Iz osebnega v družbeno, od naivnosti do streznitve

Polona Glavan, Kakorkoli. Ljubljana: Beletrina, 2014.

Nina Sivec

Novi roman Polone Glavan se že na prvi pogled loči od njenih dveh prejšnjih proznih del, romanesknega prvenca Noč v Evropi (2001) in kratkoprozne zbirke Gverilci (2004), saj s svojim obsegom (460 strani) nakazuje nekoliko drugačen koncept od tistega, ki smo ga bili vajeni iz pisateljičinih omenjenih, tudi nagrajenih del. Polona Glavan se je namreč slovenski literarni javnosti najprej predstavila skozi kratke zgodbe in tudi njen prvi roman, kjer sledimo zgodbam različnih likov, ki jim je skupno potovanje z vlakom, ni daleč od tega formata. Že kar impresivna dolžina romana Kakorkoli tako obljublja nekaj drugega od zgoščenega vpogleda v življenja različnih posameznikov.

Predvidevanja o drugačnem načinu pisanja se izkažejo za pravilna: skozi roman spremljamo prvoosebni zgodbi dveh deklet, ki se v enakomernem tempu izmenjujeta in se v ključni točki romana med seboj usodno prepleteta. Hitre menjave likov in skoncentriran prikaz kratkih izsekov iz njihovih življenj tako tokrat zamenja poglobljeno, počasno druženje z obema glavnima junakinjama. V Lilijin svet vstopimo ravno v trenutku, ko se sooča s pomembno življenjsko prelomnico in kljub temu, da smo kot bralci vrženi v dogajanje brez postopnega spoznavanja junakinje, nam je že na prvi strani jasno, s kom imamo opravka. Skozi posredovan jezikovni diskurz, ki predstavlja Lilijin miselni svet, nam je namreč zelo učinkovito in jasno podana podoba pravkar s testom dokazano noseče najstnice. Jezik mladega ljubljanskega dekleta butne v bralca v vsej slengovski pisanosti, politični nekorektnosti in slovnični nepravilnosti in tako bistveno pripomore k avtentičnosti lika. Za protiutež se nam kot druga protagonistka predstavi študentka angleščine Alja (ki, mimogrede, s svojo ljubeznijo do potovanj spominja na like iz prvega romana), katere miselni svet sestavljajo precej bolj umirjeni toni in izbrano besedišče.

Če jezik razkriva različno družbeno in socialno ozadje obeh protagonistk, pa je tisto, kar v dobršni meri polni vsebino njunih misli, ista stvar – ljubezen. Odnos do ljubezni in dojemanje partnerjev je tisto polje, kjer se meje med obema junakinjama zabrišejo, kar gre pripisati predvsem njuni življenjski neizkušenosti in le majhni starostni razliki med njima. Tako na primer razmišlja Lili o svojem fantu: »Tako skulirano deluje, da sem takoj skulirana še jaz. Mars ve, Mars zna. Brez njega jaz nisem čisto jaz, pa moj lajf tudi ni čisto moj.« (103), podobno romantično navdahnjene misli se kotalijo tudi po Aljini glavi: »David je bil polje, kjer sem se lahko ustvarila povsem na novo. […] David si je zaslužil najboljšo obliko mene, trdno in neomajno, predano in neustrašno, tako močno, da lahko ukrivi razdaljo med nama v nekaj obvladljivega, pokornega in začasnega.« (113–114). Idealiziranje partnerja in ljubezenska zaslepljenost sta prisotni vse do ključnih trenutkov romana, ko se protagonistki znajdeta vsaka na svojih trdnih tleh realnosti. Po večji količini zgornjima citatoma podobnih stavkov postane jasno, da se ta trenutek streznitve neizogibno približuje. Čeprav kot bralci vemo, česar oni ne vesta, čeprav se z njima (lahko) ne strinjamo, se zaradi jasne motiviranosti in prepričljivega prikaza njunega sveta zlahka vživimo v njuno realnost.

Osebni zgodbi se v drugi polovici romana počasi umikata, v ospredje pa vse bolj vstopajo znanci iz dnevnega časopisja in TV-poročil: revščina, izbrisani, prekarno delo, nacionalizmi, ksenofobija, skinheadi … Na tem mestu pride razlika med junakinjama najbolj do izraza; kljub naivnosti, ki je posledica življenjske neizkušenosti in mladostniške samozaverovanosti, ki jima je skupna, sta poziciji, ki ju zavzameta pri soočanju z naštetimi problemi, nasprotni. Medtem ko se Lili odloči za bolj kot ne pasivno sledenje Marsovim idejam o slovenski večvrednosti, se Alja s svoje privilegirane pozicije aktivno vmeša v boj za pravice Drugega in s tem pri bralcih zasede mesto bolj »všečne« strani. Kot pravi romaneskni junakinji imata obe idejo, kako spremeniti svet, a je – pričakovano – pri obeh ta ideja oziroma njena izvedba napačna, kar seveda izvesta, ko je že prepozno. Ne glede na začetni »dobro« (Alja) ali »slabo« (Lili) poziciji, ki sta jih junakinji zasedli, na koncu obe, po lastni krivdi, ostaneta brez nečesa, kar jima je veliko pomenilo. Posledice njunih dejanj pa ponovno najbolj občutijo tisti tihi, ponižani in razžaljeni, za katere se je Alja naivno borila.

Na drugi roman Polone Glavan smo morali čakati relativno dolgo in zdi se, da je v tem primeru dolžina čakanja sorazmerna s kakovostjo izdelka. Roman Kakorkoli je namreč dodelano in kompleksno delo, ki nas najprej pritegne s pomočjo jezika, s katerim avtorica oblikuje glavni osebi in jima podari njima lasten, unikaten glas, in nam kasneje z inteligentno zasnovano vsebino, ki se iz osebnega vse bolj pomika v družbeno sfero odkrito in neolepšano posreduje ogledalo današnje družbe.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Preveč univerzalnega

    Robert Kuret

    O zgodbi Krasnih dni morda ni treba reči veliko, saj je v svoji družinski drami na neki način univerzalna: Dušan Šauta, upokojen zdravnik in vdovec, želi na vsak način najti svojo hčer Lejo, ki jo iščejo tudi kriminalisti, saj naj bi bila priča umoru, pri čemer nam roman razgrne tudi njen odnos z ljubimcem Juntezom.

  • Ta usodni predmet poželenja

    Jasna Lasja

    Slovenski prevod romana Dora in Minotaver: moje življenje s Picassom zaokroža trilogijo o odnosih treh slavnih parov umetnikov oziroma znanstvenikov, v kateri je priznana hrvaška novinarka in ena najuspešnejših ter najbolj prevajanih hrvaških pisateljic Slavenka Drakulić v obliki romansiranih biografij izpisala njihova zasebna življenja.

  • Babilon bolečine

    Silvija Žnidar

    »Na tisto v tvojem delu, kar se ni – ali se še ni – odprlo mojemu razumevanju, sem se odzval s spoštovanjem in čakanjem: nikoli se ne smemo pretvarjati, da popolnoma razumemo –: to bi bilo nespoštljivo do Neznanega, ki naseljuje pesnika; to bi pomenilo pozabiti, da je pesem nekaj, kar dihaš, da te poezija vdihuje.« To je zapisal Paul Celan (1920–1970, rojen Paul Antschel), romunsko-nemški pesnik judovskega porekla, v neodposlanem pismu francoskemu pesniku Renéju Charju, isto pa bi lahko veljalo tudi za pristopanje k njegovemu lastnemu opusu.

Izdelava: Pika vejica