Jeanette Winterson: Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?

Aljaž Koprivnikar

Britansko pisateljico Jeanette Winterson, morda najbolj poznano po romanesknem prvencu Pomaranče niso edini sad, je že zgodaj v mladosti s strani krušne matere doletela življenjska izbira med srečo in normalnostjo. Pisateljica, ki je svojo izkušnjo odraščanja posvojenke in lezbijke v versko obsedeni družini opisala že v zgodnjem romanu, je izmed ponujenega izbrala srečo, s tem pa ostala zaznamovana z izgubo dela identitete, ki si ga je izgradila šele skozi literaturo.

Z literarizirano avtobiografijo Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna? se avtorica zopet vrača v spomine, na območje povezovanja preteklosti s sedanjostjo, kar jo privede do ključnih vprašanj o naravi ljubezni, identitete in izgube. Fragmentarni način pripovedovanja nas pelje od bolečega otroštva, ki ga avtorica neprizenesljivo reflektira, do njene sedanjosti, ko ob smrti krušnih staršev na površje priplavajo stare rane, ki grozijo, da jo bodo utopile v norosti. Ob tem prestane identitetni boj, kar vodi tudi v srečanje z biološko materjo, ki pa z odprtim koncem romana ne prinese pomiritve. Roman, homage navzočnosti in odsotnosti oseb, ki so avtorico izgradile, odlikuje dokončna razgalitev o pomembnosti spoznanja samega sebe ter nujnosti pomiritve s preteklim, da bi lahko živeli v prihodnje.

O avtorju. Aljaž Koprivnikar, rojen neke aprilske noči v Ljubljani, študent primerjalne književnost in literarne teorije. V prostem času rad preliva črnilo v majhno črno knjigo, ki je njegova zvesta spremljevalka. Rad ima dvojino in rad prakticira Rilkejevo samoto. Obožuje zvok pisalnega stroja in zaljubljen je v vonj sveže izdane knjige. Literatura kot … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zadnji dnevi Imperija

    Martin Justin

    Zasnutek Moskoviade je preprost in sila domač: protagonist se zbudi in poskuša biti kar se da spodobno človeško bitje, postoriti vse, kar si je zadal, in se čim manjkrat pustiti zapeljati raznim priložnostim za zabušavanje.

  • Poglej se v zrcalo, da se prepoznaš!

    Veronika Šoster

    Trenutno imamo pred sabo delo, ki ni brez napak, a je hkrati navdušujoče osvobojeno žanrskih klišejev in tako pomensko večplastno, da bi celo Ofelija potrebovala kar nekaj časa, preden bi se z branjem dotaknila njegove srži.

  • Rekviem za rajem

    Iztok Sitar

    Stripovske priredbe književnih klasikov so vedno zelo delikatne. Če se avtor strogo drži izvirnika, potem v najboljšem primeru dobimo skrajšano, a korektno obnovo literarnega dela, pri čemer se poraja vprašanje, čemu potem sploh služi strip.