Kdo sem jaz?

Szczepan Twardoch, Morfij. Prevedla Staša Pavlovič. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016

Barbara Leban

Konstanty Willeman se večinoma predaja opoju morfija, pijači in ljubezni. Druga svetovna vojna ga ne zanima preveč; kljub policijski uri in strah vzbujajočim nemškim vojakom ne namerava bistveno spreminjati svojih življenjskih navad. Tako se od svojih ljubic vrača nazaj k ženi, dokler se v navalu slabe vesti nazadnje vendarle ne odloči, da bo iz sebe napravil junaka. In tu se zgodba šele dobro začne.

Roman Szczepana Twardocha je roman o vojni na Poljskem, pa tudi in predvsem o iskanju samega sebe. Sin nemškega oficirja postane v času vojne notranje razpet. Čeprav ga je nekoliko razuzdana in precej neprisebna mati želela vzgojiti v Poljaka, se po sili razmer navzven začne izdajati za tisto, kar v resnici je, torej Nemca, sicer pa zvest materini vzgoji sodeluje s poljskim tajnim gibanjem. V tej zapleteni igri prevar hitro začne izgubljati vero vase.

Vržen v vrtinec zgodovine skuša Konstanty kljub nasilju ohraniti mirno kri, ves svoj pogum – včasih mu to uspe, včasih pač ne – in najti lastno identiteto, neodvisno od matere, očeta, ljubic, žene ali vojne, ki ga obdaja. Kar je težko, saj je Konstanty očitno zelo dojemljiv za najrazličnejše vplive okolice: vsaka ženska, ki mu pride na pot, nekoliko preoblikuje njegovo osebnost. Nazadnje sploh ne ve, kaj je: Nemec ali Poljak, heroj ali izdajalec, dober ali slab človek.

Konstantyja, preoblečenega v uniformo nemškega oficirja s številnimi odlikovanji, večinoma preplavljata strah in dvom vase. Usmiljenja vredno, pa tudi komično, sploh ko njegovo negotovost zasluti podjarmljen poljski narod in ga noče več ubogati. Slab oče in nezvest mož, pretepač, večkratni morilec in odvisnik je tako antijunak, ki ga bralec vseeno mora imeti rad. Vsem svojim napakam navkljub (ali prav zaradi njih) je navsezadnje le človek, prepuščen samemu sebi in okoliščinam, ki jim očitno ni kos.

Njegova kredibilnost je vprašljiva tudi zato, ker ima Konstanty težave z uživanjem drog. »Gore. So to gore? Ne. To je Visla. Visla?« se ves zmeden sprašuje. V njegove monologe se prikrade še ženski glas, ki mu oporeka, ga kritizira ali mu svetuje. Glas droge, ki jo skuša opustiti ali pač glas posesivne matere? Oboje? Kdo bi vedel. Tudi zato, ker stvari v Twardochovem romanu niso ravno takšne, kot se kažejo na prvi pogled. Spodobna poljska žena se izkaže za strastno ljubimko, vojni heroj se boji razjarjene žene, vzeti prej dragoceno človeško življenje pa postane nekaj tako običajnega kot nakup vreče krompirja. V stilsko dovršenem romanu avtor spretno prehaja med danes in včeraj, prevprašuje naše dojemanje stvarnosti in spomin na velike zgodovinske dogodke.

Izgubljenega v svetu brez vrednot in brez pravega smisla ga začetni zagon in želja, da bi se izkazal za junaka, hitro mineta. Ostane pa želja po tem, da bi še naprej mirno užival morfij in preživljal čas s svojimi ženskami, na spisku katerih se pojavi še neuklonljiva Dzidzia: »Sem Konstanty Willeman, rad imam ženske, rad plešem in ne maram konj, raje imam avtomobile, rad imam škotski tvid in poletne moške obleke iz tanke volnene tkanine, rad imam avtomobilske relije in vrtljivo plesišče v Adrii, rad imam jazz, šampanjec in morfij, ne maram vojske in uniform,« kot nekakšno mantro kar naprej ponavlja Konstanty. Da ne bi pozabil, kdo je. In še bolj pomembno, da tudi drugi v hitro spreminjajočem se svetu ne bi pozabili nanj.

Morfij kar naprej presega okvire pričakovanega in vedno znova preseneča z novimi preobrati. Najbolj občudovanja vreden pa je predvsem avtorjev tako zelo intimen pristop k beleženju pretekle zgodovine. Vojna za Twardocha ni dolgočasen niz preverljivih zgodovinskih dogodkov, velikih bitk, neustrašnih bojevnikov in množičnih spopadov. Namesto na minskih poljih in vojnih prostranstvih je omejena predvsem na notranje doživljanje enega samega človeka, Konstantyja. Ki je potemtakem še kako upravičeno zmeden in čedalje bolj izgubljen.

Konstantyjeva misel ves čas potuje nazaj in obuja pretekle dogodke; spomini na otroštvo pa se mešajo z napetim nizom vojnih dogodkov. Konstanty se podaja iz ene akcije v drugo, a vse bolj je jasno, da v vojni slednje nimajo veliko storiti z željo po slavi ali požrtvovalnostjo, ampak bolj izvirajo iz ene same nuje: preživeti. Ne glede na vse. Obup zaradi dogodkov, ki so se že zgodili, in groza pred tistimi, ki si še bodo, se prikradeta nekako vmes, temačno vzdušje pa se z nenehnim ponavljanjem že znanega le še stopnjuje. Nikoli izgovorjena bolečina še toliko bolj prizadane. Sploh zato, ker lik Konstantyja, izgubljene osebnosti v spreminjajočem se svetu brez prave avtoritete kljub malce spremenjeni zgodovinski kulisi bolj kot karkoli spominja na – nas same.

O avtorju. Barbara Leban (1990), študent z bolonjsko diplomo.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Koga je zadušila ektoplazma?

    Veronika Šoster

    Poljsko pisateljico Joanno Bator (1968) pri nas že poznamo po romanu Peščena gora (Goga, 2017), ki je bil v domovini nominiran za več nagrad, leto kasneje pa smo dobili še prevod romana Temno, skoraj noč, ki je prejel nagrado Nike, najpomembnejšo poljsko literarno nagrado.

  • Metafizika koz in Balkana

    Muanis Sinanović

    Čas koz je kljub svoji kratkosti in preprostosti pomembno delo za vse, ki jih zanima neumljivost, pretresljivost in tragičnost Balkana in če sodimo po njem, lahko le upamo, da bo v slovenščino prevedenih še več del balkanske sage.

  • Zadnji dnevi Imperija

    Martin Justin

    Zasnutek Moskoviade je preprost in sila domač: protagonist se zbudi in poskuša biti kar se da spodobno človeško bitje, postoriti vse, kar si je zadal, in se čim manjkrat pustiti zapeljati raznim priložnostim za zabušavanje.

Izdelava: Pika vejica