Je to vse, kar pričakujemo od poezije?

Rupi Kaur, Med in mleko. Prevedla Frida Črmelj. Ljubljana, Mladinska knjiga, 2017.

Kaja Pinter

To je bila moja prva misel ob listanju knjige, ki je, kot se zdi, po nerazložljivem naključju prerasla okvire Instagrama, knjige, ki jo na platnicah označuje besedna zveza »svetovna uspešnica.« Glede na medijsko odmevnost mlade avtorice sem pričakovala izvirnost metafor, drznost v slogu ali izpovedi. Skratka, poraja se vprašanje, zakaj je ta pesniška zbirka dosegla (in navdušila) tako velik krog ljudi.

Pesmi so večinoma kratke, impresionistične, ukvarjajo se skoraj izključno s čustvenimi stanji. Sicer so razdeljene v štiri sklope, v trpljenje, ljubezen, razhajanje in okrevanje, pri čemer te štiri besede pravzaprav zadostujejo za opis obravnavanih tematik posameznega razdelka.

Gre za izrazito osebno izpovedne zapise, ki jih avtorica večinoma oblikuje v kratke aforizme, najbolj primerne za objavo na Instagramu. Ker je Instagram predvsem vizualni medij, Rupi Kaur pa tudi ilustratorka, so pesmi opremljene s prav tako minimalističnimi risbami, ki dajejo podoben vtis površ(i)n(sk)osti kot same pesmi.

Poleg omenjenih aforizmov listanje občasno prekine kaka daljša pesem, ki pa žal tudi ne pusti globljega vtisa. Kot da bi avtorica pesem na silo razvlekla, nakopičila vanjo nekaj klišejskih metafor zgolj zato, da ustvari daljše besedilo, domnevno primernejše za knjižno objavo.

Večina pesmi ne preseže ali subvertira začetnega pojasnila avtorice, češ, da ji je pisanje narekovalo srce. Gre za izpovedno ljubezensko poezijo z motivi, prežetimi z new-age psihologijo Instagram citatov in začinjeni s pop feminizmom na prvo žogo. Če zapišem, da gre za poezijo, kakršno pišejo melanholične srednješolke ob razhodu s prvim fantom, morda še najbolj ujamem duh celotne zbirke.

Posamezne pesmi izstopajo s preseganjem te oznake, imajo potencial, da bi bile zares izvirne, a se žal končajo šele, ko bi se morale zares začeti. S tem ne mislim toliko na njihovo dolžino, temveč predvsem na avtoričin proces pisanja. Za večino pesmi se namreč zdi, da so nastale na mah, v vročičnem preblisku, ki pa mu kasneje ni sledila nobena, očitno potrebna refleksija o sporočilu ali izbiri metafor. Zato morda še najbolj delujejo krajše pesmi, ki svojega instant porekla ne skrivajo. Tukaj lahko zasledimo vitalnost misli, sporočila in svežino izbire besed, ki jih pri daljših pesmih ni.

Nekakšen umetniški učinek poskuša avtorica ustvarjati s poljubnim sekanjem verzov, kar se včasih posreči in pesmim doda nove pomene, v večini primerov pa samo poruši ritem, ne da bi pri tem povedala kaj izvirnega. Podobno velja tudi za rabo ločil. Avtorica ne uporablja velikih začetnic, uporaba pik in vejic pa je nedosledna, brez posebne logike.

V nasprotju s tem nekaj svežine prinesejo naslovi, ki so postavljeni na konec nekaterih pesmi in se jim včasih posreči nepričakovano zasukati pomen:

 

bil si nekaj najlepšega kar sem začutila

doslej. prepričana sem bila, da boš postal

nekaj najlepšega, kar bom kdaj čutila. sploh veš

kako omejujoče je to. da tako mlad misliš

da si že srečal najbolj vznemirljivo osebo.

in da nikoli več ne bo tako. mislila sem

da sem že okusila najbolj surov med in da

bo odslej vse samo predelano in sintetično.

da od tega trenutka nič več ne bo čisto prav.

da seštevek vseh let ki me čakajo ne bo mogel

biti slajši od tebe.

 

– zmota

 

Izbrana pesem je lahko reprezentativna za celotno zbirko. Dejstvo, da je Instagram hit, odzvanja v izkušnji branja. Po vsem povedanem žal nisem našla odgovora na vprašanje, zakaj te pesmi sploh izdati v knjižni obliki.

Imajo estetsko ali sporočilno bogastvo? Pomagajo ljudem s strtim srcem? Prinašajo nove vrednosti k tematikam, ki jih obravnavajo, na primer bivanjskim vprašanjem, ljubezni, feminizmu, nenazadnje morda k uporabi družabnih omrežij? Žal na nobeno od zastavljenih vprašanj ne morem odgovoriti pritrdilno.

Ostane zgolj bled estetski odsev, malo insta(nt) tolažbe, spoznanje, da nismo edini, ki čustvujemo. Je to res vse, kar bralka in bralec pričakujeta od sodobne poezije?

