Komu zveni in komu zvoni?

Christian Gailly, Večer v klubu. Prevod Aleš Berger.Ljubljana: Cankarjeva založba, 2014.

Maja Šučur

Drži že, da se je v letu 2013 preminuli francoski avtor v mladosti tudi sam posvečal igranju na saksofon, a to menda ne more biti razlog, da naslovnico romana, katerega glavni junak je (bivši) pianist, polni slika saksofonista. K sreči je to edini spodrsljaj, ki ga gre očitati temu domiselno spisanemu romanu o pogubni moči jazza, ki ključno, celo tragično vpliva na življenje protagonista Simona Nardisa. Njegovo ime bo med ušesi sladko pozvenelo jazzovskim navdušencem, ki jim bo nasmeh na obraz privleklo še ime Simonove ljubice, pevke Debbie Parker, in njegovega samovoljnega mačka Dinga. Sicer pa ne bodo bralci, ki so bolj poznavalci branja kot jazzovske glasbe, prav za nič prikrajšani.

Tragičen roman, ki nasmeji? Simonov dolgoletni prijatelj, slikar, je k sreči ravno prav dobrodušen pripovedovalec, da kratkočasno, v odrezanih stavkih kramljajoče manire sproti razodeva, nekako s časovnim zamikom, kako je Simona jazz zabrisal v odvisnost, tudi od drog in alkohola, in kako ga je pred propadom rešila ljubeča Suzanne, njegova žena. Prav zaradi svoje prijateljske (do Simona in Suzanne) in umetniške (do Simona) naklonjenosti pa je pripovedovalec sočutno razdvojen – ve, da lahko Simona ukvarjanje z glasbo znova potegne v brezno, hkrati pa se zaveda, da je 10-letna jazzovska abstinenca nekaj najbolj žalostnega, kar se je Simonu-vrhunskemu umetniku, zdaj Simonu-inženirju, v življenju sploh lahko zgodilo. Gailly je pred svojega glavnega junaka, pred njegovo umirjeno, varno življenjsko stabilnost, ponovno postavil klavirske tipke. Simon si je, ker žene, ki je skrbno uravnavala njegove morebitne potrebe, ni bilo v neposredni bližini, dovolil zdrs. Enega, dva, tri kozarčke alkohola. Dotik črno-bele tipkovnice. Jazz. In ženska.

Preprosta formula, ki vedno zažge. Seveda bi težko rekla, da gre za docela nepričakovan zaplet. A njegova resnična razsežnost je vidna šele, ko se Simon drhteč usede za klavir. »Ko je Simon bolj ali manj ukrotil drhtavico, je za začetek udaril dve, tri note, zelo stisnjeno, dosti bolj stisnjeno, kot si je želel, nekako ušle so mu.« Intimna (glasbena) stiska moškega poznih srednjih let je bralcu toliko bolj dostopna zato, ker avtor spretno menjuje žarišče in gledišče pripovedi, ki je hkrati izrazito komunikativna, a prav nič naivna. Ubira tiste vrstice, v katerih je jasno, da avtorju prav nič človeškega ni tuje, zato bralca preseneča s preprosto neposrednostjo. Simon namreč Debbie že ljubi, vedno jo je ljubil in vedno jo bo, čeprav ga doma čaka žena. Ki jo ljubi. Ljubezenski trikotnik ni srcelomne vrste in odpira le eno eksistencialno dilemo, ki niti ni več dilema. Simon namreč že ve, da se je bil, ko je sinoči pobožal klavir, odločil prav. Samo ni še premislil, kako bo to vplivalo na nadaljnji potek njegovega življenja, pa na našega skupnega prijatelja pripovedovalca, na Debbie, na Suzanne in sina Jamieja, pa ne nazadnje na Dinga.

Med tem ko se on odločno neodloča o odhodu z vedno novim vlakom, ki bi ga popeljal iz obmorskega mesteca domov v Pariz, nas pripovedovalec mimobežno opozarja o prav vseh vlakih, ki bi jih Simon, da bi preprečil tragedijo – ne vemo namreč, kakšna bo Simonova prihodnost, če se bo ponovno predal jazzu – moral ujeti. Prav na vsakega od njih bi se lahko usedel, ampak se s Suzanne, ki je Simonovih mislih, tudi ko se glasbeno in ničvečzgoljglasbeno zapeljuje z Debbie, vedno prisotna, odločita, da bo kot v starih pogubnih časih ona prišla ponj. Sledi reševalna akcija Simona, čeprav reševalno akcijo nazadnje potrebuje prav Suzanne. Med tem ko namreč ona v neznanski živčni naglici brzi po moža, se Simon predaja skrbem druge dobre ženske. Ko Suzanne doživlja prometno nesrečo, ji Simon, ki jo ljubi, v mislih želi smrt.

Avtorjeva instant rešitev? Nikakor ne, ker seže Gailly nad črno-belo vlogo usodnosti tipa deus ex-machina. Če bi se avtor odločil za nevpletenega, distanciranega tretjeosebnega pripovedovalca, bi roman naglo zapeljal v trivio. Pripovedovalec, ki je imel Suzanne prav toliko rad kot Simona, nam namreč pove še, kako je Simona bolelo, da si je po ženini smrti vendarle predvsem iskreno oddahnil. In kako je pripovedovalca samega mučilo, da je Suzanne rekel, naj se odpelje po Simona. Pianista pred bralčevo obsodbo strahopetnosti na koncu reši odločitev, da bo z Debbie življenje tudi nadaljeval – avtor bi mu zagotovo lahko nadel tradicionalno moralistično obleko večnega samotneža, ki mu je ženina (naključna) smrt preprečila srečo z ljubimko, a je bralcu tudi ta človeška zakrknjenost dovolj prepričljivo prihranjena.

Človeško zvestobo vendarle prevpraša pretkani Dingo, ki zato prispe celo v radijske novice. Med vožnjo v bolnišnico, kamor se z dekletom in mucem odpravi objokani Suzannin sin Jamie, Dingo pobegne iz avtomobila. In mačje preteče vse človeške kilometre do bolnišnice, da bi ostal ob Suzanne: »Dingo je spal pri Suzie, kadar Simona ni bilo domov. Spal je na njeni postelji. Zleknil se ji je ob trebuh, v vdolbino njenega boka. V tem položaju, prav tako, so ga našli.« Človeško zvestobo vendarle prekaša maček Dingo.

O avtorju. Maja Šučur (1989) je literarna kritičarka in kulturna novinarka časopisa Dnevnik. Za literarne kritike, ki jih objavlja še v revijah Literatura in Dialogi ter v elektronskem mediju ludliteratura.si, je leta 2017 prejela Stritarjevo nagrado. Redno moderira in organizira literarne dogodke, denimo kritiške debate na mednarodnem Srečanju pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije Pranger. Od leta 2014 je koordinatorica Društva slovenskih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • All that Jazz

    Tomislav Vrečar

    Prislonil je trobento ob ustnice. Črnuh. Problematičen in zmuzljiv, kot kača sredi tropskega pragozda. Poln zajedalcev, največji zajedalec on sam. Pritikline. Kako drugače uhajati skozi … →

Izdelava: Pika vejica