Jeanette Winterson: Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?

Aljaž Koprivnikar

Britansko pisateljico Jeanette Winterson, morda najbolj poznano po romanesknem prvencu Pomaranče niso edini sad, je že zgodaj v mladosti s strani krušne matere doletela življenjska izbira med srečo in normalnostjo. Pisateljica, ki je svojo izkušnjo odraščanja posvojenke in lezbijke v versko obsedeni družini opisala že v zgodnjem romanu, je izmed ponujenega izbrala srečo, s tem pa ostala zaznamovana z izgubo dela identitete, ki si ga je izgradila šele skozi literaturo.

Z literarizirano avtobiografijo Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna? se avtorica zopet vrača v spomine, na območje povezovanja preteklosti s sedanjostjo, kar jo privede do ključnih vprašanj o naravi ljubezni, identitete in izgube. Fragmentarni način pripovedovanja nas pelje od bolečega otroštva, ki ga avtorica neprizenesljivo reflektira, do njene sedanjosti, ko ob smrti krušnih staršev na površje priplavajo stare rane, ki grozijo, da jo bodo utopile v norosti. Ob tem prestane identitetni boj, kar vodi tudi v srečanje z biološko materjo, ki pa z odprtim koncem romana ne prinese pomiritve. Roman, homage navzočnosti in odsotnosti oseb, ki so avtorico izgradile, odlikuje dokončna razgalitev o pomembnosti spoznanja samega sebe ter nujnosti pomiritve s preteklim, da bi lahko živeli v prihodnje.

O avtorju. Aljaž Koprivnikar, rojen neke aprilske noči v Ljubljani, študent primerjalne književnost in literarne teorije. V prostem času rad preliva črnilo v majhno črno knjigo, ki je njegova zvesta spremljevalka. Rad ima dvojino in rad prakticira Rilkejevo samoto. Obožuje zvok pisalnega stroja in zaljubljen je v vonj sveže izdane knjige. Literatura kot … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ples v maskah

    Martin Justin

    Tretji v slovenščino prevedeni roman francoske pisateljice Marie NDiaye – druga dva sta Rosie Carpe (Modrijan, 2009) in Tri močne ženske (Modrijan, 2011), za slednjega je prejela Goncourtovo nagrado – se bere kot sanjava psihološka drama.

  • Umazani magični realizem

    Muanis Sinanović

    Če se vam je zdelo, da ste morda razumeli magični realizem, da ste njegove igre prebrali in lahko brezskrbno uživate v njih, če mislite, skratka, da ste ga udomačili, je zelo verjetno, da vas bo kratkoprozna zbirka Silvine Ocampo, Gostje, vrgla iz tira.

  • Desertni izbor z mankom kalorij

    Martina Potisk

    V Kratkih rezih se avtorjeva pisava nahaja na meji med lirsko izmuzljivostjo in epsko premočrtnostjo; živopisno izrisovanje pokrajine in predmetnosti pomenljivo prekinjajo in s tem soosmišljajo spominski prebliski, spontana meditiranja ali sanjsko-groteskna ponavljanja.