O avtorju. Kaja Pinter je literarna komparativistka in magistrska študentka dramaturgije. Rada se potepa po svetu, najraje peš ali z vlakom. Piše poezijo in prozo, občasno tudi kakšno kritiko. Inspiracijo ji dajejo potovanja, sprehodi v naravo in pogovori o vesolju, življenju in sploh vsem.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Amadeja_o pravi:

    Osebno se s člankom ne strinjam. Spoštujem Vaše mnenje in všeč mi je, da se odpirajo debate tudi o stvareh, ki so trenutna prodajna niša povsod po svetu zaradi socialnih omrežij. Vendar pa menim, da je delo Med in mleko umetniško samo po sebi. Veliko “čarovnije” poezija izgubi, ko je prevedena v drug jezik in menim, da jo je ta zbirka prav s tem izgubila. V izvirniku, čeprav pesmi delujejo preprosto in zelo jedrnato, nekako vseeno delujejo na drugi ravni kot pa v slovenščini. Strinjam se, da pesniška zbirka ne vsebuje presežkov ali na novo ustvarjenih metafor. Vednar vseeno menim, da vsebuje tematike o katerih se v popularni kulturi ne govovri dosti. Posebej o ženski ljubezni same do sebe, o lepoti gledanja na svet s pozitivne strani, o diskriminaciji žensk in zlorabi. Že to, da je bila pesniška zbirka, ki vsebuje te teme, tako na veliko prodajana, bi morali šteti kot dosežek novodobne civilizacije. Moje mnenje je, da nas včasih poezija prevzame prav zaradi svoje preprostosti. Morda je bil avtoričin namen prav to, da pesmi niso popolne, nimajo enotnih ritmičnih shem ali izvirnih šablonskih metafor. A tako je tudi življenje. Nepopolno, a ne nesmiselno.

  • zabriti pravi:

    Kritika je pravzaprav pričakovano negativna. Bolj me čudi, da je knjiga sploh dobila kritiko, in to na portalu LUD Literatura, ko marsikatera dobra izvirna pesniška knjiga kritike ne dočaka (ne na spletu ne v reviji). Seveda ima tu glavno vlogo pozicija MK kot hegemona v slovenskem založništvu, in pa trend konsumerizacije vsega, tudi poezije. (In prav je, da se oboje okrca, tudi z negativno kritiko. Pa vendar – ker postaja slovenski literarni prostor vedno siromašnejši, tudi to, katera dela dobijo recenzijo ni nepomembno.) V anglosaškem svetu je založništvo posel in Andrews McMeel Publishing ni Faber&Faber. Izdajajo darilne knjige ipd. In z omenjeno knjigo so dobro zaslužili. V VB sploh ni taka redkost, da npr. iz popularnega bloga naredijo knjigo, ne knjigo, uspešnico. Vendar pa nihče ne bi niti pod razno knjige omenjal v isti kategoriji kot npr. nomirance za nagrado TS Eliota. Tako to pač je.

    @Amadeja_o: Med avtoricami, ki načenjajo pomembne tematike, ki jih omenjate (o položaju ženske v družbi, odnosa ženske do sebe, ipd.), priporočam nekaj klasikinj, npr. S. Plath, A. Lorde, A. Rich, vse so prevedene, Plath je doživela prvi integralni prevod Ariela lani – jih že poznate? Frida Črmelj (ime se sicer bere kot psevdonim, a tudi če ni) ni kot prevajalka prav nič kriva za kvaliteto pesmi. Vsaj tokrat običajna krilatica, da je vedno kriv prevajalec, ne drži. Rupi sem bral v izvirniku, kjer je prav enako neprepričljiva (polna občih mest, brez prave energije, brez različih plasti pesniškega jezika, povsem neprimerljiva mojstricam angleščine, ki sem jih omenil zgoraj). Če ni, še prevajalec ne more prevesti (razen če si izmisli).

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Čudno čudni privilegiji

    Kaja Blazinšek

    Ameriške sanje so doma v ogromni hiši s tremi spalnicami, dvema kopalnicama in neskončnimi hodniki, v vikendu v Hamptonih ter v večjem apartmaju kakšnega elitnega letovišča na Floridi. Nekako tako gre nauk novega romana mladega švicarskega pisatelja Joëla Dickerja.

  • »Enjoy the trip«

    Ana Geršak

    Sedma funkcija jezika je neobvezujoče, kratkočasno branje. Važno, da na koncu vedno zmaga Umberto Eco.

  • Psihološka telenovela v štirih delih z epilogom

    Zarja Vršič

    Ponižani in razžaljeni niso obvezno čtivo iz avtorjevega opusa, so pa vsekakor pomemben vezni člen med njegovimi zgodnjimi in poznejšimi deli ter bi utegnil navdušiti za bralce, ki jih podrobneje zanima geneza romanopisja Dostojevskega.