Čudno čudni privilegiji

Joël Dicker: Knjiga o Baltimorskih. Prevedel Iztok Ilc. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2017 (Zbirka Roman)

Kaja Blazinšek

Ameriške sanje so doma v ogromni hiši s tremi spalnicami, dvema kopalnicama in neskončnimi hodniki, v vikendu v Hamptonsu ter v večjem apartmaju kakšnega elitnega letovišča na Floridi. Kljub vsej nepremičninski veličini pa se ameriške sanje sesedajo vase. Nekako tako gre nauk novega romana mladega švicarskega pisatelja Joëla Dickerja, ki se je z odmevnim in večkrat nagrajenim delom Resnica o aferi Harry Quebert zavihtel na sam vrh svetovne literarne scene. V Knjigi o Baltimorskih se ponovno srečamo s pripovedovalcem Marcusom Goldmanom, ki o naslovni družini piše roman, vendar se tokrat zdi, da je avtor svoj tekst vse prehitro izpustil iz rok; potreboval bi še nekaj več razmisleka, predvsem pa črtanja odvečnih ponovitev.

Roman je strukturno razdeljen na pet delov, uokvirjenih s krajšima prologom in epilogom. Prvi del je najobsežnejši, razteza se čez več kot polovico romana. Popisuje zgodbo odraščajočih Hillela Goldmana in njegovega posvojenega brata Woodyja, ki je pred tem živel v poboljševalnici. Pripovedovalec ter Hillelov in Woodyev bratranec Marcus, sicer pripadnik premožnih Goldmanov iz Montclaira v New Jerseyu, si ob obisku baltimorskega dela družine zavistno ogleduje njihovo slavo, denar in uspeh ter popisuje njihovo življenje. Peripetije Hillela in Woodya spominjajo na prigode priljubljene mladinske serije Pet prijateljev, predvsem ko se brata sporečeta z vrstniki in učitelji. Večinoma je za to kriva njuna neprilagojenost, vendar za težave v katerih se znajdeta krivita le druge. Marcus za dejanja bratrancev išče prej izgovore kot odgovore; brska po preteklosti Goldmanovih, pri tem pa ne more skriti močne naklonjenosti, ki jo čuti do vseh članov družine, čeprav odkriva neprijetne skrivnosti, ki pačijo sliko njihove navidezne popolnosti. S tem pa se njegova sprva detektivsko naravnana raziskava izjalovi.

Dicker je v nerazdružljivo prijateljstvo in že skoraj bolestno odvisnost, ki jo Hill in Woody čutita drug do drugega, vpletel dva preočitno različna značaja, ki sta že sama po sebi močno ambivalentna. Hillel je slaboten in krhek pametnjakovič odbijajočega značaja, s katerim ni mogoče sočustvovati. Woody je športne in zdrave postave, pretepač, v katerem naj bi se skrivalo mehko in hvaležno srce. Skupaj počneta vse, skupaj morata na isti kolidž, skupaj morata jesti, skupaj se morata voziti, skupaj morata spati in oba se morata zaljubiti v isto žensko. Drug drugemu zavidata in drug z drugim tekmujeta. Pri odkrivanju snovi in zgodovine Goldmanov iz Baltimora vidnejšo vlogo odigra tudi ponovno srečanje pripovedovalca s svojo prvo ljubeznijo Alexandro, ki je, le kdo bi si mislil, glasbena zvezdnica. Zveza med Marcusom in Alexandro spominja na zdrahe, ki jih lahko običajno vidimo v tipičnih hollywoodskih romantičnih komedijah. Linearno pripoved je avtor skušal na nekonvencionalen način razdrobiti s krajšimi in daljšimi zdrsi v preteklost, ki odkrivajo zaplete, spletke in skrivnosti bogate ameriške družine. Vendar se zdi, da so prehodi med časom in prostorom zgodbe na nekaterih mestih grobo presekani. Tu je sicer slutiti poskus rahlega suspenza, ki ga podpihuje neprestano omenjanje Drame, s katero nam avtor postreže tik pred koncem. S podobo pripovedovalca pa se skozi roman vije tudi avtobiografska sled. Tako Marcus kot avtor sta razmeroma mlada pisatelja in če je Knjiga o Baltimorskih Dickerjev drugi roman, ki skuša doseči uspeh prvenca, si Marcus prav tako utira pot skozi svoj drugi roman za katerega upa, da bo dosegel prvega in s tem utrdil že doseženo slavo.

Knjiga o Baltimorskih je pop družinska kronika privilegiranega ameriškega sloja, ki na koncu propade zaradi surove človeške zavisti, sebičnosti in neiskrenosti. Dicker skuša ponoviti recept prvenca in v družinsko sago vnesti pridih skrivnostne detektivke, kar mu do neke mere tudi uspe; popači ga le pripovedovalčeva skrajno subjektivizirana perspektiva v odnosu do Baltimorskih. Pripoved na eni strani sledi objektivnemu popisovanju dogodkov in situacij, na drugi strani pa je močno podkrepljena s pripovedovalčevimi čustvi. Tako imamo pred seboj že skoraj dve nasprotujoči si podobi osrednjih dveh protagonistov Hillela in Woodya ter njunega očeta, Marcusovega strica Saula. Slednji v Marcusovih očeh vzbuja veliko mero spoštovanja, čeprav se skozi roman razkrijeta njegovo večletno pranje denarja in zakonska nezvestoba. To pa je tudi primer, ko se roman ujame v ponavljanje o vplivu in izjemnosti Baltimorskih. Pripovedovalčevo povzdigovanje članov družine deluje predvsem naivno, na kar sicer proti koncu romana opozori tudi sam: »Začel sem se spraševati, ali nisem bil jaz tisti, ki je sanjal namesto njih /…/ So bili res zunajkategorialne osebe, ki sem jih tako občudoval? /…/ Kaj pa, če sem že od nekdaj jaz svoj lastni Baltimorski?« Kljub pomislekom Marcus ostaja v vlogi tistega, ki bo opral ime družine Goldman iz Baltimora. Vendar se pri tem poraja vprašanje, zakaj? Zavoljo lepih otroških spominov ali za voljo slave, ki mu jo bodo prinesli, ko jih bo prelil v roman? Ali pa nam je Dicker tokrat postregel z zgodbo, ki ji – gledano s perspektive pripovedovalca – ni bil kos.

O avtorju. Kaja Blazinšek (1991) je študentka primerjalne književnosti in literarne teorije. Z vsakim novim jutrom išče poti, kako sestaviti zaprašene fragmente misli v celoto.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • »Enjoy the trip«

    Ana Geršak

    Sedma funkcija jezika je neobvezujoče, kratkočasno branje. Važno, da na koncu vedno zmaga Umberto Eco.

  • Živeti tam in prej. In v razpokah.

    Karmen Jordan

    Pod mirno površino pri Modianu nekaj brbota. Nasprotje med površinsko, slogovno treznostjo in tistim, kar je spodaj – in tam ni nič drugega kot brbotajoči kaos – med branjem romana Da se ne izgubiš tu okrog vzbuja skorajda fizično slabost.

  • Patrick Modiano: Da se ne izgubiš tu okrog

    Matej Krajnc

    Čudni telefonski klic, zaradi katerega pravzaprav obstaja zgodba, sicer sprejme, samemu sebi pa precej hitro prizna tudi, da zato še ni Humphrey Bogart. Bogart ni imel travm. Bogart ni nikoli imel travm.