Jeanette Winterson: Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?

Aljaž Koprivnikar

Britansko pisateljico Jeanette Winterson, morda najbolj poznano po romanesknem prvencu Pomaranče niso edini sad, je že zgodaj v mladosti s strani krušne matere doletela življenjska izbira med srečo in normalnostjo. Pisateljica, ki je svojo izkušnjo odraščanja posvojenke in lezbijke v versko obsedeni družini opisala že v zgodnjem romanu, je izmed ponujenega izbrala srečo, s tem pa ostala zaznamovana z izgubo dela identitete, ki si ga je izgradila šele skozi literaturo.

Z literarizirano avtobiografijo Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna? se avtorica zopet vrača v spomine, na območje povezovanja preteklosti s sedanjostjo, kar jo privede do ključnih vprašanj o naravi ljubezni, identitete in izgube. Fragmentarni način pripovedovanja nas pelje od bolečega otroštva, ki ga avtorica neprizenesljivo reflektira, do njene sedanjosti, ko ob smrti krušnih staršev na površje priplavajo stare rane, ki grozijo, da jo bodo utopile v norosti. Ob tem prestane identitetni boj, kar vodi tudi v srečanje z biološko materjo, ki pa z odprtim koncem romana ne prinese pomiritve. Roman, homage navzočnosti in odsotnosti oseb, ki so avtorico izgradile, odlikuje dokončna razgalitev o pomembnosti spoznanja samega sebe ter nujnosti pomiritve s preteklim, da bi lahko živeli v prihodnje.

O avtorju. Aljaž Koprivnikar, rojen neke aprilske noči v Ljubljani, študent primerjalne književnost in literarne teorije. V prostem času rad preliva črnilo v majhno črno knjigo, ki je njegova zvesta spremljevalka. Rad ima dvojino in rad prakticira Rilkejevo samoto. Obožuje zvok pisalnega stroja in zaljubljen je v vonj sveže izdane knjige. Literatura kot … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Telo ni Stradivarijeva violina

    Tanja Petrič

    Monique Schwitter je pozorna in senzibilna opazovalka, ki pa se poskuša čustveno čim bolj izvzeti iz zgodb, zato ne moralizira in ne sodi. Njene zgodbe preveva premišljena hladnost, ki se kaže v skorajda doslednem surovo-lakoničnem tonu, začinjenem s kančkom črnega humorja na meji z absurdom.

  • Zvenenje v glavi

    Jasna Lasja

    Če se roman o Uni tu in tam bere skozi zmehčane metaforične primesi, zaradi katerih se zazdi, kot da je pripoved malo nad tlemi, je Pod pritiskom grobo na tleh ali še nižje.

  • Bi raje videl, da uničijo vso njegovo poezijo, kot pa ubijejo eno miš, enega vrabca

    Vesna Liponik

    V lanskem letu so pri založbi Beletrina izšle Zbrane pesmi I in Zbrane pesmi II Jureta Detele. Kot podaljšek izida tega vsekakor monumentalnega dela je založba Beletrina 2. aprila v Cankarjevem domu organizirala Simpozij o Juretu Deteli, s katerim se je namenila »ob tej prelomnici primerno osvetli[ti] njegovo življenje in delo«.