu primerno je tudi zaključevanje teksta. Epiloge nekaterih zgodbenih linij pričakujemo že od začetka, nekatere druge morebiti malo manj. Zgodi se celo svojevrsten deus ex machina s komaj prisotno protagonistovo mamo, ki sinu iznenada kupi stanovanje in s tem omogoči prepoceni rešitev. A naposled je roman spisan za širši krog bralcev in mu v teh točkah njegove afirmativnosti ne gre tako strogo očitati.

Prav tako velja izpostaviti stranske like, ki premorejo precejšnjo mero individualnosti. To še posebej velja za večkrat prisotnega Mareta, ki deluje »Kot da bi si ga kdo izmislil in ga skrpal skupaj iz kakšnega pol ducata ljudi.«, tu pa je tudi eden osrednjih likov Iztok, nenavaden slikar, ki po sili razmer dela kot taksist, a naposled vendar zavrne zelo donosno galerijsko ponudbo. Tovrstni liki (še nekaj jih je) so tisti, ki dajejo romanu nekaj le njemu lastnega in svojstvenega, čeprav je res, da jih pripovedovalec vselej napoveduje kot neprimerno bolj čudaške kot naposled so.

Solidno je izpeljana tudi tista razsežnost besedila, ki ga dela tekaškega. Če vas šport vsaj malo zanima, boste bržkone z veseljem prebirali o občutkih in taktiziranju med športnim kolesarjenjem in tekom na maratonu. Obstaja tudi možnost, da se boste iskreno zanimali za usodo protagonista, ki se mora posloviti od dobre forme in jo nato skuša, tokrat z neprimerno slabšimi predispozicijami, ponovno doseči. Pa naj Žabot reče karkoli hoče!

Žibernov roman tako ni maratonec, kvečjemu zelo eksploziven tekač na štiristo metrov z ovirami. Žal pa nekatere od teh podre (tako bi se izrazil tudi pripovedovalec) – kakšno po pomoti, spet kakšno drugo pa po nemarnem, in tako ne uspe osvojiti niti ne tako visoko določene norme.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Gatsby v novi preobleki

    Zarja Vršič

    Novela Mladi bogataš je v zbirki kratke proze izšla eno leto za romanom Veliki Gatsby, bralec pa bo verjetno opazil, da je zasnova prvega teksta sumljivo podobna drugi: gre za zgodbo o mladem zdolgočasenem bogatašu, ki se v času med svetovnima vojnama zapleta v številne ljubezenske dogodivščine.

  • Med prividom in resničnostjo ali med življenjem in smrtjo

    Aljaž Koprivnikar

    Češki filozof, pisatelj in dramatik Ladislav Klíma (1878-1928) sodi med ene izmed najbolj zanimivih, svojevrstnih in tudi provokativnih imen češke literature 20. stoletja.

  • Vseprisotnost preteklosti

    Kaja Blazinšek

    Romaneskni prvenec kanadske pesnice in pisateljice Anne Michaels skozi tako na strukturni kot vsebinski ravni razdrobljeno pripoved prvoosebnega pripovedovalca prepleta različna, a izhodiščno povezana razmišljanja o času, odgovornosti, krivdi in njeni manipulaciji ter o teži zapuščine določenega zgodovinskega časa, ujetega v negotovost spomina.